Zveze, znanstva in poznanstva

Radio KRKA

Janez Janša je zadnjič uporabil še en nenavaden izraz - kverulant – tokrat za pričevalca Marina Tomulića, francosko-hrvaškega posrednika z orožjem, ki je dejal, da je JJ za vsako ladijsko pošiljko zahteval 250.000 dolarjev (jaz ne trdim, da je to res, ker nisem bil poleg. Trdim samo to, da sem jaz in drugi šteli denar od prodanega orožja). V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da ta izraz pomeni: prepirljivec, sitnež: nepopravljiv kverulant; kverulant in cinik.

Menda je Tomulić res izguba in nagnjen h kriminalu. Bolj bi mu torej lahko prisojali pridevnik kriminalec in ne kverulant. Ta izraz pa bi bolj pristajal prav JJ. Ve se zakaj.

Ko sedaj berem po časopisih objavljene stranpoti Janeza in njegovih osamosvojiteljskih kameradov ter ogorčene komentarje njegovih vernikov in malikovalcev, mi občasno na oči pade mrak. Kljub temu, da so novinarji v časopisih razkrili kako so v SDS (z Janšem na čelu) ponaredili tako imenovani celovški dokument, ki naj bi bremenil Türka, Janševi malikovalci in verniki vztrajno ponavljajo, da je dokazano kako Türk laže. Noben argument jih ne premakne in prepriča. Ne za ponarejanje, ne za švercanje z orožjem. OK, prav. Naj bo tako, vendar je žalostno, da bo naslednji mandat vodil vlado prav Janez Janša – kverulant.

Za radio Krka je iz Pariza povedal – po Janševo - kverulant Marin Tomulić med drugim, naslednje

»…Hrvaška je Sloveniji hvaležna za to pomoč, ampak smo bili tudi zelo nezadovoljni. Ne zaradi denarja, pač pa zaradi načina, saj je bilo potrebno takoj izplačati 250.000 mark. To je že dolgo nazaj, ampak veste vsi smo bili v vojni in sramota je, da so nekateri osebno profitirali ob velik tragediji. Ne vem koliko ladji je prispelo iz Izraela v Koper. Prva ladja je v Koper prispela nekaj dni po padcu Vukovarja, čez teden dni oz. 10 dni po padcu. Rad bi še poudaril, da smo zelo hvaležni slovenskemu narodu, da je dovolil iztovor Hrvaški v Kopru. Pa vendar, privatni interesi v tem poslu, ob takšni tragediji, so sramotni. In to me boli. Čermak, ki je zdaj v Haagu, je po poslu preklinjal in bil zelo nesrečen…«

»Janša zanika,« je bilo naslednje vprašanje novinarja (posnetek je na radio Krka mogoče poslušati):

» Hja…Pitajte Čermaka, gore u Holandiji, ja sam bio jednom pored…Na prvom iztovaru… Največa sramota je, da neki tako zarade. Oružje je bilo  iz Izraela… Mi smo zahvalni Sloveniji za tu pomoč ali tu su bili privatni interesi i poslovi…«

Kako totalno so zlorabili vojaško osamosvojitev Slovenije in zblefirali tudi vse ostale, poštene slovenske politike, ki so bili pravzaprav najbolj zaslužni za osamosvojitev, je skoraj neverjetno. Pučnika, Bučarja, Spomenko in Tineta Hribarja, Pluta, Omana, Rupla, oba Podobnika… Lojzeta Peterleta skoraj najbolj, saj je bil predsednik vlade. Za njegovim hrbtom so počeli kar se jim je zdelo, z njim so 'pokrivali' številne stranpoti…

Še dandanes ta Peterletov Lojzek misli, da je bilo vedno vse prav in vse lepo. MSNZ in Krkoviča mistificira ter kuje v nebo. Kima njegovim idejam (in seveda Janševim) ter načinom za absolutno prevlado nad osamosvojitvenimi zaslugami. Tudi MSNZejevce so in jih še izrabljajo. Na primer po Depali vasi, ko je Krkovič hodil od odbora do odbora in iskal njihovo podporo. Za kaj že?

