Zveze, znanstva in poznanstva

Radio KRKA

Janez Janša je zadnjič uporabil še en nenavaden izraz - kverulant – tokrat za pričevalca Marina Tomulića, francosko-hrvaškega posrednika z orožjem, ki je dejal, da je JJ za vsako ladijsko pošiljko zahteval 250.000 dolarjev (jaz ne trdim, da je to res, ker nisem bil poleg. Trdim samo to, da sem jaz in drugi šteli denar od prodanega orožja). V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da ta izraz pomeni: prepirljivec, sitnež: nepopravljiv kverulant; kverulant in cinik.

Menda je Tomulić res izguba in nagnjen h kriminalu. Bolj bi mu torej lahko prisojali pridevnik kriminalec in ne kverulant. Ta izraz pa bi bolj pristajal prav JJ. Ve se zakaj.

Ko sedaj berem po časopisih objavljene stranpoti Janeza in njegovih osamosvojiteljskih kameradov ter ogorčene komentarje njegovih vernikov in malikovalcev, mi občasno na oči pade mrak. Kljub temu, da so novinarji v časopisih razkrili kako so v SDS (z Janšem na čelu) ponaredili tako imenovani celovški dokument, ki naj bi bremenil Türka, Janševi malikovalci in verniki vztrajno ponavljajo, da je dokazano kako Türk laže. Noben argument jih ne premakne in prepriča. Ne za ponarejanje, ne za švercanje z orožjem. OK, prav. Naj bo tako, vendar je žalostno, da bo naslednji mandat vodil vlado prav Janez Janša – kverulant.

Za radio Krka je iz Pariza povedal – po Janševo - kverulant Marin Tomulić med drugim, naslednje

»…Hrvaška je Sloveniji hvaležna za to pomoč, ampak smo bili tudi zelo nezadovoljni. Ne zaradi denarja, pač pa zaradi načina, saj je bilo potrebno takoj izplačati 250.000 mark. To je že dolgo nazaj, ampak veste vsi smo bili v vojni in sramota je, da so nekateri osebno profitirali ob velik tragediji. Ne vem koliko ladji je prispelo iz Izraela v Koper. Prva ladja je v Koper prispela nekaj dni po padcu Vukovarja, čez teden dni oz. 10 dni po padcu. Rad bi še poudaril, da smo zelo hvaležni slovenskemu narodu, da je dovolil iztovor Hrvaški v Kopru. Pa vendar, privatni interesi v tem poslu, ob takšni tragediji, so sramotni. In to me boli. Čermak, ki je zdaj v Haagu, je po poslu preklinjal in bil zelo nesrečen…«

»Janša zanika,« je bilo naslednje vprašanje novinarja (posnetek je na radio Krka mogoče poslušati):

» Hja…Pitajte Čermaka, gore u Holandiji, ja sam bio jednom pored…Na prvom iztovaru… Največa sramota je, da neki tako zarade. Oružje je bilo  iz Izraela… Mi smo zahvalni Sloveniji za tu pomoč ali tu su bili privatni interesi i poslovi…«

Kako totalno so zlorabili vojaško osamosvojitev Slovenije in zblefirali tudi vse ostale, poštene slovenske politike, ki so bili pravzaprav najbolj zaslužni za osamosvojitev, je skoraj neverjetno. Pučnika, Bučarja, Spomenko in Tineta Hribarja, Pluta, Omana, Rupla, oba Podobnika… Lojzeta Peterleta skoraj najbolj, saj je bil predsednik vlade. Za njegovim hrbtom so počeli kar se jim je zdelo, z njim so 'pokrivali' številne stranpoti…

Še dandanes ta Peterletov Lojzek misli, da je bilo vedno vse prav in vse lepo. MSNZ in Krkoviča mistificira ter kuje v nebo. Kima njegovim idejam (in seveda Janševim) ter načinom za absolutno prevlado nad osamosvojitvenimi zaslugami. Tudi MSNZejevce so in jih še izrabljajo. Na primer po Depali vasi, ko je Krkovič hodil od odbora do odbora in iskal njihovo podporo. Za kaj že?

Bljak!

 Ni važno kakšen je, važno je, da je naš!

Ena izmed konstant v Janševem delovanju je postavljanje svojih ljudi na ključne položaje. To se je videlo posebej v gospodarstvu. Večina njegovih nastavljenih direktorjev je prej ali slej zafuralo firmo. Južnjaki temu pravijo »i nikom ništa.«

Sam sem te njegove nastavitve občutil že leta 1991. Najbolj v naši službi pa tudi v poveljstvih TO. Najprej si je absolutno podredil vojaško varnostno in protiobveščevalno službo in sicer tako, da jo je oblikoval kot službo ministrstva, istočasno pa so njene izpostave delovale znotraj pokrajinskih poveljstev ter varnostniki znotraj njihovih enot. Po domače bi opisal to tako, da je imel s tem absolutni nadzor nad delovanjem poveljnikov in poveljstev. Ob vsem tem protiobveščevalno delo sploh ni bilo najbolj pomembno. Pomembno je bilo discipliniranje poveljnikov, štabov ter enot.

Takratno reorganizacijo poveljstev in enot je izrabil najprej za to, da je iz TO zmetal protiobveščevalce – varnostnike, ki so bili izšolani v jugi in jih nadomestil s sebi lojalnimi. Kot je nekoč rekel Oman – važno je, da je naš!

V štabu ljubljanske pokrajine nas je bilo ob začetku agresije dvanajst, nato je število naraslo na skoraj dvajset. Med temi pripadniki sva bila samo dva, ki sva bila izšolana za to dejavnost. Bojan, ki je naredil tečaj na Pokljuki in jaz, ker sem bil na daljšem šolanju v Pančevem in na drugih usposabljanjih. Takratni šef ni imel pojma o varnosti in protiobveščevalni dejavnost. Za šefa je bil postavljen samo zato, ker je že prej izrazil svojo lojalnost novo nastalim razmeram v politiki in TO.

Rajko, brat.

Soborec Rajko Janša

Med temi varnostniki je bil tudi poročnik Rajko Janša. Takrat še mlad fante. Zvedav, vendar pa v glavi nekoliko okoren. Mene so pogosto pošiljali na kakšne naloge, kjer je bilo treba zasliševati, preverjati, malo poblefirati, skratka ugotoviti za kaj gre. Ni vrag, da se je ta Rajko zalepil zame in šel skoraj povsod kamor sem šel, tudi on. Skupaj sva bila na zavzetju Rožnika, v Borovnici… Hja, kar dvakrat sem bil z njim pri njegovih starših na kosilu!
Vmes je že v prvih dneh za kakšno uro izginil kot kafra. Preden sem v svoji zavzetosti za delo ugotovil, da gre Rajko pravzaprav občasno k bratu, najpogosteje pa k Lovšinu, je preteklo precej Ljubljanice. Ups, brat Janeza Janše!

Ko so se zadeve po desetih dneh agresije nekoliko umirile, nam je Rajko občasno prinesel kakšno novico, ki jo je izvedel na ministrstvu. Preverjeno!

Kje pa. Kakor sem ugotovil kasneje so bile te informacije za »en drek« preverjene. Ne Janša – in ne Lovšin, nista prav dobro vedela kje se ju drži glava. Vse sta počela na horuk. Predvsem Lovšin, da bi ugodil ministru!

Rajko pa si je vendarle nabiral izkušnje. Nekajkrat so tudi njega »namočili«, da je bilo joj. Poslali so ga na primer v Logatec »obračunati« s poveljnikom TO, ker je kontaktiral s poveljnikom vojašnice. Šefom (Lovšinu ali Janši) takšno sodelovanje ni bilo všeč. Ne vem, morda zato, ker jih je poveljnik prehitel v komuniciranju, ali zato, ker so hoteli odnose zaostriti. V glavnem Rajko je šel v Logatec in tamkajšnjega poveljnika zaprl. Nič ni pomagalo, ne obrazložitev, ne opravičilo. Nič! Poveljnik ga je po krivem nadrajsal. Ne takrat in ne kasneje – torej dokler je bil minister Janša, mu ni bilo oproščeno. Kasneje so na njegov »zastoj« v napredovanju itak pozabili. Namesto, da bi bil polkovnik kot njegovi vrstniki, je čepel na činu majorja. Edina tolažba mu je lahko dejstvo, da se je tako primerilo še številnim drugim. Ljubljanskemu poveljniku Mihi Butara? Zakaj, ve najbrž samo JJ.

Rajko se je zaradi sodelovanje z nami – med varnostniki je bilo kar nekaj 'jagrov' – že v jeseni 1991. vključil med lovce. Pripravništvo je opravil po hitrem postopku, seveda zaradi znanstev in privilegijev. Čez kakšno leto je doma, v Plešivci pri Žalni, odprl trgovino z lovskimi pripomočki. Za usodo te njegove trgovine ne vem, ni me zanimalo.

Kakšno leto po osamosvojitvi, verjetno je bilo leta 1992, sem bil na morju v svoji prikolici. Naneslo je, da je bil takrat z družino, z ženo in obema fantičkoma, tam tudi Rajko. Skoraj en teden sva se družila. Soborca!

Toda Rajko ni imel samo trgovine z lovsko opremo in oborožitvijo. Prodajal je tudi avtomobile. Kako se mu je izšlo s prodajanjem avtomobilov tudi ne vem. Leta 1994 sem se, ko sem bil v Morisu, pogovarjal z njim. Po telefonu me je najprej ozmerjal, češ kaj počnem z »njihovimi«, torej Morisovci, ki smo jih ravno tedaj prerazporejali in mi zagrozil, da ga bom tudi jaz naj… Vseh podrobnosti iz kasnejšega pogovora se ne spomnim. V spominu mi je ostalo le, da mi je prodajal avtomobil in ponujal ugoden kredit preko Krekove banke.

Bolj zanimivo je bilo čisto na začetku leta 1992. V obdobju, ko sem začel poklicno kariero v varnostni službi. O računalnikih smo takrat samo malo sanjali. Imel ga je šef na pokrajini ter sem ter tja tudi območna poveljstva. Za prenosni računalnik takrat še skoraj vedeli nismo.

Samozavestni Andrej Lovšin!

