Nič ni resnično, vse je dovoljeno

Marinec

V nadaljevanju bom objavljal nekatere zapise, ki sem jih deloma že objavil v knjigah Branilci domovine I in II. Zapisi so že bili  - več ali manj - kritično obravnavani in doslej zdržali vse, tudi najostrejše ocene. Naj tu omenim, da sem v zadnji knjigi (Branilci domovine II - TRGOVCI S SMRTJO) vse kar sem zapisal tudi argumentiral. Z dokumenti, izjavami, fotografijami... In teh dokumentov imam še nekaj na zalogi.

S pisanjem se mi prav nič ne mudi. Ko bom imel čas, ko se bom spomnil kaj novega... Skratka, dajmo času čas. Če se doslej politiki in organi pregona (itak je že vse zastaralo) niso osvestili, jim ni pomoči. Očitno je tudi bog na strani tistih, ki so služili denar s prodajanjem orožja in naprezanje za osamosvojitev (vojno, odločitve ljudi in organov) kot etikete še naprej limajo zgolj nase.

Naj pojasnim, da sem se za objavljanje zapiskov odločil, ker  se je Mitja Kunstelj z nadimkom Marinec, znan iz afere oziroma glavni akter v takoimenovani aferi - materi vseh afer slovenske samostojnosti - v Depali vasi, na široko razpisal v svojem blogu. V njem niza (po moji oceni) komaj "četrt" resnične dogodke iz prvih obdobij po osamosvojitvi. Torej iz obdobja, ko je bila Jugo vojska še tukaj, iz obdobja, ko so vrli politiki na veliko prekupčevali z orožjem in kupci prihajali s polnimi kovčki...

Vmes sodi še obdobje, ko je SV usposabljala Abdičeve junake, nato nastane razvpita afera Depala vas... Seveda ne vem kaj bo še objavil? Če sploh bo?

Jaz pač bom: svoje komentarje in svoje poglede na omenjena obdobja in tudi tisto po Depali vasi. Že doslej sem v knjigah veliko zapisal, veliko zgodb in dolge pripovedi. Posledice? Kot, da se tisto o čemur sem pisal, sploh ni zgodilo. Tisti, ki so bili manj poučeni o omenjenih dogajanjih ali niso prav pogosto spremljali tisk in vse afere o katerih so pisali časopisi, so me pogosto spraševali: "kaj je to mogoče?" 

Ja, dragi moji, še kako je mogoče! In koliko stvari še ne poznamo ali pa jih pozna nekdo drug, tretji... Kot pravi reklo: "čez sedem let vse prav pride".

Zaradi razumevanja vseh zadev bom moral v nadaljevanju zapisati tudi o vojaški karieri špecialca, ki ni bila čisto takšna kot jo opisuje. Med drugim ni naredil nadaljevalne faze usposabljanja v specialni brigadi, zato so ga počasi izločali in je bil nekaj časa dober samo še za stražarjenje. Pripravljen so imeli celo predlog, da ga prerazporedijo v drugo enoto...

Zadeve so bile na trenutke neverjetne (še danes so - zlasti za tiste, ki ne poznajo vseh zgodb oziroma se niso obremenjevali s politiko in stranpotmi politikov). Tako kot spodnja skica. Narisal jo je nihče drug kot špecialec Mitja Kunstelj, takrat, ko je stražil vojaške objekte v naselju Primoži, poleg Kočevske Reke. Toda s kakšnim namenom?

Gre preprosto za to, da je to skico ponujal v prodajo tistemu, ki bi želel skrivaj vdreti v objekt v Primožih (na skici cilj) in odnesti del orožja, ki so ga imeli Morisovci shranjenega v teh prostorih. Ta njegov "mišmaš" sem ugotovil že leta 1992 in opozoril Krejana (načelnika VOMA v GŠ) na tovrstno možnost odtujevanja podatkov. Takrat seveda nisem vedel imena in drugih podatkov, ker nisem imel dostopa v MORiS. Lahko pa bi te podatke zbral Krejan, vendar mislim, da so imerli Mitjo že v svojih "krempljih".  Skico sem nato pridobil šele čez dobro leto in pol (morda je minilo celo več), ko so se okoliščine že spremenile. Na zadnji strani skice je bil tudi seznam orožja, ki so ga tamkaj skladiščili. Zakaj je trajalo toliko, da sem jo dobil? Tisti, ki jo je od Mitje odkupil, je bil domoljub, takrat podpornik brigade in strukture v obrambnem ministrstvu. Nikomur ni želel škoditi... Potem se je zasukalo drugače. 

