Strani

nedelja, 23. januar 2011

Usposabljanje borcev za južno bojišče


Usposabljanje HOSovcev


Dnevnikov komentator Miha Kovač je v članku februarja 2000, med drugim (v povzetku), dejal: "Meje Slovenije smo branili še leta 1991. in 1992., ampak na Hrvaškem, zato bi bilo noro, če Hrvatom ne bi dajali, oziroma jim ne bi prodajali orožja … Toda ne po desetkratni ceni!
In napaka tega "branjenja" je še v dejstvu, da večino denarja od prodanega orožja ni nikoli končal v državni blagajni …"

Nekdanjemu pripadniku Paragovih Hosovcev se je septembra leta 1993 razvezal jezik in je za revijo Mladina povedal, da so se za bojevanje proti Srbom na Hrvaškem poleti leta 1991 ilegalno usposabljali v Sloveniji.

Precej dobro je med drugim opisal kje, kdaj ter kako so se usposabljali. Najbolj se je sicer zmotil takrat, ko je povedal, da so bili njihovi inštruktorji (Hrvaški) boljši kot slovenski.
Pri tem sploh ni šlo za hrvaške inštruktorje, temveč za Slovence ali samo za državljane Slovenije, ki so poprej služili v bivši Jugo vojski in prestopili v TO. Med inštruktorji je bilo samo za vzorec  nekdanjih Morisovcev.

Zapisal se mu je nepomemben lapsus. Zmotil se je sicer še v nekateri podrobnostih, ki pa ne skalijo vsebine pripovedi.
V prvi skupini Hosovcev, ki so jih usposabljali v Morisu, jih je bilo resnično okoli 80.

S Hosovci so prihajali v stik pravzaprav zelo redki Morisovci, oziroma samo tisti, ki so sodelovali pri specialističnem usposabljanju in pripadniki zaledne službe, ki so jih oskrbovali s hrano in opremo.
V Slovenijo so prvi Paragovi prostovoljci prišli prvič po 15 juliju leta 1991, v dveh avtobusih, v civilnih oblekah, zato so jih najprej odpeljali v zaselek Primože kjer so jim dali uniforme in drugo potrebno opremo ter oborožitev za urjenje. Za usposabljanje so jim dali nove uniforme TO, ki so jih s tem namenom pripeljali iz Ljubljane, saj jih v Morisu niso imeli.
Nove uniforme TO so šle posebej v nos Morisovcem, saj jih še niso imeli niti vsi pripadniki stalne sestave, kaj šele rezervisti TO. Res pa je, da so pred odhodom uniforme vrnili. V njih bi na Hrvaškem in v Bosni le preveč izstopali.
Čez približno en teden je z avtobusi prišla na usposabljanje še ena skupina.

Hosovcem pa tudi Morisovcem je bilo takrat naročeno - seveda, če bi jih kdo slučajno vprašal kdo so ljudje na Medvedjanku, da naj odgovorijo, da so hrvaški prostovoljci v slovenski TO.

Usposabljanje je bilo na Medvednjaku, kjer je bila pred tem na usposabljanju tudi rezervna sestava Morisa in so bili objekti za usposabljanje pravzaprav že pripravljeni. Dve kuharici, ki sta pred tem pripravljali hrano za rezerviste, sta nato svoje delo samo še nadaljevali.

Šef Hosovcev je bil v prvi skupini Alija Šiljak, šef usposabljanja pa Božidar Radobuljac, kateremu je bil pomočnik Frane Kieštorac. Poleg teh je na usposabljanju sodelovalo še kar nekaj pripadnikov TO, ki so imeli hrvaške priimke in imena.

Najbrž si je tega usposabljanja zelo dobro zapomnil tudi slovenski inštruktor - inženirec Božo, ki je usposabljanje končal v kliničnem centru, saj je objestni Hosovec med usposabljanjem za njegov hrbet zalučal aktivirano ročno bombo (Mimogrede: menda pa je šlo za obojestransko izzivanje …).
Alija Šiljak, tako pravijo tudi slovenski viri, jih je med usposabljanjem resnično držal na "kratko." Če ni bilo vse po njegovi volji jih je tepel ali pa jim zagrozil kar z likvidacijo. Peklensko urjenje je z vsem mogočim orožjem v najrazličnejših oblikah trajalo po en teden vsak dan od zore do mraka. Posebej so se urili za klanje, davljenje in druge oblike likvidacije nasprotnika.

Ob tem zapisu je posebej omembe vredno, da so to skupino, sredi njihovega ilegalnega urjenja, obiskali: šef HOSa Dobrislav Paraga, in  Paradžikov; minister za obrambo RS Janez Janša in šef VOMA Andrej Lovšin.
Paraga naj bi tedaj v motivacijskem govoru pred Hosovci povedal, da stranko stane vsak izurjen prostovoljec več kot 5.000 DEM.