Kar naenkrat pa se nam je »prikazala Marija«. Čudež. Vsi operativci smo dobili prenosne računalnike! Ne moreš verjeti. Dobro, smo si rekli, saj nas je tale Lovšin fino zeznil, ker nam je podaljšal delovnik še v noč. Podnevi bomo delali na terenu, zvečer bomo pisali poročila. In res je bilo tako. Podnevi smo v enotah in poveljstvih iskali »kurje tatove«, zvečer smo o temu pisali poročila in jih zjutraj dostavljali šefom. Ej, ampak, si lahko misliš? Imeli smo prenosnike. Še danes, dvajset let za tem, nima vsak prenosnika. Res je, da je imel tak računalnik samo DOS in urejevalnik besedila Wordstar, ampak bil je prenosnik.

Madonca, kakšni frajerji smo bili s prenosniki!

Potem se je začela zadeva okoli računalnikov razpletati. Od kje so? Ojla, Rajko Janša jih je 'zrihtal'! Delal je v komerciali Iskre, tam nekje pri Tobačni, brat je bil minister, ki je zagotovil denar in vse je šlo kot po maslu!

No, ne čisto tako. Nekateri naši sodelavci so imeli veliko težav, da so se navadili na računalnike. Preprosto - nikoli jim  ni šlo. Simonu Krejanu, 'znancu' javnosti iz afere Depala vas, se ni posrečilo osvojiti računalnika. Nekaj pred afero Depala vas, so nam namestili Windowse in Word. Za pretvarjanje besedila iz Wordstara v Word smo dobili poseben programček. Nič posebnega. Klik, klik, klik pa si pretvoril.

Primerilo se je, da sem po zamenjavi Simona Krejana iz dolžnosti načelnika izpostave OVS v GŠ, dobil njegov računalnik. Po naključju!? Ko sem si ga prilagajal, nastavljal datoteke ipd, sem naletel na kup dokumentov, ki niso bili pretvorjeni iz Wordstara v Word. Hojsa. Simon je o načrtovanju Depale vasi, poročila, pogovore in konstrukte, pisal na svojem računalniku. Ko je dobil Word, starih zadev ni zbrisal in… Zgodbe o temu kaj sem tam našel, sem deloma že opisal v knjigi. Prisluškovanje, snemanje…



Videokamera H8



Takrat se ni nihče sekiral od kod denar. O gotovinskem poslovanju se je sicer šušljalo, sam sem štel denar…, ampak, da bi bilo kaj narobe. Neee, bog ne daj! Šele veliko kasneje so začele krožiti govorice, da je najbrž Rajko s temi računalniki veliko zaslužil. Kaj češ, kdor zna pač zna…

Nekaj stvari sem že takrat obvladoval na področju fotografije in video snemanja (v Medvodah sem navsezadnje organiziral lokalno TV). Tudi o prisluškovalni tehniki sem precej vedel. Na šolanju v Pančevem so nas o temu marsikaj naučili. Bojan, šef v protiobveščevalni, me je nekega dne poklical k sebi in mi naročil, da naj naredim seznam opreme, ki bi jo rabili v naši službi. Dva dni sem tuhtal, zbiral podatke in informacije ter vse skupaj spravil na papir. Že takrat, ko mi je Bojan to naročil, mi je rekel »pa pripravi se, boš šel v Nemčijo, v nabavo!« V redu, fino, zakaj pa ne. Pravzaprav krasno, saj človek ne more kar vsak dan v Nemčijo in si ogledati takšno opremo..



Diktafon, ki je z zunanjim mikrofonom primeren
za različne oblike snemanja. Za sogovornika -
pogovore - ali tako, da ga "pozabiš" (podtakneš)
 in se vklopi, ko nastane v prostoru šum...



Prišel je dan, ko bi bilo treba v Nemčijo pa me »razveselijo« z vestjo: »Veš kaj, boš šel drugič. Sedaj gre v ekipi Rajko Janša.« Rajko se je tiste dni sumljivo veliko sukal med  Lovšinovo,  ministrovo in Bojanovo pisarno.

Zopet smo dobili operativci dobre fotoaparate, celo nekaj profesionalnih, diktafone z zunanjimi mikrofončki, primerni za nastavljanje, na voljo so bile videokamere. Kdor to pozna – takrat nekaj kamer H8, vrednih celo bogastvo – nočni in  mornariški daljnogledi… Ni da ni.

Ni da ni.

Od kje pa denar? Mater tole je pa  'koštalo'! Fijuuu. Če malo potuhtaš ceno za posamezni kos in  vse pomnožiš s številom operativcev. Uvau! A, da so plačevali z gotovino? Ma, ne no!  Saj morajo biti za to računi, mar ne. Z gotovino?

Ne, računov niso potrebovali. Ti pripomočki tudi nikoli zaradi tega niso dobili inventarnih številk. Mnogo kasneje so jih operativci na veliko "raznesli," saj niso bili v evidenci, ker so bili kupljeni z gotovino, s kešem, brez uradnih računov, garancij in tako napreeeej.

Brez veze, da bi se takrat sekiral od kje denar! Za to so bili drugi, mnogo bolj poklicani. menda so vedeli kaj delajo.

Drugič še o Rajkovi brunarici.



Rajko je pred leti pospravil kovčke na Plešivici pri Žalni 1 D, zapustil ženo in otroka, ter se preselil na obalo. Postal je velik podjetnik. Pravijo, da res velik. Da sodi med največje. Le zakaj sem dvomil v njegovo sposobnost?

Poštenost je kot nedolžnost

Cuiusvis hominis est errare, nullius nisi insipientis in errore perseverare (Marcus Tullius Cicero).
"Vsak se lahko moti, vendar le bedak vztraja v svoji napaki."

Janez Janša jemal podkupnine, SDS potvarjal dokumente?
(članek v večeru)
in še:
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2011022305623164

V tem blogu sem že zapisal (glej tudi knjigo Trgovci s smrtjo), da sem se leta 1994 v Kočevski Reki čudil, ko sem ugotovil kaj vse so v Morisu naredili od leta 1991. Neprimerljivo z ostalimi enotami TO po Sloveniji. Zgradili so takoimenovane Spodnje garaže, objekt v katerem so bili nastanitveni prostori za poklicne vojake, učilnice, skladišča... Vse je bilo zelo dobro opremljeno; v Škrilju so zgradili sodobno telovadnico, nastanitveni objekt, jedilnico, skladišča...; V poveljstvu so imeli videonadzor čez pol Kočevske Reke in celo v kleti, kjer so imeli zapor? V Primožih so imeli delavnice za izdelavo posebne opreme... Toda, najbolj me je čudilo zakaj so zgradili več kilometrov dolgo cesto od Jelendola skozi skalnati gozd do vasi Primoži, če pa so vendarle že imeli cesto od Ribnice skozi Gotenico do Kočevske Reke.

V arhivu ni bilo dokumentacije za te zadeve, vendar sem si (naiven) mislil, saj so to gradnjo itak vodile ustrezne uprave ministrstva. Potem se je začelo takšno in drugačno šepetanje. Da so plačali Zidarju in njegovemu SCTeju za cesto z gotovino, da so tudi za druge objekte dali gotovino, za helikopterčke  (rekli so jim kinderjajčka), za avtomobile in še marsikaj. In najbolj bistveno. Krkovič je menda dal zgraditi to cesto samo zato, ker se ni več razumel z Beznikom, kampanjonom iz vojne. Jasno, Beznik ni imel prste v švercanju. No, vsaj kolikor jaz vem, da samo toliko kot so njegovi varovali transporte.

Glavni strokovnjak in nadzorni za vse gradnje v Morisu je bil takrat iz ministrstva Tomaž Žibert, znan sedaj iz afere "Čista lopata." Kolikor sem ga spoznal je pregnan možakar. Že takrat je za eno pištolo dobavil kamion gradbene mreže. Tako je bilo!

Do "dna" vsem tem šlamastikam nikoli nismo prišli. Ni bilo volje med šefi v MORS. Sam sem seveda tipal, brskal po dokumentih in šefom dopovedoval, da je šlo za velike kupčije in mahinacije. Izmikali so se:  "Ja, veš, zapleteno, ja pa ne moremo, veš, moraš razumeti..."
Nisem razumel, ne takrat, ne danes.



Za ograjo deponije Žage v Kočevski reki je bilo občasno zloženih po
40 zabojnikov z oborožitvijo. S skico sem želel ponazoriti zapisano.



Ko sem se takrat pogovarjal z Morisovci, mi je marsikateri znal povedati koliko je bilo na deponiji Žage - predelovalnice hlodovine v Kočevski Reki - ladijskih zabojnikov. Na osnovi pripovedovanja in ogleda Žage, sem za šefe naredil tudi skico. Eno v tlorisu in drugo (glej objavljeno) kakor naj bi bili v tri "štuke" zloženi zabojniki. Tudi po 40 zabojnikov je bilo hkrati na deponiji. Skriti za drevje in za ograjo. Zabojnike so varovali neuporabni vojaki Morisa, torej tisti, ki niso končali ustreznega urjenja, ali pa so jih dali na stranski tir zaradi česa drugega. Za stražarja je bil dober vsak.

Koliko orožja je bilo v enem zabojniku lahko danes samo ugibamo, kajti različni proizvajalci so imeli tudi različno embalažo. Vsi pa so se trudili, da bi šlo v en zabojnik čim več orožja. Plačilo je bilo od kosa, ne od tonaže. Marsikdo ima še vedno predstavo kot, da gre za jugoslovanske zaboje v katerih smo med služenjem vojske hranili puške. Če bi bili v zabojnikih takšni zaboji, bi bilo robe pol manj. Takrat je bilo seveda drugače. Kdor bo tole bral, naj se spomni fotografij velikega Janševega odkritja "mariborskega orožja." Tam je bilo orožje v "refuzi"

Mimogrede: Tudi Mitja Kunstelj je v svojem blogu Mikstone zapisal, da je stražil zabojnike. Zdi se mi, da je prav tako uporabil številko 40. 40 zabojnikov naenkrat.



Ladja z zabojniki

 Za ilustracijo koliko oborožitve je naenkrat priplulo v Koper, si poglejmo ladjo z zabojniki.

