Računalniki in druga obveščevalna sranja

Pred kakšno uro sem ujel na TV Viaranta, ki je dejal (povzemam vsebino po spominu): »Kako bodo (navadni) državljani plačevali davke in druge obveznosti, če vidijo zgled v skorumpiranih, najvišjih politikih?«

Seveda ima prav! 

Ampak, dobro, da smo državljani tako pohlevni in nam niso ne vem kako za zgled, ter jih kljub vsemu prenašamo že dvajset let. Zgled pa so najvišji politiki (beri Janša), predvsem tistim, ki so bili njegovi politično - švercarski sopotniki - tudi že dvajset let.

Še ena zgodba:

Si lahko kdo danes misli, da smo imeli pripadniki Varnostno obveščevalne službe Ministrstva za obrambo  že leta 1992 laptope, čemur danes vendarle po slovensko rečemo prenosni računalnik.

Pred dvajsetimi leti!

Seveda po zaslugi takratnega ministra za obrambo in njegovega brata Rajka. Imeli smo prenosne računalnike (in printerje), ki si jih še danes ne morejo privoščiti niti tisti, ki bi jih res potrebovali, pa naj bo to v državni upravi, v šolstvu ali kjerkoli drugje. Saj še danes niso poceni, toda takrat? Uhuhu, sploh ne morem primerjati!

Res je, da je bil na tem prenosnem računalniku  samo DOS 4.0 , ki je podpiral WordStar, ampak za tiste času je bilo to nekaj nepojmljivega! Pazi! Prišel si nekam, odprl torbo in računalnik ter začel pisati, denimo zapisnik o ogledu kaznivega dejanja, obveščevalno informacijo itd., itd. Še večji frajerji smo bili, ko smo lahko z disketi prišli k šefu in pri njem sneli zapis ter mu ga sprintali. Lovšin, 'ober' šef, se je hvalil, da nam je podaljšal delovni čas na 24 ur. Zato, ker smo računalnike nosili domov in še doma tipkali ter ustvarjali, pogosto nepotrebne papirje. Takrat nas je na tem področju delalo približno sto. Torej je bilo tudi 100 računalnikov x toliko in toliko tisoč mark in evo ga biznis! Rajko je bil res car!

Že res, da so bili nekateri moji kolegi (da ne govorim o šefih) pravi troti za računalnike, torej, da so ga znali komaj odpreti in pritisniti tipko za zagon, potem pa… a, a, aaa.  A', kako že gre tole… Ti kako pa to narediš…  Saj bi morda še šlo, če bi z računalniki prišlo tudi znanje (usposabljanje).  Ampak ne – pomembno je bilo čim prej prodati in kupiti, oziroma zapraviti, ali bolje rečeno oprati denar, ki so ga služili  s švercanjem orožja…

Zelo zgodaj pa s(m)o se naučili na računalniku igrati tetris in kartati.

Janez menda Rajku ni pustil, da bi se leta 1991 zaposlil v obrambnih strukturah. Tako sem ga slišal pripovedovati. Saj je bilo (kar se njega tiče) res brez veze. Ko je namreč prišel k Lovšinu, da ne govorim o temu, ko je prišel k podšefom, so vsi po vrsti stali »mirno«. Ministrov brat!
Tudi zato, ker je Rajko, poleg računalnikov, dobavljal tudi vso ostalo opremo za varnostno in obveščevalno področje.

Madona je bilo denarja.

Nekoč sem na željo šefov naredil popis, seznam avdio – video in druge opreme, ki bi jo potrebovali za operativno delo. Na seznamu so bile kamere – takšne in drugačne, fotoaparati – mali, veliki, nočni daljnogledi, snemalne naprave, mikrofončki… Skratka, ni da ni. »Če bi se našel kakšen denar,« sem jih slišal. Kmalu za tem so me celo vprašali, če bi šel v Nemčijo in Nizozemsko po nekaj materiala. Skupaj z Rajkom?

Kaj ne bi šel! Ohoho! Na izlet, če nič drugega! Ampak je bil račun brez krčmarja, ker je Rajko zbral drugega sopotnika. Sem pa videl kaj sta nakupila in pripeljala! Fijuuuu, še več kot sem napisal! In vse podvojeno! Malce sem poznal cene in v mislih sem sešteval koliko je koštalo.

Saj ni bilo res?

Več kot pol tiste opreme se je sicer nato izgubilo, kajti videl je nisem več. Malo sem ugibal, če niso kupovali tudi za Sovo, šele čez leta pa sem ugotovil, da smo imeli še eno, polprivatno varnostno obveščevalno službo, ki je tudi potrebovala opremo in so jo »upravljali« samo posvečeni… Pokazali so se samo tam – okoli Depale vasi. Danes so bolj previdni!