Bljak!

 Ni važno kakšen je, važno je, da je naš!

Ena izmed konstant v Janševem delovanju je postavljanje svojih ljudi na ključne položaje. To se je videlo posebej v gospodarstvu. Večina njegovih nastavljenih direktorjev je prej ali slej zafuralo firmo. Južnjaki temu pravijo »i nikom ništa.«

Sam sem te njegove nastavitve občutil že leta 1991. Najbolj v naši službi pa tudi v poveljstvih TO. Najprej si je absolutno podredil vojaško varnostno in protiobveščevalno službo in sicer tako, da jo je oblikoval kot službo ministrstva, istočasno pa so njene izpostave delovale znotraj pokrajinskih poveljstev ter varnostniki znotraj njihovih enot. Po domače bi opisal to tako, da je imel s tem absolutni nadzor nad delovanjem poveljnikov in poveljstev. Ob vsem tem protiobveščevalno delo sploh ni bilo najbolj pomembno. Pomembno je bilo discipliniranje poveljnikov, štabov ter enot.

Takratno reorganizacijo poveljstev in enot je izrabil najprej za to, da je iz TO zmetal protiobveščevalce – varnostnike, ki so bili izšolani v jugi in jih nadomestil s sebi lojalnimi. Kot je nekoč rekel Oman – važno je, da je naš!

V štabu ljubljanske pokrajine nas je bilo ob začetku agresije dvanajst, nato je število naraslo na skoraj dvajset. Med temi pripadniki sva bila samo dva, ki sva bila izšolana za to dejavnost. Bojan, ki je naredil tečaj na Pokljuki in jaz, ker sem bil na daljšem šolanju v Pančevem in na drugih usposabljanjih. Takratni šef ni imel pojma o varnosti in protiobveščevalni dejavnost. Za šefa je bil postavljen samo zato, ker je že prej izrazil svojo lojalnost novo nastalim razmeram v politiki in TO.

Rajko, brat.

Soborec Rajko Janša

Med temi varnostniki je bil tudi poročnik Rajko Janša. Takrat še mlad fante. Zvedav, vendar pa v glavi nekoliko okoren. Mene so pogosto pošiljali na kakšne naloge, kjer je bilo treba zasliševati, preverjati, malo poblefirati, skratka ugotoviti za kaj gre. Ni vrag, da se je ta Rajko zalepil zame in šel skoraj povsod kamor sem šel, tudi on. Skupaj sva bila na zavzetju Rožnika, v Borovnici… Hja, kar dvakrat sem bil z njim pri njegovih starših na kosilu!
Vmes je že v prvih dneh za kakšno uro izginil kot kafra. Preden sem v svoji zavzetosti za delo ugotovil, da gre Rajko pravzaprav občasno k bratu, najpogosteje pa k Lovšinu, je preteklo precej Ljubljanice. Ups, brat Janeza Janše!

Ko so se zadeve po desetih dneh agresije nekoliko umirile, nam je Rajko občasno prinesel kakšno novico, ki jo je izvedel na ministrstvu. Preverjeno!

Kje pa. Kakor sem ugotovil kasneje so bile te informacije za »en drek« preverjene. Ne Janša – in ne Lovšin, nista prav dobro vedela kje se ju drži glava. Vse sta počela na horuk. Predvsem Lovšin, da bi ugodil ministru!