Ko sem bil v Morisu, sem našel tudi videokaseto enega izmed prevozov oborožitve, ki so ga varovali Morisovci. Šefi v MORS takrat zanjo niso pokazali zanimanje, jaz pa sem jo nekje založil. Jo bom že našel. Prej ali slej. Žal nimam kasete s Krkovičevim govorom po odstavitvi Janeza Janše.

Ogled le-te bi bila prava veselica!

Skratka, ko v teh dneh spremljam laži Janeza Janše ter potvarjanja dokumentov, sem zopet v "časih Depale vasi" in švercanja z orožjem. Jaz seveda na pamet trdim, da so veliko gotovine zapravili za oborožitev in opremo, ki so si jo zamislili Krkovič in njegovi. "Izvidniške helikopterčke," motorje, terenska vozila, snajperske puške... Za cesto in za objekte! Koliko materiala in komu je 'zlezlo' s kamionov lahko samo ocenjujem in ugibam. Ampak, če bi za to uporabljal imena, bi bil kmalu na sodišču. Nekoč se je zaradi nekakšnih keramičnih ploščic po sodišču že valjala Mladina.

Kam je šel ostali denar, ne vem. Vem samo toliko, da sem ga en večer naštel sedemnajst milijonov mark in da ga je v Lovšinovih blagajnah ostalo še najmanj toliko. Vem, da je ta denar Franci odpremil v Avstrijo, ker se je vrnil šele drugi dan. Ne samo zaradi tega, ampak tudi zato, ker je takrat namignil kam gre na pot.

Šele mnogo kasneje smo začeli ugibati in sklepati, ko smo (so) ugotovili podatke za račun na ime Dragica, ter tudi za druge račune preko katerih je Lovšin plačeval opremo (za operativno delo - od daljnogledov, kamer, fotoaparatov in pištol pa vse do prislušne opreme...).Samo sklepam lahko, da so tudi te zadeve plačevali z gotovino, kajti za to ni ne predračunov, ne računov.

Kljub vsemu pa je to, kar sem naštel, samo delček gotovine. Tudi kolegi - varnostniki, ki so dežurali na upravi VOMO, so videli prinašalce kovčkov z denarjem. Pogosto. Tega južnjaki niso niti skrivali. Za Josipa Vukino sem kar nekaj časa mislil, da je naš operativec, saj je govoril na pol slovensko, z Lovšinom sta se (vsaj navidezno) razumela kot, da sta iz iste vasi.

Pa ne samo z njim. Tudi  Painkiher, Babič, Zupanič, Mate... so se z Vukino, Gregoričem, Perovičem, Međimurcem  pa s Halebićem, Šabićem, Pervizom itd pogovarjali kot, da so znanci vse življenje. Posebej se spomnim avgusta leta 1992, ko je bila cela delegacija Bosancev več kot dve uri pri Pankiherju. Te stvari niso  ostale neopažene, čeprav smo takrat mislili, da gre za obveščevalne naloge. Halo!

In prav neumno se mi zdi, ko me je Painki po izidu moje druge knjige srečal na ploščadi pred parlamentom in me cinično "napadel" češ kaj se jaz grem, ko vendar ne zastopim, da je šlo za državne interese... 



Še nekaj let so odsluženi zabojniki ležali v okolici Žage v
Kočevski Reki. Nekaj so jih odpeljali za osebno rabo.



Približno takole je tekel najin dialog:

-"Ampak, Painki, saj so prihajali s kovčki denarja, saj..."

-"Ma ja, dobro, ampak ti tega ne razumeš!"

-"Ja, res ne razumem, samo vem, da ste švercali!"

-"Jaz! Jaz nisem nič švercal!"

-"Saj si pred komisijo povedal več stvari. Da je šlo za gotovinsko poslovanje in tako naprej."

-"Daj no. To nisem nič povedal. To ni bilo to.!"

Pri tem sva ostala in se razšla.

Seveda je danes nepomemben podatek, da je takrat policija video posnela tuje trgovce z orožjem, kar bi bil lahko eden izmed pomembnih dokument o trgovanju. Seveda so se posnetki izgubili. "Izgubili!" Tako kot so se "izgubili" številni drugi dokumenti in pričevanja. O aktualnemAli pa recimo ni delovala snemalna naprava na pričevanju pred parlamentarno komisijo. Halo, kdo koga nat....!

Kam vse sežejo njihove lovke. Lovke trgovcev s smrtjo. Ni čudno, da se ne da to trgovino premakniti niti za ped. Če se v javnosti že pokaže kakšen podatek, ga seveda Janša takoj zanika, glasnike pa označi, da imajo bujno domišljijo, da lažejo, da gre za politično ozadje, namerno podtikanje...

Bogsigavedi, ali so resnično vsi takratni ožji sodelavci Janše in Bavčarja podkupljeni in ali ni med njimi nobenega poštenjaka?

Moje pričevanje in meni podobnih, je očitno premalo. Tudi politične volje za dokončanje afere vseh afer - torej gotovinske trgovine z orožjem v letih 1991 do 1993 - NI.

Janez Janša se še naprej brije norca iz vseh. Sedaj denimo Matjažu Frangežu ne bo odgovarjal na trditve, da gre v primopredaji 'oblasti' v MORS (Janša - Kacin) za 10 milijonov mark razlike in istočasno poziva vlado, da naj odpravi stopnjo zaupnosti iz dokumentacije.

Ha, ha, ha! Tudi, če odpravijo oznake zaupnosti se bo pokazalo, da ključnih dokumentov najbrž ni več! Lovke, lovke, ljudje! Doooollllgggeeeeeeeeee!

S komentiranjem bom nadaljeval. Prav zanima me kako se bodo zadnje Janševe 'štorije' razvile. Domnevam, da bodo v zvezi s ponarejanjem dokumentov našli dežurnega krivca.

In verniki mu bodo verjeli!

Abusus non est usus, sed corruptela.

(Zloraba ni uporaba, ampak pokvarjenost)

Strokovnjaki za ponarejanje dokumentov.

Časopisni naslov: SDS manipulirala z arhivskim gradivom?

(24ur) Dokumenti, s katerimi je SDS dokazovala obveščenost predsednika Danila Türka o incidentu v Velikovcu, naj bi bili ponarejeni. Dokumenta o odzivih avstrijskih medijev na napad v Velikovcu naj ne bi prejel Türk, ampak Jože Hartman…

Vendar pa ta dokument po poročanju Sobotne priloge Dela med naslovniki nima navedenega Danila Türka, temveč njegovega predhodnika na čelu Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja, Jožeta Hartmana.. Novinar Dela SDS oziroma njenemu predsedniku Janezu Janši očita, da so iz ''dveh avtentičnih dokumentov sestavili novega, ki pa je ponaredek''. Osrednji dokument (iz 25. septembra 1979), ki naj bi dokazoval ''Türkovo neposredno informiranost o velikovških dogodkih'', tako ''sploh ne sodi k dopisu'' (iz 1. julija 1980).

O ponarejanju in ponaredkih

Pred leti je k meni prišel mlad novinar s kupčkom dokumentov in želel še moje mnenje in potrditev da so le-ti pristni. Pravzaprav je bilo nekaj pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Ni mi bilo treba veliko, da sem mu na njegovo žalost (takratno žalost in kasnejše veselje) dejal, da so dokumenti »pristni ponaredki.«

»Kako je mogoče, saj sem jih dobil iz zanesljivega vira?«

»Morda, vendar so tudi tvoj vir »nategnili« kakor je dolg in širok,« je bil moj odgovor.

Ko mi je končno povedal kdo mu jih je dal, mi je bilo jasno, da gre še za eno izmed 'strašnih' predvolilnih manipulacij ponarejevalcev ter tvorcev afere Depala vas, s katero so hoteli znižati rating nasprotnikov na politični sceni.

Zakaj zopet to pogrevam in ubesedujem tu na blogu, ali kot mi pravijo nekateri: »Zakaj se greš še vedno 'Še pomnite tovariši'?«

Ko sem po agresiji na Slovenijo »zlepil« svoje videoposnetke in jih razmnožil, sem posnetke naslovil: »Še pomnite gospodje.« Tako, mimogrede, ker je čas tovarišev takrat že minil..

Še pomnite gospodje se grem pač zato, da Slovenci ne bi pozabili kaj je delal tovariš Ivan Janez (in njegovi, med katere štejem tudi Igorja) med  leti 1991 in 1994, ko so se šli trgovino z orožjem. Nekoč sem že zapisal: Nedolžno, kot dojenčki, so nas gledali v oči, istočasno pa na veliko srali. Na naš račun! Zlorabili so osamosvojitveno vojno. Šli so se vojne dobičkarje.

Spomenka Hribar je nekoč izrekla besede (povzemam po spominu), da je »trgovina z orožjem breme za sedanjo oblast takšna in tolikšna, kot so breme za nekdanjo oblast povojni poboji!«

V SDS nikakor ne morejo pozabiti udbovskih dokumentov in vedno znova nekaj prirejajo ali ponarejajo ( glej pisanje novinarja Janeza Markeša v sobotni prilogi Dela), torej tudi jaz lahko kdaj pa kdaj spomnim na švercanje z orožjem (se grem kot mi šepetajo, ko mi svetujejo naj neham pisariti, »Še pomnite gospodje?«), ob dejstvu, da jaz ne prirejam ali ponarejam.

Nekoč so ponarejali s pomočjo pisalnega stroja in s pomočjo fotokopiranja, danes je seveda veliko lažje s skenerjem in oblikovanjem na računalniku. Le kaj danes ni mogoče ponarediti?

Ko so ustvarjali afero Depala vas so uporabljali pisalni stroj in fotokopiranje. Poglejmo nekaj zanimivosti iz takratnega obdobja.

Mitja Kunstelj je v svojem blogu Mikstone v zvezi s ponarejanjem zapisal (citiram):

 …Če sem iskren, od ministra Janše razen pred tiskovno konferenco O dogodku v Depali vasi, nikoli nisem dobil direktnega navodila ali ukaza, verjeli smo Njavru in Krkoviču, tudi Krejan nikoli ni klical ministra, če je res ukazal to in to, pa vem da ga je Njavro večkrat zavajal na ta način. To so bili naporni časi, pod krinko proti posameznikom iz Policije in politike, pod krinko zaradi pridobivanja obveščevalnih podatkov, izleti v tujino, kar je bilo najtežje, nategovati svoje, Krejana v prvi vrsti, pa šefa VOMA Mikuša, težkih stvari so se lotili moji šefi. Zavajali smo Krejana in Podbregarja, ki sta v dobri veri skrivala pisalni stroj na Vrhniki, res umazana igra. Kako vem, da je Janša vedel za to? Zakaj bi sicer Brezigarjeva zavrgla ovadbe zoper mene in ostale? Tu je bila zadaj politika, hvala bogu, kaj naj bi pa naredil narobe, če sem poslušal ukaze nadrejenih v “top” tajni operaciji.