Ah in oh, kako smo bili naivni. 

Brat je (bil) lovec

Po dvajsetih letih in še nekaj več, zopet brskam po kotičkih spomina in se sam pri sebi zahahljam, ko se spomnim kakšne podrobnosti - eh, prej bedarije kot kakšne resne zadeve - iz leta 1991.

Kakšni zanesenjaki smo bili? Pozitivni avanturisti in na drugi strani šalabajzerji[1], ko smo se namenili narediti nekaj po svoje. Nekatere stvari, ki smo jih delali takrat,  se nam sploh niso zdele sporne. Počutili smo se kot zmagovalci in zato tako - vsemogočni.

No, nekateri so bili že takrat bolj vsemogočni. Že takrat in so še danes!

Zgodba:

Ko je bilo konec junija 91. zavzeto skladišče v Borovnici  smo iz njega najprej pobrali orožje JLA in ga – kolikor se je le dalo hitro – pošiljali po Sloveniji. Ko sem nekaj dni za tem hodil po nalogah in kolovratil po enotah, sem z veseljem 'pobiral' zadovoljstvo Teritorialcev. Kako ne, saj je bila vojna in vojak je v vojni odvisen od tistega kar drži v roki – od orožja.

V Borovnici je bil poleg podzemnih skladišč in dolgih hangarjev z orožjem in vojaško opremo, tudi objekt, v katerem je bilo shranjeno orožje TO.  Zanj smo vedeli katerim enotam pripada, kakšnih kalibrov in kakovosti je, zato se ga na začetku sploh nismo dotikali, računajoč, da bodo prišli ponj 'lastniki.' In res so prišli, vendar so iz skladišča pobrali le avtomatsko orožje in nekaj drugih uporabnih zadev. Za njimi je ostal pravi masaker, kot tudi za drugimi, ki so po tem, ko so pobrali orožje, brskali še za koristnimi zadevami. Varnostni častniki smo kasneje seveda iskali tiste, ki so odnesli iz skladišč kar ni bilo namenjeno njim. Razen, če nismo kaj »izvzeli[2]« kar sami.

Tam so ostali v glavnem prevrnjeni zaboji in v njih Mauserke, puške M 48, sicer nove in nerabljene, vendar model iz leta 1924, ki jih je tovarna iz Kraguljevca izdelovala vse do 1965. Z njimi so bile oborožene v glavnem samo še enote TO. Puške so na splošno slovele po svoji natančnosti in kakovostni izdelavi, vendar so postale za sodobno vojskovanje 'prepočasne'. S Kalašnikovim s pritiskom na petelina frrrk izstreliš 30 nabojev, medtem, ko z M 48 30 nabojev streljaš vse »dopoldne.« Za nepoznavalca naj zapišem, da je bilo treba v tej puški z zaklepom vsak naboj posamično vložiti v cev, šele nato je bilo mogoče ustreliti. Tovarna Crvena zastava, ki je izdelovala najrazličnejše orožje, je po enakem modelu kot je bila Mauserka, izdelovala tudi lovsko orožje. Tudi to je slovelo po vsestranski kakovosti. Vsaj za slovenske puškarske mojstre pa lahko trdim, da so znali M 48 (Mauserko) predelati v lovsko puško tako, da je bila to potem vrhunska jagerska puška, ki so jo zavidali tudi Nemci. Lovci, ki imajo puške te vrste, jih bodo lahko vsi po vrsti pustili že za tri generacije zanamcev.

Poročnik Rajko se je takrat že navdušeno spogledoval z jagri. Med ljubljanskimi varnostniki smo bili vsaj trije, v pokrajinskem štabu pa jih je bilo še nekaj. Bojči, kakor smo ga klicali, je bil v okolici Grosuplja celo starešina v eni izmed tamkajšnjih lovskih družin. Bil je tudi eden izmed redkih, ki so imeli kakšen tečaj za varnostnike pred agresijo. On je Rajka pravzaprav zvabil v zeleno bratovščino, saj sta se poznala že od prej. Nekje sem že zapisal, da sem bil med redkimi, ki smo bili v VOMO ponovno vključeni, brez posebnih poprejšnjih znanstev ali kakšnih »hudih« zvez, ampak samo zato, ker sem bil že v Jugi izšolan na tem področju. Za ta posel je bilo takrat pomembneje (kot da je danes drugače), da »si naš«, kot da si kaj znal in vedel.