Rajko pa si je vendarle nabiral izkušnje. Nekajkrat so tudi njega »namočili«, da je bilo joj. Poslali so ga na primer v Logatec »obračunati« s poveljnikom TO, ker je kontaktiral s poveljnikom vojašnice. Šefom (Lovšinu ali Janši) takšno sodelovanje ni bilo všeč. Ne vem, morda zato, ker jih je poveljnik prehitel v komuniciranju, ali zato, ker so hoteli odnose zaostriti. V glavnem Rajko je šel v Logatec in tamkajšnjega poveljnika zaprl. Nič ni pomagalo, ne obrazložitev, ne opravičilo. Nič! Poveljnik ga je po krivem nadrajsal. Ne takrat in ne kasneje – torej dokler je bil minister Janša, mu ni bilo oproščeno. Kasneje so na njegov »zastoj« v napredovanju itak pozabili. Namesto, da bi bil polkovnik kot njegovi vrstniki, je čepel na činu majorja. Edina tolažba mu je lahko dejstvo, da se je tako primerilo še številnim drugim. Ljubljanskemu poveljniku Mihi Butara? Zakaj, ve najbrž samo JJ.

Rajko se je zaradi sodelovanje z nami – med varnostniki je bilo kar nekaj 'jagrov' – že v jeseni 1991. vključil med lovce. Pripravništvo je opravil po hitrem postopku, seveda zaradi znanstev in privilegijev. Čez kakšno leto je doma, v Plešivci pri Žalni, odprl trgovino z lovskimi pripomočki. Za usodo te njegove trgovine ne vem, ni me zanimalo.

Kakšno leto po osamosvojitvi, verjetno je bilo leta 1992, sem bil na morju v svoji prikolici. Naneslo je, da je bil takrat z družino, z ženo in obema fantičkoma, tam tudi Rajko. Skoraj en teden sva se družila. Soborca!

Toda Rajko ni imel samo trgovine z lovsko opremo in oborožitvijo. Prodajal je tudi avtomobile. Kako se mu je izšlo s prodajanjem avtomobilov tudi ne vem. Leta 1994 sem se, ko sem bil v Morisu, pogovarjal z njim. Po telefonu me je najprej ozmerjal, češ kaj počnem z »njihovimi«, torej Morisovci, ki smo jih ravno tedaj prerazporejali in mi zagrozil, da ga bom tudi jaz naj… Vseh podrobnosti iz kasnejšega pogovora se ne spomnim. V spominu mi je ostalo le, da mi je prodajal avtomobil in ponujal ugoden kredit preko Krekove banke.

Bolj zanimivo je bilo čisto na začetku leta 1992. V obdobju, ko sem začel poklicno kariero v varnostni službi. O računalnikih smo takrat samo malo sanjali. Imel ga je šef na pokrajini ter sem ter tja tudi območna poveljstva. Za prenosni računalnik takrat še skoraj vedeli nismo.

Samozavestni Andrej Lovšin!

Kar naenkrat pa se nam je »prikazala Marija«. Čudež. Vsi operativci smo dobili prenosne računalnike! Ne moreš verjeti. Dobro, smo si rekli, saj nas je tale Lovšin fino zeznil, ker nam je podaljšal delovnik še v noč. Podnevi bomo delali na terenu, zvečer bomo pisali poročila. In res je bilo tako. Podnevi smo v enotah in poveljstvih iskali »kurje tatove«, zvečer smo o temu pisali poročila in jih zjutraj dostavljali šefom. Ej, ampak, si lahko misliš? Imeli smo prenosnike. Še danes, dvajset let za tem, nima vsak prenosnika. Res je, da je imel tak računalnik samo DOS in urejevalnik besedila Wordstar, ampak bil je prenosnik.

Madonca, kakšni frajerji smo bili s prenosniki!

Potem se je začela zadeva okoli računalnikov razpletati. Od kje so? Ojla, Rajko Janša jih je 'zrihtal'! Delal je v komerciali Iskre, tam nekje pri Tobačni, brat je bil minister, ki je zagotovil denar in vse je šlo kot po maslu!

No, ne čisto tako. Nekateri naši sodelavci so imeli veliko težav, da so se navadili na računalnike. Preprosto - nikoli jim  ni šlo. Simonu Krejanu, 'znancu' javnosti iz afere Depala vas, se ni posrečilo osvojiti računalnika. Nekaj pred afero Depala vas, so nam namestili Windowse in Word. Za pretvarjanje besedila iz Wordstara v Word smo dobili poseben programček. Nič posebnega. Klik, klik, klik pa si pretvoril.