Še resnica o pisalnem stroju in zgoraj napisani zgodbi. Pisalni stroj sem vzel babici takratnega dekleta, vse dokumente je Njavro, nekaj pa jaz ali Suhadolnik, natipkal na ta stroj. Vedno sem ga prinesel iz Tabora do Ljubljanice, kjer je čakal Njavro z ekipo v zelenem Cheerokeju, potem pa sem odprl sivo plastično škatlo, vzel ven pisalni stroj oranžne barve italijanske znamke in tipkanje se je začelo. Pisalni stroj sem vedno vrnil na svoje mesto, zato sem prepričan, da do tega trenutka ne ve, kaj je bilo narejeno na njenem pisalnem stroju. Zdaj sem povedal dovolj, pisalni stroj čaka.

Njavro, ne drzni si, zdaj ve ves svet. Če se bo kdo lotil ekspertize ali jemanja odtisov, takih in drugačnih, bo neizpodbitno potrdil, da je zgoraj zapisano resnica (konec citata)…«

Očitno pa je bil Darko Martin Božidar Njavro le toliko korajžen, da je šel po pisalni stroj na Tabor in ga nesel Andreju Podbregarju. O temu seveda ni obvestil Kunstlja (domnevno zato, ker je bil Mitja v zaporu?)…

Zato je Mladina med drugim kasneje zapisala:

…Kakorkoli, pisalni stroj se je spet našel šele dobri dve leti kasneje. Andrej Podbregar ga je v prostore OVS dostavil 23. oktobra 1996, po grožnjah Vida Draščka, ki se je v OVS ukvarjal s primerom, da bo sicer vse skupaj spravil v javnost. Kot je ugotovil OVS, je bil do tega dne pisalni stroj nepooblaščeno v hrambi pri Darku Njavru. Dva dni kasneje, 25. oktobra 1996, je bil pisalni stroj poslan posebni skupini tožilcev, skupaj z zahtevano dopolnitvijo ovadbe.

…in še:

Stvari so bile konec oktobra torej jasne. Tako jasne, da je bilo treba ovadbo po hitrem postopku zavreči? Ponovimo - Barbara Brezigar je to storila 23. januarja 1997. Natanko tri mesece kasneje. In pisalni stroj? Tega so nekam založili. Po logiki zavržbe bi moral biti vrnjen lastniku. A to niti ni pomembno. Pisalni stroj je postal nepomemben detajl.

Brezsramnost političnih ponarejevalcev ter sprega omenjenih, je neskončna. Iz zgoraj zapisanega je to več kot jasno. So fantički, stari nekaj več kot dvajset let usmerjali politike ali so jih  zlorabljali politiki za doseganje svojih ciljev. Tu bi lahko še našteval kdaj vse so se zlagali ali ponaredili v zadnjih dvajsetih letih.

Kako so gledali, kot se temu reče, nedolžno kot dojenčki, hkrati pa z nasmehom kakali v plenice.

Pri tem me vsak dan vse bolj čudi zakaj imajo ljudje, Slovenci, tako kratek spomin, ali zakaj slepo verjamejo nekomu, na katerega sicer kot po tekočem traku letijo očitki, da je prevarant.

Pa tudi več kot samo prevarantje.

Kjer se osel valja dlako pusti

V MORiSu

Ko sem raziskoval v MORiSu ozadja, ki so privedla do afere Depala vas, sem našel kar precej dokumentov, ki so pritrjevali zgodbo, ki smo jo pravzaprav že vedeli. Kolikor sem dokumentov pač lahko našel, kajti takrat kakšne posebne pomoči pri tem delu nisem imel. Nekateri sodelavci si še v Kočevsko Reko niso upali, kaj šele, da bi brskali po arhivih in se pogovarjali z ljudmi. Strahopetno so spraševali: »Kaj bo, če bo…?«

»Kaj pa če izve Janša ali Krkovič, da sem bil tam? Potem bom(o) imel sranje. Njihove tipalke so dolge, saj si videl kaj so naredili s Smolnikarjem in kako se igrajo s policijo. On je maščevalen. Njegovi vohunijo povsod…«

Tega Morisa so se mistično bali, saj je bila enota izločena, ni sodelovala z drugimi enotami, ni imela enakih ciljev kot druge enote, imela je večja pooblastila in velike možnosti … Enota je bila vedno skrivnostna, že od tedaj, ko je bila leta 1970 ustanovljena in ji je botroval  Matija Maček – za varovanje slovenskega političnega vodstva.

Zaposleni v štabu Morisa so v začetku v meni videli strah.  Nekoga, ki bo podoben Njavru, ki mu bo dovoljeno vse ali še več, kot je bilo dovoljeno njemu. Podoben Njavru, ki je lahko vsakogar postavljal abtacht. Drugih varnostnikov niso poznali, saj niso prihajali v enoto (razen morda Krejan in Podbregar, ki sta bila v RŠTO »pristojna« za MORiS).

Šepetali so: »Prišel je nekdo« – poznali me niso, »ki ima neko nalogo? Kakšno nalogo, kdo bo moral iti, kaj se bo zgodilo…«

Dolgo se ni zgodilo nič. Kaj naj bi se zgodilo?

Nekateri so pričakovali, da bo Kacin ukinil MORiS, saj tako ni nihče vedel kaj naj z njim. Kar se mene tiče bi bilo res najbolje, da bi takšen MORiS kot je bil, ukinili. Takoj! Saj tako velika enota sploh ni bila potrebna, sploh pa ne s takšno strukturo ljudi, ki je bila v tistem trenutku sposobna samo pouličnega sranja.

Disciplina je zelo popustila, posamezni poveljniki in člani poveljstva pa so začeli odkrito kritizirati novega poveljnika. Žalovali so za Krkovičem, ki je brigadi lahko poveljeval samo še iz »daljave«. Bilo je napeto, na robu vzdržnosti. Nekaj je bilo treba storiti. Toda kaj?

Spomnim se Miklavčiča, direktorja VOMA, ki ga je postavil Kacin. Fino se mu je zdelo, ko je postal direktor. Prej je bil »samo« načelnik VOMA Gorenjske pokrajine. Še pred tem je bil zaposlen v policiji. Preden sem šel v MORiS sem imel z njim razgovor. To opravi in ono, poročaj samo meni, Krejanu (takratnemu načelniku VOMO v RŠTO) pa samo nepomembne zadeve…Usmeritev je bila OK. Ko pa sem mu začel poročati o razmerah v enoti, o dokumentih, ki sem jih našel, je postal trd od strahu in brez hrbtenice. Nič se ni mogel odločiti, nič ni smel (po njegovem), nič ni upal, če ni vprašal Kacina in mu je ta dal dovoljenje. Bil pa je tudi brez kakšnega vojaškega in protiobveščevalnega znanja. Zbirokratiziran, uradniški policaj! Navadno sranje pa takšen šef!

Ne samo poveljnik tudi jaz sem bil v enoti pravzaprav na vsakem koraku onemogočen.  Krkovič je še mesece vodil brigado – seveda od zunaj – s svojim vplivom, preko častnikov, ki so mu bili v enoti še vedno lojalni. Tudi Njavro je s svojimi delal kot, da se ni zgodilo nič, kot da ni bil zamenjan. Skupina (Paravomo) se je še vedno sestajala, odhajali so po nalogah v Ljubljano, seveda zunaj delovnega časa. Ljudje so jih videvali vedno blizu Janše ali Krkoviča. Bili so nekakšna neuradna varnostna služba Janše, vedno oboroženi.

Zadeve bi bile sila groteskne, če ne bi bilo tako pretirano grozljivo zaradi za orožje, ki so ga nosili. Tako je na primer enemu izmed fantov na Ljubljanskem gradu med proslavo (nekakšna obletnica MSNZ), izpod suknje kukala avtomatska puška in vse »varnostnike,« ki jih ni bilo malo, je bilo mogoče že na daleč prepoznati. Obleko so jim komaj zakrivale velike pištole. Uporabljali so kar Morisove zveze, preko vojaškega repetitorja na Ljubljanskem vrhu. Njavro se je še vedno javljal s svojo tajno oznako  K2.

Ko sem naslednje jutro prišel v poveljstvo, me je dežurni častnik boječe povabil v dežurno sobo in mi prestrašeno razložil kaj se je zvečer dogajalo, torej, da je nekdo uporabljal naše zveze, brez vednosti dežurnih. Bil je eden izmed tistih v Morisu, ki niso bili vpeti v takratno dogajanje.

Redki častniki z visoko šolo ali vojaško akademijo v enoti so bili postavljeni na stranski tir. Večina častnikov je imela poklicne ali komaj srednje šole. Ampak oni so bili špecialci in kakšnih šol niso potrebovali, pomembno je bilo, da so imeli kondicijo in da so obvladovali osnovne vojaške veščine. Bili so nekaj posebnega in kdo si zdaj ti (veljalo je za vse, ki smo bili na novo v brigadi), da nas boš kuštral?

Kot sem že zapisal, se dolgo ni nič zgodilo, dokler končno ni prišel signal z vrha, da naredimo predlog za prerazporeditev nekaterih častnikov iz štaba in iz odreda za hitre intervence (poklicni del enote). Predlog je bil res kot zaupen posredovan na MORS, s predlogom in priporočilom, da naj postopek ne dobi kakšnih velikih razsežnosti.

Saj sem že v naprej vedel. Že naslednje jutro je Boris Mikuš, načelnik štaba, ki je bil tudi na listi za prerazporeditev, vse vedel. Še več kot mi. Vedel je že kam ga bodo prerazporedili. Tipalke so imeli povsod, tako kot jih imajo še danes.

Juhuhu!