V glavnem, Rajko se je dal »zastrupiti« z lovstvom in je zato paralelno (ob vojskovanju in biznisiranju) začel skrbeti še za to, da bi se čim prej vključil v lovsko bratovščino. Pot za včlanitev mu je strasiral Bojan. Rajko je poskrbel samo za »mazanje,« kar njemu takrat niti ni bilo težko. Halo, ministrov brat!

Kot rečeno, ko je bilo skladišče izpraznjeno in je bila v njem samo še nerabna intendantska oprema, na gore tankovskega streliva, nekaj pokvarjenih vozil, in v teritorialskem skladišču gora zabojev z Mausericami, smo začeli varnostniki iskati denimo kdo je odpeljal traktor, zakaj so ostale namerilne naprave za minomete 120 mm itd.  In porkaduš glej, zmanjkalo je tudi nekaj Mauseric!

Kdo je najprej izpljunil, da so jih verjetno vzeli Teritorialci - lovci, se ne spomnim. Najbrž pa je prišel na dan z besedo prav Bojan, ko nam je vrinil misel, da so jih vzeli kakšni »naši« lovci, ker jih bodo verjetno predelali v lovske karabinke[3]. Vem pa, da sem naše ogledovanje Mauseric in prevračanje zabojev posnel celo z videokamero. Rajko je seveda idejo o predelavi pušk nato »razvil« do potankosti in bodoče lovske karabinke so postale izjemno dobro mazilo za včlanitev v lovsko družino. Koliko jih je kdo odnesel (in kolikokrat jih je potem še kdo prišel iskat), ne vem. Jaz je nisem potreboval, saj sem imel doma lastno, podmazati pa mi tudi ni bilo treba. Rajko je pač moral »mazati« že na štartu, da je vse ostalo steklo hitreje.
Preiskavo, preiskovancev so preiskovalci seveda zaključili hitro!

Spomnim pa se kako so teritorialske M 48,  prej kot čez eno leto, Abdičevci z veseljem  prijemali v roke in jih obešali na rame, ko smo jih usposabljali v Svetlem potoku. Tudi to vem, da so jih Bosanci Janši plačali kot bi bile zlate!

Na ravnici, na vrhu Borovca, v senci mogočnih dreves, se bohoti nekdanje počitniško bivališče brata Rajka.

Rajko je hitro postal lovec še v tistem letu,  velelovec pa že v naslednjem. Kako, in če mu je bilo sploh treba delati lovsko pripravništvo, ne vem. Morda je tudi za to uporabil mazilo? Ko so me leta 1994 poslali v Kočevsko Reko, sem ugotovil, da je imel tam, na Borovcu, že dve leti v najemu lovsko kočo. Menda je bil – tako so vedeli povedati nekdanji poklicni lovci na tem območju – tudi »najemnik« lovišča.

»Najemnik?«

Dobesedno v narekovaju, saj je območje opredeljeno kot lovišče posebnega pomena. Ampak, če imaš brata ministra?

Rajko je kočo seveda vzel v najem, ko se je že vedelo, da bo šel Snežnik cugrunt in ko je Janez v Demosu že naredil načrt lastninjenja, postavljanje »naših« na prava mesta itd. Ne vem komu bi sicer uspel dolgoročni najem brunaric na Borovcu s prednostno pravico odkupa. No, nad tem je bdel Tone, nekdanji operativec v 30. Razvojni skupini TO, kasnejši velemojster za ploščice…

Koči, ki so ju nekoč uporabljali gozdarji, ki so izpod Krokarja z bosanskimi konjički spravljali po cele tedne les iz gozdov, sta bili brez elektrike in tekoče vode. Vodo so lovili v vodnjake s strehe.
Toda pred leti se je Rajku zgodil še en čudež. Od Borovca, pa vse čez tisto kamnito gozdno jebo, kilometre in kilometre daleč, so skopali kanal in potegnili na vrh Borovca elektriko. Potem je obe brunarici, ki jih je prelevil v vile z vso komoditeto (klima, voda, satelitska…), prodal grosupeljskemu odvetniku.
Za »oreng gnar«.

Dediščina, zemljišče v Trenti ali v Grosupljem ipd… je v tej družini pi… dim.

---

[1] Šalabajzer po nekaterih razlagah pomeni kot bob ob steno.

[2] Priljubljen izraz v rabi v vojaškem poslu. Izvzeli smo sto kosov…

[3] Karabinka je oznaka za puško s krajšo cevjo. Uporablja se izraz Lovska karabinka.