Zgodb o špecialcu je še veliko.

.

Skica vojaškega skladišča in delavnic v Primožih, ki jo je narisal Mitja Kunstelj

Alamut

Ko je Vladimir Bartol leta 1938 napisal roman o Islamizmu, je uporabil njihov vrhovni izrek "Nič ni resnično, vse je dovoljeno". Tako nam Bartol predstavi, danes enega najbolj cenjenih del v slovenski pa tudi tuji literaturi, s čimer je pisatelj postal "nesmrten", kot so nesmrtni njegovi junaki.

Čeprav je Bartol snov za roman dobil v potovanjih Marka Pola, človek ne more mimo razmišljanja, da je bil ta veliki pisatelj tudi futurist. Da je že takrat "videl" Moris in borce za veliko "pravičnost na slovenskih tleh", ki imajo svoj grad Alamut v Škrilju in  vrhovni izrek - vodilo: "nič ni resnično, vse je dovoljeno." V naši zgodbi karizmatičnega voditelja, namesto Hasana, predstavlja Janez. Oba pa imata enaki metodi "osvajanja" mladeničev za vzvišene cilje v boju za oblast. Drogo.

Hasan s pomočjo droge pokaže mladeničem raj in ko si raj enkrat zares doživel, si pripravljen narediti vse, da se vrneš vanj. Janez je naredil skoraj identično. Sodobnim mladeničem je dal drogo in jim  pokazal raj. Zato, da bi živeli v njem bi storili vse. Samo oblika droge in predstave raja sta različni, toda ob tem moramo upoštevati časovno oddaljenost.

Janez je podobo raja ustvaril v Morisu, ki ga je pravzaprav oblikoval v svetišče pooblaščenih in njemu predanih vojščakov. Junak Janez je pri nas (kot Hasan v Alamutu) prikazan kot popolni karizmat in diktator, čigar politika sloni na nasilju in manipulaciji z naivnimi mladeniči. Dostop do Hasana ima denimo Abu Ali in Buzruk Umid, do našega Janeza šef MORiSa Krkovič.

Torej, kdor je bral ali bo bral Alamuta bo lažje dojel in razumel fante iz Morisa, ki jim je bil Janez svetal vzor, kot je bil večini svoje dni maršal Joško. Droga - mamilo - se je skrivala v indoktrinaciji. V pranju možganov z različnimi teorijemi  zarote in zablode ter v pripravah scenarija za novo resnico. Cilj je bil, da postanejo njihovi možgani in pamet tako zbrkljana, da postane bel papir, na katerem bo nov scenarij za njihovo življenje. Pogled na svet bo tuje razmišljanje, ki ga je treba braniti z vsemi sredstvi. Opora temu bodo velike, vsem razumnim nedosegljive obljube.

Angleške maskirne obleke in čevlji (ki naj bi jih sicer "izumil" Boris), poseben opasač, baretka, posebne oznake za osvojene veščine, posebne barve činov,  kopija noža znamke Gerber, avtomati  in ostrostrelne puške znamke Heckler $ Koch, uf, ni da ni. Potem so tu še vozila: prvi avtomobili - jeepi znamke Puchi, Wranglerji... motorji... Loki, samostreli, čelade, nahrbtniki, posebna oprema za vpadanje v objekte... V prvem obdobju so tisti, ki jim je šel dril od rok, dobili stimulacije, za delo čez poln delovni čas nadure... Kasneje nagrade za udeležbo v akcijah. Bodisi za transport orožja, kot tudi za vohunjenje ali pripravljanje Depasle vasi. Kot, da ti ljudje niso sestavni del Slovenske vojske. Tudi obnašali so se povsem drugače. Bili so že skoraj v raju.

Prišli so prvi helikopterčki, naredili so telovadnico, polagali asfalt... In še kaj bi bilo, če ne bi po "krivem" odstavili Janeza.

Posvečeni so imeli garsonjere v Kočevski Reki, nekateri so v Ribnici dobili družinska stanovanja... Mimo razpisov, iz neke posebne kvote, ki jo je odobril Janez..

"Mater je b'lo fino. Kaj smo se 'mel dob'!