Med dokumentacijo sem v Morisu našel več zadev, ki so bile pomembne za pojasnjevanje preteklih in aktualnih zadev. O začetku delovanja MSNZ, kot je »strukturo« zveličavno poimenoval Krkovič, o švercanju z orožjem, kup reverzovpojasnjevali zadeve za nazaj. Med drugim sem našel tudi zapisnike sestankov odborov MSNZ po Sloveniji, na katerih jih je Krkovič prepričeval po aferi Depala vas, da imata prav on in Janša. Da je šlo za zaroto, da so zadaj višji cilji, da so zadaj ti in oni. Prav bi bilo, če bi še enkrat prebrali tisto mojo »razlago« o SLOVENCLJU. (pod naslovom: Želja osamosvojiteljev po krvi). Iskal je njihovo podporo in lojalnost. Pa ne samo njihovo, tudi podporo na nižjih ravneh organiziranosti, seveda pa tudi v enotah TO, saj je bilo zelo veliko pripadnikov MSNZ istočasno tudi poveljnikov enot TO, ali pa so bili vsaj  člani poveljstev.

Kakor kratica MSNZ je tudi ime MORiS Krkovičeva pogruntavščina. In že iz kratice je razumeti, da niso bili sestavni del SV oziroma tedaj še TO, ter da so se tudi obnašali tako, da so za vrhovnega poveljnika priznavali samo Janšo. MORiS pomeni prve črke besed: Ministrstvo za Obrambo Republike Slovenije. Črko i so med R in S vstavili seveda zato, da so lepše izpeljali tudi simbol RiS. Torej slovenskega risa. Pri tem in drugih »krancljanjih« enote mu je izdatno pomagal Mikulič, pomočnik za politično delovanje (ne morem zapisati, da je bil pomočnik za motiviranje, če je deloval kot nekdanji politkomisarji). Znaki, oznake, čini, obleke, oprema…, vse je bilo drugačno kot v TO. O vsestranski »bleščavosti« MORiSa je daljša zgodba, ki je za razumevanje vseh pojavov – predvsem pa za kupovanje lojalnosti vojakov, zelo pomembna. Za mladce je bilo pomembno, da se svetlika, da je veliko, da je nekaj posebnega, da so imeli sami poseben status. Imeli so nože, kopijo Gerbera,  ki so bili izdelani posebej zanje, z vgraviranim znakom Morisa in imenom, prvi posebne znake (risa) na rokavih, angleške uniforme in čevlje… V delavnicah so delali dodatno opremo kot so bili loki, samostreli…

Veselica!

Torej med dokumentacijo sem našel dnevniški blok v katerega je Krkovič pisal vse glavne opombe v letu 1990. Kdaj je bil s kom in kje, kaj je kdo izjavil ali kaj je on izjavljal… Slišati je bilo, da naj bi Krkovič prav na tej osnovi spletel zgodbo in napisal knjigo. Za tiste poznavalce takratnih razmer, ki vsaj približno poznajo delovanje, je skozi te zapise jasna zgodba. Nič herojska, kot jo sicer želi prikazati. Nenehni dvomi, sumničenja in kombiniranje. 

In smešno
Kako je ubogi revež »jokal«, ko so Slaparja postavili za načelnika TO. Janez ga je komaj umiril. Vse to je zapisal v bloku, z dobesednimi izreki! Doslej mu še niso uslišali željo, da bi bil glavni vojak (načelnik) v Sloveniji. Hvala bogu da niso in bogvedi s kom bi bili sedaj v vojni.

Drugi dokument oziroma videoposnetek ki sem ga našel v Morisu, se nanaša na govor Krkoviča pred enoto v Škrilju, ob odstavitvi Janeza Janše. Človek ne more mimo tega, da Krkoviča primerja z Göbelsom. Če si Krkoviča človek predstavlja še v usnjenem jopiču, v katerem se je razkazoval in se dal fotografirati, je podoba identična.

V govoru pa: »…predlagal sem Janezu (nasilen prevzem oblasti) pa je zavrnil. Torej mi bi lahko pa nismo. Mi bomo tudi v prihodnje 'zvesti Janezu'. Za zaroto gre!... Mi smo morali to narediti… Vohunili so. In tako naprej.

Kaseto sem zasebno presnel v enem izmed studiev vsaj v petih izvodih. Kot se spodobi, sem vse izročil Marjanu Miklavčiču, z originalom vred (osel sem). Če bi ta posnetek objavili se ne bi zamajal samo Krkovič ampak še kaj drugega. Pa se je izgubil? Kako in kje naj povedo takratni »igralci.« Z Jelkom vred. Čez leta so jo zopet iskali pri meni.

»Nimam!«

Držal sem se takratnih pravil obnašanja v VOMO in predal vse gradivo šefom (kasneje, ko sem dojel kam pes taco drži, sem se nekoliko »osamosvojil«). Kdor mi očita, da se nisem obnašal kot zaveden varnostno obveščevalni častnik, nima prav. Kaj pa je varnostni častnik, če ne najprej pravi Slovenec, slovenski vojak in šele nato kaj drugega. Nacionalnega ponosa so nas učili že v partijski jugi. To zleze pod kožo. Ko pa ugotoviš, da gre za barabije, na račun Slovencljev, se pač neha! Pri barabiji ali lumparijah, ki niso skladne z veljavnimi normami - ni več strogo zaupnih zadev. Če si seveda pošten! Komur je več politična opredelitev na rdeče, črne, bele, komur je pomemben samo Janez ali samo Küčan, se bo opredeljeval tako kot so se nekateri Morisovci. Ne vsi!

Niti prvi, niti drugi dokument po vsebini sicer ne dokazujeta kakšnega protipravnega delovanja (Ops – videokaseta da). Njuna vsebina je pomembna zaradi načina in oblike povzpetništva in prisvajanja zaslug ter osamosvajanja..

Prisvajanje zgodovine in zaslug

 Dr. Danilo Turk o Janši:

Profil Janeza Janše je slovenski javnosti dobro znan. Morda bi ga še najbolje opisal ameriški izraz za to vrsto politikov - "survivor", kar bi lahko prevedli kot "premetenec".

Z ogorčenjem na eni strani in na drugi z veseljem spremljam prisvajanje novejše slovenske zgodovine in zaslug za osamosvojitev. Z ogorčenjem zato, ker zelo, zelo malo manjka pa bo Janša rekel, da je samo on in nekaj njegovih pomočnikov iz »pomladanskih strank« zaslužnih za vojaško in siceršnjo osamosvojitev. To, da se je začelo osamosvajanje davnaj pred »njegovo« zgodovino pozablja. Njemu nič ne pomeni, da je pravzaprav partija omogočila mehek prehod v demokracijo, ko je sestopila z oblasti. Saj je nesmiselno razpravljati koliko je k osamosvojitvi prispeval odhod slovenskih komunistov iz Beograda in kasneje še cela vrsta drugih dogodkov (sploh NE v partiji), ki so zaznamovali začetek osamosvajanja. Res ne, ker bi Janša zopet odgovoril v svoji cinični maniri. 

Dobro, pustimo Janšev spomin. Očitno ima amnezijo. Na drugi strani sem seveda vesel, saj tako kažejo odprte karte kam merijo. Prisvojiti si nameravajo zgodovino, s tem pa tudi ljudi, naše rezultate dela, misli, maše duše, nas same! Polaščanje ljudi je sodobna oblika kanibalizma, lastna vsem cerkvam in nekaterim političnim strankam ter številnim posameznikom.

Vojna je bila v Sloveniji za te Osamosvojitelje nujno potrebna. Nujno! Kaj, če vojne ne bi bilo? Bi njihova nova revolucionarnost padla v vodo? Zato je bilo treba streljati, odločno pokazati, da se nimamo kaj pogovarjati, da to ne more biti »žametna« revolucija.

Drnovšek naj bi na razširjeni seji predsedstva RS 27. junija 1991 med drugim izjavil: »Jaz ne bi še bolj zaostroval.« Jastrebi, željni krvi, so mu pripisali, da tistega jutra ni bil videti priseben. Jastrebi - Osamosvojitelji, pričakujejo, da jim bo ljudstvo za leti 1990/91 večno hvaležno in da jim bomo izkazovali tudi obresti na to hvaležnost (približno tako je rekla Spomenka Hribar v nekem intervjuju). Že dvajset let podeljujejo za vojno odlikovanja in priznanja s katerimi »popravljajo« krivice. Čedalje manj jim je nerodno, da se imenujejo Osamosvojitelji in čisto nič jih ni sram, ko odrekajo zasluge drugim.

Že zdavnaj bi morali oditi!

Janšo imam za izjemno sposobnega politika. Žal je takšen kot so številne kitajske igrače za otroke. Lepe so, celo didaktične, ampak v sebi nosijo strup zaradi neustrezne obdelave in so zato deklarirane kot neprimerne. Taisto je z Janšo. V sebi nosi nakopičen oblastniški strup zoper drugače razmišljujoče kot on in je tako škodljiv za slovenski narod. Tako kot je škodljivo prilagajanje zgodovine in prisvajanje zaslug za osamosvojitev.za dnevne potrebe njegove politike 

Kaj je bilo treba ustanavljati še eno veteransko organizacijo? S kakšnim namenom? Kot, da v obstoječih ne bi mogli biti vsi, torej tudi tisti, ki niso držali za puške, ampak denimo samo za pero. Že za sedanje, razdvojeno stanje – torej za to, da sta dve veteranski organizaciji namesto ene, so krivi Glavni osamosvojitelji. Ustanovitev še ene veteranske organizacije je absolutno nesmiselna in na koncu pomeni samo razdvajanje ljudi. Od afere Depala vas dalje, sta bili veteranski organizaciji vsaka na svojem bregu. Najbrž je pobudnike za ustanovitev nove organizacijo zmotilo novo dejstvo, da sta se začeli veteranski organizaciji veliko bolj povezovati kot v preteklosti, saj na vrhu teh organizacij (vsaj ne v obrambni) ni več jastrebov – usmerjevalcev.