Primerilo se je, da sem po zamenjavi Simona Krejana iz dolžnosti načelnika izpostave OVS v GŠ, dobil njegov računalnik. Po naključju!? Ko sem si ga prilagajal, nastavljal datoteke ipd, sem naletel na kup dokumentov, ki niso bili pretvorjeni iz Wordstara v Word. Hojsa. Simon je o načrtovanju Depale vasi, poročila, pogovore in konstrukte, pisal na svojem računalniku. Ko je dobil Word, starih zadev ni zbrisal in… Zgodbe o temu kaj sem tam našel, sem deloma že opisal v knjigi. Prisluškovanje, snemanje…



Videokamera H8



Takrat se ni nihče sekiral od kod denar. O gotovinskem poslovanju se je sicer šušljalo, sam sem štel denar…, ampak, da bi bilo kaj narobe. Neee, bog ne daj! Šele veliko kasneje so začele krožiti govorice, da je najbrž Rajko s temi računalniki veliko zaslužil. Kaj češ, kdor zna pač zna…

Nekaj stvari sem že takrat obvladoval na področju fotografije in video snemanja (v Medvodah sem navsezadnje organiziral lokalno TV). Tudi o prisluškovalni tehniki sem precej vedel. Na šolanju v Pančevem so nas o temu marsikaj naučili. Bojan, šef v protiobveščevalni, me je nekega dne poklical k sebi in mi naročil, da naj naredim seznam opreme, ki bi jo rabili v naši službi. Dva dni sem tuhtal, zbiral podatke in informacije ter vse skupaj spravil na papir. Že takrat, ko mi je Bojan to naročil, mi je rekel »pa pripravi se, boš šel v Nemčijo, v nabavo!« V redu, fino, zakaj pa ne. Pravzaprav krasno, saj človek ne more kar vsak dan v Nemčijo in si ogledati takšno opremo..



Diktafon, ki je z zunanjim mikrofonom primeren
za različne oblike snemanja. Za sogovornika -
pogovore - ali tako, da ga "pozabiš" (podtakneš)
 in se vklopi, ko nastane v prostoru šum...



Prišel je dan, ko bi bilo treba v Nemčijo pa me »razveselijo« z vestjo: »Veš kaj, boš šel drugič. Sedaj gre v ekipi Rajko Janša.« Rajko se je tiste dni sumljivo veliko sukal med  Lovšinovo,  ministrovo in Bojanovo pisarno.

Zopet smo dobili operativci dobre fotoaparate, celo nekaj profesionalnih, diktafone z zunanjimi mikrofončki, primerni za nastavljanje, na voljo so bile videokamere. Kdor to pozna – takrat nekaj kamer H8, vrednih celo bogastvo – nočni in  mornariški daljnogledi… Ni da ni.

Ni da ni.

Od kje pa denar? Mater tole je pa  'koštalo'! Fijuuu. Če malo potuhtaš ceno za posamezni kos in  vse pomnožiš s številom operativcev. Uvau! A, da so plačevali z gotovino? Ma, ne no!  Saj morajo biti za to računi, mar ne. Z gotovino?

Ne, računov niso potrebovali. Ti pripomočki tudi nikoli zaradi tega niso dobili inventarnih številk. Mnogo kasneje so jih operativci na veliko "raznesli," saj niso bili v evidenci, ker so bili kupljeni z gotovino, s kešem, brez uradnih računov, garancij in tako napreeeej.

Brez veze, da bi se takrat sekiral od kje denar! Za to so bili drugi, mnogo bolj poklicani. menda so vedeli kaj delajo.

Drugič še o Rajkovi brunarici.



Rajko je pred leti pospravil kovčke na Plešivici pri Žalni 1 D, zapustil ženo in otroka, ter se preselil na obalo. Postal je velik podjetnik. Pravijo, da res velik. Da sodi med največje. Le zakaj sem dvomil v njegovo sposobnost?