Prav ti, tako imenovani Glavni osamosvojitelji, bi lahko že končno kaj povedali zakaj, kako in za koliko so prodajali orožje Hrvatom in Bošnjakom. Koliko milijard mark je bilo? To, da niso preprodajali orožje, lahko stokrat, tisočkrat ponovijo pa ne more postati resnica. Ne in ne! Mene ne morejo prepričati. Zato me ne morejo, ker sem bil poleg, ker sem štel in videl denar (ne enkrat), ki so ga prinesli južnjaki za prodano orožje. Denar, ki je izpuhtel kot kafra. Pa saj nisem edini, ki je doživel kaj takega ali podobnega. Vedno več jih je. Ti ljudje nimajo amnezije!

V tistem, lahko bi rekli zlatem političnem obdobju za Slovenijo, ko bi lahko uredili mejna vprašanja s Hrvaško, so se pomladniki – osamosvojitelji »zamotili« s švercanjem orožja in z utrjevanjem svoje oblasti. Sedaj pa stokajo kako, da je vse zanič, kaj in kdo je danes ter v preteklosti zaj…. Slovenclji osamosvojitelji: zadaj je Kučanov klan, Udbomafija, partijska in udbovska oligarhija, sedaj še tajkuni… Pa kdo še?

Janša je nekoč v zvezi s švercanjem z orožjem izjavil (že po tistem, ko naj bi pojasnil zadeve na znamenitih novinarskih konferencah na katerih itak ni nič povedal):

… »Trditev, da nikoli nisem polagal računov, je torej več kot lažna. Še več. Je skrajno cinična in žaljiva. Pred preiskovalci in preiskovalnimi komisijami smo se morali več kot desetletje zagovarjati tisti, ki smo v usodnem času postavljali na noge obrambo slovenske osamosvojitve. Obtožbe pa so vseskozi letele iz vrst tiste politike, ki je z javno peticijo nasprotovala nastanku Slovenske vojske in ki je maja 1990 sodelovala pri razorožitvi slovenske TO ter tako zagrešila največjo veleizdajo slovenskega naroda v novejšem času. Kdaj bo slovenski narod sodil tem veleizdajalcem?«

Prvič:  Najprej s takšno izjavo žali ljudi, ki o njegovi vlogi v prekupčevanje kaj vedo in seveda laže, da je položil račune!  Drugič:  Torej kdaj bo slovenski narod sodil veleizdajalcem, tistim, ki so ga spraševali koliko smo (je) s preprodajanjem zaslužili. Istočasno je dal jasen odgovor: takoj, ko bo zopet prevzel oblast!

In še kaj bi bilo treba zapisati o prisvajanju osamosvojitve in zaslug v vojni za Slovenijo. Pa tudi povedati nekatere primere in okoliščine razdvajanja, ki so se začela že med in predvsem v prvem ter drugem letu po agresiji (Agresija?!). Saj je bilo napisanih že nekaj knjig in drugih publikacij na temo osamosvajanja. Žal v večini primerov ne gre za prava pričevanja udeležencev in dokumente, ki bi to potrjevali, ampak za usmerjeno pisanje dogodkov, ki pretežno poveličujejo nekatere osamosvojitelje.

Večina ni šla v vojno zato, da bi stala za »Janševimi« projekti, ampak zato, ker smo želeli samostojno Slovenijo. Slovenijo, o kateri smo bral v knjigah, o deželi pod Svobodnim soncem. 

Skratka namen tegale sestavka je znižanje piedestala na katerem se šopirijo osamosvojiteljski (milo rečeno) petelinčki – ne jastrebi.

Kdo si je želel krvi?

Danilo Türk:

»Politiki Janeza Janše je treba reči ne. Dovolj je. Potrebujemo odločen prelom s to navlako tranzicijskega obdobja, od osamosvojiteljskega zaslugarstva in nerazčiščenih poslov z orožjem do zaničevanja pravosodne oblasti in ciničnega manipuliranja z naivnimi razlagami kapitalizma.«

Naivci mi na različnih ravneh šepetajo: »Si videl! Preberi kaj piše o Depali vasi pa boš videl, da Janša ni kriv. Kje je kakšen dokaz, da bi bil kriv? No, kje? Ja, za Küčana je pa dokazano! Tu nimaš kaj, da ne bi verjel! Dokazano je, da je bil vpleten v švercanje z orožjem! Janšev tiskovni predstavnik je tako povedal!«

»Ampak to so pisali samo v brezplačnikih pa v Demokraciji in v …«

»Ti bereš samo rdeče 'cajtenge', Dnevnik, Mladino…, tam lažejo kolikor so dolgi in široki.«

V vsakdanjem življenju gre torej za to, da kar kdo želel brati in prebrati in razumeti. Kadar imajo ljudje že v glavi 'recenzijo' je vse zastonj. »Kje pa, da bi bil Ivan Janez Janša kriv. Veliki osamosvojitelj. Trgoval z orožjem? Pajade! Kdo si upa očitati uvoz orožja za osamosvojitev Janši. A, da je potem trgoval, kasneje, ko smo bili že na svojem? Kje pa, šlo je samo za brezplačno pomoč Jugi. Daj, daj, kakšen trgovec s smrtjo. Pa tudi nikoli si ni želel prelivati krvi. Podtikanja. 100%!«

Zakaj je bil sestreljen Toni Mrlak, zakaj so bili mrtvi na  Primorskem v prvih dneh, kdo je za to dobil medalje? Kdo je pravzaprav dal ukaz za streljanje, kdaj, zakaj, kdo je morda »modificiral« ukaz(e). Seveda so te stvari znane, vendar nihče noče spregovoriti na glas. Šele, ko se kdo ojunači in pove javno to in to se je zgodilo, po drobcih pricurlja na dan tudi prava resnica. Kaj ni bilo rečeno, da ne smemo streljati na helikopterje z oznakami rdečega križa? Na helikopterje, ki niso bojno delovali. Ampak Morisovci so streljali. Mar v tem primeru ni šlo morda za zločin. Neoboroženo plovilo z ustreznimi oznakami? Se je kdaj kdo vprašal v zvezi s tem dejstvom?

Zakaj je bilo pravzaprav treba streljati na pripadnike JLA. So bili res tako agresivni ali pa smo si samo mi (Janša) želeli krvi. Seveda smo kasneje slišali govorice, da je Janša prve dni vojne nervozno nagovarjal teritorialce v štabu, češ »kdaj boste že sestrelili helikopter, pa tank…Dajmo fantje!« Kar predstavljam si Drnovška za mizo, ko je momljal: »jaz ne bi tako zategoval odnosov z JLA (ali nekaj podobnega).«

Meni se streljanje ni zdelo potrebno. Bil sem na zavzetju na Rožniku, v Borovnici, na Vrhniki, ponoči in podnevi, zasliševal sem ujetnike in prestopnike. Skratka, veliko sem se »srečeval« z bivšimi pripadniki JLA (do zadnjega dne, ko so odšli iz Slovenije). Večina je bila prestrašena in nobene želje po agresivnem delovanju ni bilo v njih. Razen nekaj izjem. OK. Ampak zaradi tega ni bilo treba postreliti ljudi, če se niso v petih minutah predali. Saj jih je bilo vendar strah drug drugega, strogega ukaza z vrha, vojaškega sodišča, drugih disciplinskih ukrepov in znano je bilo, da KOS in VP v JLA nista delala v rokavicah.

Točno to bo! Slovencljem (Slovenclja je menda izumila Svetlana Makarovič.)[1] je bilo treba dokazati, da gre za vojno in da je nujno oborožen konflikt sicer ne bomo država kot se šika.. Treba je sestreliti helikopter, uničiti tank in desant. Potolcimo jih… Dajmo pokažimo, da smo pripravljeni storiti vse za to, da gredo čefurji ven!

Še Zmago Jelinčič je vpil »čefurji raus« po Kosezah in Podutiku ter drugod po Ljubljani, povsod kjer se je pojavljal s skupino in z Rudijem Roudijem na motorju. Spomnim se, da sem zaradi njegovega rovarjenja po Ljubljani in bele knjige, ki so jo zaradi domnevnih kršitev vojnega prava spisali v Beogradu, moral pisati izjave za nekakšno komisijo na ravni republike, ki naj bi odgovorila, da tega nismo počeli teritorialci ampak paravojaške skupine. Zmago za zmago, sem zapisal v svoji prvi knjigi naslov pod katerim sem tolerantno opisal njegovo delovanje. Zapisal sem res tolerantno. Danes ne bi bil več tako takšen. Ko sem ga takrat v arestu zasliševal je bil ponižen in  majhen kot miška, opravičeval se je, izgovarjal na pijačo in družbo,  na »one, na občini in na tiste norce z motorji…Rešilca na nujni vožnji smo ustavili zato, ker bi lahko v njem pobegnil kakšen oficir iz kasarne… Tako kot je Meh! Saj v Podutiku in v Kosezah nismo počeli nič takega. Malo smo prestrašili čefurske babe pa otroke, ko smo se z motorji zapeljali v hodnik oficirskega bloka. Oboroženi? Ja seveda smo bili oboroženi. Roudi je imel potezno šibrovko. A, jaz? Pištolo in kalašnikovko…

Tank na Prevalu, nad Podutikom? Smo ga šli samo pogledat, saj ni bilo nikogar tam. Ja nekaj smo vzeli, zase, za vsak slučaj. Ja granate smo spravili pa k meni v klet…

S tistim tankom na Brezovici je bilo pa tako… Ja, sem zgrešil, ampak čisto malo, je bil neroden položaj… Vzel sem raketomet vašemu, no ja pravzaprav mi ga je dal. A, da smo ogrožali druge?... Ja, na to pa nisem pomislil. Ne, jaz nisem bil vodja, vodja je bil stotnik! Ja, seveda so bolj poslušali mene, ker oni ni bil sposoben. Sem moral prevzeti komando…!« Zmago za zmago in za svojo sleparsko nacionalistično politiko.

Saj bi tudi jaz streljal. Seveda bi, zato sem tudi odzval vpoklicu in sodeloval v vojni (varnostnike so itak posebej povabili na pogovor in treba se je bilo izjasniti ali si pripravljen sodelovati v boju zoper JLA). Ni me bilo strah ali vsaj manj kot večino naših fantov, ki so bili vsi po vrsti mlajši. Star sem bil že 42 let. Ampak za streljanje na ljudi bi moral imeti pravi razlog, ne samo »komando« Janeza Janše, ki jo je sicer (menda ustno) dal štabu, le-ta pa ga je prenesel na nižje štabe. Potem so ti ukazi z pokrajinskega štaba šli na območni štab, le-ta na nižjo enoto in končno je prišel ukaz do tistih, ki so imeli v rokah pravo oborožitev. Medtem je bil ukaz preklican. Ne ve se ne kdo ne kdaj ga je preklical, in tako je že takrat nastala zmešnjava, ki še do danes ni pojasnjena. Dobro, da naši niso začeli streljati po šentviški ali vrhniški kasarni. Ne morem si zamisliti koliko mrtvih bi bilo med civili, če bi jlajevci streljanje vrnili. Tudi v streljanju bi bili mi zmagovalci. Zanesljivo! Med mladimi fanti v JLA je bilo preveč strahu, bili so v tujem okolju, pol oficirjev bi se poskrilo, oskrbe ne bi imeli… Že tako so se na Metelkovi basali v glavnem s konzervami. Toda v primeru, da bi začeli streljati vsevprek iz vojašnic, bi bilo največ žrtev med prebivalstvom. So vrli vojščaki razmišljali o temu?

Samo v Šentvidu je bilo okoli 1600 vojakov in častnikov, skoraj dvajset oklepnih in samohodnih vozil, 27 topov, imeli so številne netrzajne topove, minomete vseh kalibrov, bili so vkopani do vratu… Če bi začelo to orožje bruhati granate po kemičnih tovarnah kot so bile Color ali Belinka (in podobne tovarne ter skladišča) ali po civilnih objektih, si ne znam predstavljati števila žrtev.

V glavnem pa je bil menda najbolj zagrizen pristaš streljanja na nasprotnike prav Krkovič, preko katerega je Janez vodil marsikatero »operacijo«. Okoli tega ni bilo nikoli povsem jasno kdo je komu kaj ukazal in na kakšen način. Dejstvo je, da so zaradi neizpolnjevanja ukaza letele najprej glave (npr.: poveljnik ljubljanske pokrajine?), nato pa so zaradi prelite krvi priletele tudi medalje.

Zakaj je trajalo toliko časa, da so rehabilitirali Tonija Mrlaka, Slovenca, stotnika, pilota helikopterja, ki je nameraval s plovilom po kruh v vojašnico na Vrhniko. Čemu, če so vedeli v štabu in v varnostni službi, da je kandidat za prestop, da je že sodeloval z našimi, da je Kacina vozil pred vojno naokoli v helikopterju z  izvidniškimi nameni. Recimo, da niso vedeli, da je v njem Mrlak. Ampak rečeno je bilo, da se na neoborožene helikopterje in z oznakami rdečega križa itak ne strelja. In kdo je resnično pritisnil na sprožilec.

Ko je bil odstavljen Janez Janša bi lahko Slovenija, pravzaprav takrat vladajoča politika, ugotovila vsa povojna dejstva in 'pospravila' zadeve v zvezi s trgovanjem z orožjem, z raznoraznimi aferami in še kakšno drugo lumparijo, ki se je nabrala okoli Janše. Jok. Bali so se drug drugega ali pa so imeli vsi umazane prste. Kot pravijo: najbrž so vsi držali vrečo, ko je Janez dajal vanjo takratne devize (apoene[3]) preštete v milijonih. Kaj lahko sklepa navaden državljan, ki pri temu ni imel nič? Komu bo verjel? Logično, tistemu, ki je največ prispeval k osamosvojitvi. Glavnim osamosvojiteljem, tistim, ki so si državo prisvojili že leta 1991. 

Če bi bil Jelko Kacin, ki je nasledil Janšo, bolj odločen in bi jasno povedal v javnosti (menda ga je preprečil Drnovšek?), kaj smo odkrili VOMOvci, bi morda večina takoj verjela tej resnici. Ker pa so pustili Janezu, da je začel v javnosti manipulirati s tem, da je šlo pač za državne in obrambne interese, da bo dal odgovor na to temo na tiskovnih konferencah, da ni bilo nikakršnega švercanja, da smo švercali kot država samo čez slovensko mejo za potrebe TO itd., ipd.

Bila je ustanovljena komisija v MORS (imena članov so znana), ki je začela zbirati podatke o švercanju. Sodelovala je tudi s policijo, z Dragom Kosom in drugimi. Še sedaj to predstavlja krovne dokumente o švercanju. Bilo je vse jasno, kot beli dan. Šlo je za gotovinsko poslovanje. Denar od tega »poslovanja« pa se je izgubil.

Raziskovali smo ozadje afere Depala vas, ki je nastala samo zaradi omenjenega prekupčevanja. Klavorovi policisti in kriminalisti so že davnaj prej prišli do podatkov. Odkrivali so kdo se bogati, kdo je nosilec dejavnosti. Kje in kam so vodile poti trgovanja, kako so šle pošiljke mino policije in carine, kdaj in kako so prihajali kupci (imeli so celo posnete na video trak). Prišli so predaleč. Treba jih je bilo preprečiti, tudi za ceno konflikta med policijo in vojsko.

Tudi v VOMO smo zbirali dokumente in dokaze, da je šlo za lumparijo. Nekateri bolj, nekateri manj, zlasti tisti, ki so v Janši še vedno videli idol - manj. Glavni osamosvojitelj ne more biti kriv, ni švercal, ni delal krivic, molil je in bil je poštenjak. Od nog do glave. »Ta že nej tak, je buli, paštenakar je…,« bi zapeli na Mlačevem ali tam v okolici Grosuplja.

Gradiva  smo dajali Miklavčiču in verjeli, da jih le-ta daje Kacinu. Verjeli smo tudi, da je bil preko Jeklenega Kacota seznanjen z zadevami Drni. Kakor hočejo, ali kakor so hoteli. Mi (varnostno obveščevalni častniki) smo pošteno opravili delo. Najbolj enostavno bom zapisal: zajebali so. Do amena! Madež na slovenski samostojnosti je ostal in bo še dolgo visel nad nami, kot Damoklejev meč.

Dandanes mi očitajo: saj ni res kar pišeš in govoriš o Janši. On je pošten! Zlonamernež si… Seveda, saj mu nikoli niso hoteli tega dokazati, čeprav so imeli argumente in dokumente. Toliko pričevanj je bilo o denarju, ki ga je dobil za orožje – denarja pa nikjer. Kje so denarji od usposabljanja Hosovcev, Abdičevih Bosancev, kje je kovček s 17 milijoni mark, ki sem jih osebno preštel. Kje so kovčki denarja, ki so jih prinašali Hrvati in so jih videli naši fantje - tam, v Lovšinovi pisarni. Je bila to fata morgana? Bo zopet rekel tako kot je bil naučen njegov tiskovni predstavnik Hajdinjak: zopet si nekdo nekaj izmišljuje, imajo bujno domišljijo…

Na njihovem mestu se tega tudi jaz ne bi spomnil. Nič koliko ljudi me je doslej zezalo, češ bil si poleg, zakaj nisi sunil vsaj sto tisoč mark. Saj se ne bi poznalo. Nihče ne bi vedel. Sam si bil, polno denarja je bilo. Če bi že morda kaj posumili bi si verjetno mislili, da so se nekje ušteli. Res nisem nikoli pomislil na to, da bi vzel. Niti pare ne. Bilo pa je tako, da bi lahko. Franci je pustil vse ključe pisarne in blagajne, ki so bile še vedno polne mark – sicer bolj v drobižu in ogromno ali vsaj še enkrat toliko denarja v različnih drugih deviznih apoenih, kot jih je omenjeni že odnesel čez mejo.

Čeprav je demenca sindrom, ki ga povzročajo bolezni organskega izvora in lahko prizadene ljudi v vseh starostnih obdobjih, je primarno bolezen starostnikov.

Pa kdo je ta Krkovič, da je še vedno oziroma se še vedno preriva na piedestal (ali pa najbolj odlikovani teritorialec Lisjak). Kdo je bil in kaj je počel pred osamosvojitvijo, preden se je spomnil, da bi zaradi sebe (ne zaradi česa drugega) dobil kontakt z Janšem in Bavčarjem in potožil, da mu bodo vzeli orožje. Zato, da bi se prerinil v ospredje. Takrat niso bili več časi za partijske funkcionarje in funkcionarje SLO s partijskim pedigrejem.. S pametjo, ki jo ima (Zame je degradirana osebnost. V njegovo glavi so se že zdavnaj začeli degenerativni procesi ki so mu skrivili možgane. Takšen bolnik dolgo ne bo mogel skrbeti zase in bo postal hudo socialno in ekonomsko breme za družbo in hkrati za svojce.)

Osamosvojitveno vojno smo se šli partijci, seveda tudi večina drugih, tudi drugače mislečih. Na vseh položajih so bili oficirji partijci! Glejte  Brejca, Krkoviča, Lisjaka…, da ne govorim o poveljujočih kadrih v vseh štabih pokrajin, da ne omenjam republiškega. V ljubljanskih štabih ali v poveljstvih enota skoraj ni bilo častnika ali podčastnika, ki je sodeloval v vojni, da ni bil v partiji. Resnično zelo redki niso bili v partiji. To pač dobro poznam. Zato so očitki, da se je šel vojno samo nekdo drug, ali da smo partijci nasprotovali tem težnjam,  ne gredo čez cedilo. Toda,  takrat ni bilo ne levih ne desnih. Krkoviči, Brejci, Lisjaki… so bili v ozadju, Janša je bil bog!

Očitajo mi, da je imela moja knjiga Trgovci s smrtjo namen diskreditirati JJ. Ja koga drugega le. Saj se je šel on trgovca s smrtjo. Ne jaz. Porkaduš!

In da stoji nekdo za menoj? Kučanov klan, Udbomafija, mafija kar tako, saj jo je v Sloveniji po pripovedi italijanskega mafijaša polno, nekdo tretji, četrti.

Moram uporabiti izraz, katerega raba mi ni všeč, ampak: "poserjem se" na tiste, ki  to trdite ali v bran jemljete Jastrebe - osamosvojitelje, ki so šli po stranpoteh.

---

[1] POJASNILO IN RAZLAGA  BESEDE SLOVENCELJ

·         Vi, ki to berete, niste tipični Slovenclji. Seveda ne! Tipični Slovencelj o samem sebi noče slišati ali brati ničesar grdega. Kot tak je nesprejemljiv za kritiko. Če je kje kaj narobe, so za to vselej krivi drugi. Oni to delajo, oni so krivi, ona je to rekla, on je to naredil. Ali pa v stilu - veš kaj je rekel, veš kaj vse je počel, veš kaj delajo in podobno. Sem slišal od nekoga, ki je bil poleg…

• Tipični Slovencelj torej vse probleme projicira na druge. Kdo bi lahko bili ti drugi, se redko ali nikoli podrobno ne izve. Kajti, prisotni pri šanku, v službi, v družbi, so vselej izvzeti. Da ni zamere.
• No, ima pa tak tipičen Slovencelj še druge metode. Je na primer vselej sumnjičav. Tako, da že diši po paranoji. Meni, da je za vsem - nekaj ali nekdo zadaj. 'Oni' so samo marionete, reče. Za njimi so tisti, pravi. Velike ribe, ki so nedotakljive in jih ni mogoče uloviti. In če je vedno nekaj zadaj, je pač bolj malo spredaj. Tako so pač številne sosednje države vedno spredaj. Ker je pri nas za vsem nekaj – zadaj.
• Da ne boste mislili, da je ta zapis moj ali da sem si ga izmislil. Ma, kje neki. Za tem nekdo stoji. Nekaj je zadaj, vam rečem! Krivi so oni, tisti, drugi!

[2] Takrat imena MORiS še ni bilo. Imenovali so se 30. razvojna skupina.

[3] Izraz je uporabil Darko Njavro, ko je pojasnjeval , da ni šlo za trgovanje z orožjem oziroma, da ni bilo mogoče, da bi prekladali apoene po 1000 DEM.

Nič ni resnično, vse je dovoljeno

Marinec

V nadaljevanju bom objavljal nekatere zapise, ki sem jih deloma že objavil v knjigah Branilci domovine I in II. Zapisi so že bili  - več ali manj - kritično obravnavani in doslej zdržali vse, tudi najostrejše ocene. Naj tu omenim, da sem v zadnji knjigi (Branilci domovine II - TRGOVCI S SMRTJO) vse kar sem zapisal tudi argumentiral. Z dokumenti, izjavami, fotografijami... In teh dokumentov imam še nekaj na zalogi.

S pisanjem se mi prav nič ne mudi. Ko bom imel čas, ko se bom spomnil kaj novega... Skratka, dajmo času čas. Če se doslej politiki in organi pregona (itak je že vse zastaralo) niso osvestili, jim ni pomoči. Očitno je tudi bog na strani tistih, ki so služili denar s prodajanjem orožja in naprezanje za osamosvojitev (vojno, odločitve ljudi in organov) kot etikete še naprej limajo zgolj nase.

Naj pojasnim, da sem se za objavljanje zapiskov odločil, ker  se je Mitja Kunstelj z nadimkom Marinec, znan iz afere oziroma glavni akter v takoimenovani aferi - materi vseh afer slovenske samostojnosti - v Depali vasi, na široko razpisal v svojem blogu. V njem niza (po moji oceni) komaj "četrt" resnične dogodke iz prvih obdobij po osamosvojitvi. Torej iz obdobja, ko je bila Jugo vojska še tukaj, iz obdobja, ko so vrli politiki na veliko prekupčevali z orožjem in kupci prihajali s polnimi kovčki...

Vmes sodi še obdobje, ko je SV usposabljala Abdičeve junake, nato nastane razvpita afera Depala vas... Seveda ne vem kaj bo še objavil? Če sploh bo?

Jaz pač bom: svoje komentarje in svoje poglede na omenjena obdobja in tudi tisto po Depali vasi. Že doslej sem v knjigah veliko zapisal, veliko zgodb in dolge pripovedi. Posledice? Kot, da se tisto o čemur sem pisal, sploh ni zgodilo. Tisti, ki so bili manj poučeni o omenjenih dogajanjih ali niso prav pogosto spremljali tisk in vse afere o katerih so pisali časopisi, so me pogosto spraševali: "kaj je to mogoče?" 

Ja, dragi moji, še kako je mogoče! In koliko stvari še ne poznamo ali pa jih pozna nekdo drug, tretji... Kot pravi reklo: "čez sedem let vse prav pride".

Zaradi razumevanja vseh zadev bom moral v nadaljevanju zapisati tudi o vojaški karieri špecialca, ki ni bila čisto takšna kot jo opisuje. Med drugim ni naredil nadaljevalne faze usposabljanja v specialni brigadi, zato so ga počasi izločali in je bil nekaj časa dober samo še za stražarjenje. Pripravljen so imeli celo predlog, da ga prerazporedijo v drugo enoto...

Zadeve so bile na trenutke neverjetne (še danes so - zlasti za tiste, ki ne poznajo vseh zgodb oziroma se niso obremenjevali s politiko in stranpotmi politikov). Tako kot spodnja skica. Narisal jo je nihče drug kot špecialec Mitja Kunstelj, takrat, ko je stražil vojaške objekte v naselju Primoži, poleg Kočevske Reke. Toda s kakšnim namenom?

Gre preprosto za to, da je to skico ponujal v prodajo tistemu, ki bi želel skrivaj vdreti v objekt v Primožih (na skici cilj) in odnesti del orožja, ki so ga imeli Morisovci shranjenega v teh prostorih. Ta njegov "mišmaš" sem ugotovil že leta 1992 in opozoril Krejana (načelnika VOMA v GŠ) na tovrstno možnost odtujevanja podatkov. Takrat seveda nisem vedel imena in drugih podatkov, ker nisem imel dostopa v MORiS. Lahko pa bi te podatke zbral Krejan, vendar mislim, da so imerli Mitjo že v svojih "krempljih".  Skico sem nato pridobil šele čez dobro leto in pol (morda je minilo celo več), ko so se okoliščine že spremenile. Na zadnji strani skice je bil tudi seznam orožja, ki so ga tamkaj skladiščili. Zakaj je trajalo toliko, da sem jo dobil? Tisti, ki jo je od Mitje odkupil, je bil domoljub, takrat podpornik brigade in strukture v obrambnem ministrstvu. Nikomur ni želel škoditi... Potem se je zasukalo drugače. 

Zgodb o špecialcu je še veliko.

.

Skica vojaškega skladišča in delavnic v Primožih, ki jo je narisal Mitja Kunstelj

Alamut

Ko je Vladimir Bartol leta 1938 napisal roman o Islamizmu, je uporabil njihov vrhovni izrek "Nič ni resnično, vse je dovoljeno". Tako nam Bartol predstavi, danes enega najbolj cenjenih del v slovenski pa tudi tuji literaturi, s čimer je pisatelj postal "nesmrten", kot so nesmrtni njegovi junaki.

Čeprav je Bartol snov za roman dobil v potovanjih Marka Pola, človek ne more mimo razmišljanja, da je bil ta veliki pisatelj tudi futurist. Da je že takrat "videl" Moris in borce za veliko "pravičnost na slovenskih tleh", ki imajo svoj grad Alamut v Škrilju in  vrhovni izrek - vodilo: "nič ni resnično, vse je dovoljeno." V naši zgodbi karizmatičnega voditelja, namesto Hasana, predstavlja Janez. Oba pa imata enaki metodi "osvajanja" mladeničev za vzvišene cilje v boju za oblast. Drogo.

Hasan s pomočjo droge pokaže mladeničem raj in ko si raj enkrat zares doživel, si pripravljen narediti vse, da se vrneš vanj. Janez je naredil skoraj identično. Sodobnim mladeničem je dal drogo in jim  pokazal raj. Zato, da bi živeli v njem bi storili vse. Samo oblika droge in predstave raja sta različni, toda ob tem moramo upoštevati časovno oddaljenost.

Janez je podobo raja ustvaril v Morisu, ki ga je pravzaprav oblikoval v svetišče pooblaščenih in njemu predanih vojščakov. Junak Janez je pri nas (kot Hasan v Alamutu) prikazan kot popolni karizmat in diktator, čigar politika sloni na nasilju in manipulaciji z naivnimi mladeniči. Dostop do Hasana ima denimo Abu Ali in Buzruk Umid, do našega Janeza šef MORiSa Krkovič.

Torej, kdor je bral ali bo bral Alamuta bo lažje dojel in razumel fante iz Morisa, ki jim je bil Janez svetal vzor, kot je bil večini svoje dni maršal Joško. Droga - mamilo - se je skrivala v indoktrinaciji. V pranju možganov z različnimi teorijemi  zarote in zablode ter v pripravah scenarija za novo resnico. Cilj je bil, da postanejo njihovi možgani in pamet tako zbrkljana, da postane bel papir, na katerem bo nov scenarij za njihovo življenje. Pogled na svet bo tuje razmišljanje, ki ga je treba braniti z vsemi sredstvi. Opora temu bodo velike, vsem razumnim nedosegljive obljube.

Angleške maskirne obleke in čevlji (ki naj bi jih sicer "izumil" Boris), poseben opasač, baretka, posebne oznake za osvojene veščine, posebne barve činov,  kopija noža znamke Gerber, avtomati  in ostrostrelne puške znamke Heckler $ Koch, uf, ni da ni. Potem so tu še vozila: prvi avtomobili - jeepi znamke Puchi, Wranglerji... motorji... Loki, samostreli, čelade, nahrbtniki, posebna oprema za vpadanje v objekte... V prvem obdobju so tisti, ki jim je šel dril od rok, dobili stimulacije, za delo čez poln delovni čas nadure... Kasneje nagrade za udeležbo v akcijah. Bodisi za transport orožja, kot tudi za vohunjenje ali pripravljanje Depasle vasi. Kot, da ti ljudje niso sestavni del Slovenske vojske. Tudi obnašali so se povsem drugače. Bili so že skoraj v raju.

Prišli so prvi helikopterčki, naredili so telovadnico, polagali asfalt... In še kaj bi bilo, če ne bi po "krivem" odstavili Janeza.

Posvečeni so imeli garsonjere v Kočevski Reki, nekateri so v Ribnici dobili družinska stanovanja... Mimo razpisov, iz neke posebne kvote, ki jo je odobril Janez..

"Mater je b'lo fino. Kaj smo se 'mel dob'!