Ko so jih po urjenju odpeljali v Jastrebarsko, komor jim je Lovšin z ekipo (tako je izjavil neimenovani Hosovec) pripeljal najrazličnejše orožje, je Paraga povedal, da naj na orožje pazijo, saj samo en kalašnikov stane nič več in nič manj kot 1.200 DEM!?

Hosovci, ki so jih nato dopolnjevali novi izurjeni pripadniki, so bili menda kasneje strah in trepet hrvaške frontne linije in  - tudi legalne hrvaške oblasti.

Pod črto bi seveda lahko začeli seštevati in obračunavati koliko je (ali bi lahko - po Kovaču) slovenska državna blagajna iztržila za ilegalno usposabljanje Hosovcev:

Stroški za  urjenje enega Paragovega prostovoljca                                            5.000 DEM
Cena za en  kalašnikov                                                                                           1.200 DEM 
En Paragov vojak izurjen v Sloveniji naj bi prinesel (slovenski) državni blagajni             6.200 DEM

Seveda je treba stroške za enega Hosovca ali Paragovega vojaka pomnožiti s številom vseh, ki so se usposabljali v Sloveniji in dodati še razliko za nekatere druge vrste orožja, ki imajo višjo ceno.
Tako naj bi bila državna blagajna za prvo skupino usposobljenih Paragovih Hosovcev v Kočevski Reki bogatejša za najmanj (približno 80 prostovoljcev v eni skupini X 6.200 DEM) 486.000 DEM.

Najbrž pa vsi pozabljamo, da je šlo za ilegalno usposabljanje in kadar gre za ilegalne zadeve jih pač ne moremo prikazovati javno, niti v državni blagajni?!




Usposabljanje Bosancev

POVZETEK ČASOPISNIH VESTI:

Novico, ki jo je objavil dunajski dnevnik Der Standard, da v Avstriji novačijo Muslimane in jih vojaško urijo v Mariboru, je poveljnik Slovenske teritorialne obrambe, general Janez Slapar, na kratko zavrnil, da ne drži:  Muslimani se ne urijo v Sloveniji.

Avstrijski dnevnik je še zapisal, da se je z avtobusi v ponedeljek zvečer iz Avstrije napotilo 200 Muslimanov v Maribor, kjer naj bi jih vojaško urili in poslali na bojišča v Bosni in Hercegovini. Tako novačenje Muslimanov v avstrijskih zbirnih centrih naj bi po zapisu v tem dnevniku trajalo že od junija. Slika prizora, ko se žene in otroci s solzami poslavljajo od očetov in mož, ki se vračajo na domačo fronto, je še dodatno argumentirala omenjeni zapis …

Avstrijski politiki so bili v svojih komentarjih previdni,v Mariborski upravi za notranje zadeve pa so sicer potrdili, da je mejo v ponedeljek prestopilo 200 Muslimanov, vendar pa se ne urijo v Mariboru in okolici – in kot je poudaril general Slapar tudi nikjer v Sloveniji … Kje so ni znano.

V skupini, ki je v polmraku počivališča na Barju čemela v parkiranih avtomobilih, je imel vsak natančno določeno nalogo Načrt premika je bil preverjen, zveze so delovale, avtomobili so bili pripravljeni, varovanje postavljeno, pištole varno skrite pod suknjiči in počakati je bilo treba samo še "potnike" … 

Ob dogovorjeni uri na parkirišču pa še vedno ni bilo avtobusov.
Z več kot pol ure zamude je pripeljal prvi.

Avtobus, ki ga je voznik po našem navodilu zapeljal skoraj v popolno temo parkirišča, je bil napol prazen.

Razočaranje!

Glavni organizatorji so nam pred tem vendar zagotavljali, da je kandidatov za bodoče bosanske borce še preveč, da jih morajo celo odklanjati.
Še večje razočaranje smo doživeli, ko smo si ogledali notranjost avtobusa. Ne zaradi "vonjav," ki so puhtele skozi vrata in nam sporočale, da je za "potniki" dolga pot, temveč zaradi podobe bodočih borcev. Vsi smo najprej pričakovali polne avtobuse, nato stasite in  navdušene borce iz katerih bomo oblikovali prave Rambote…

S sedežev pa so se v nas zabuljile globoko udrte oči in kljub slabi svetlobi je bilo videti, da ti bodoči bojevniki niso več zelo mladi, da so slabo hranjeni, utrujeni in zaradi neznane bodočnosti pravzaprav izgubljeni in prestrašeni. Naše, ne preveč glasno izgovorjena navodila so ubogali kot stari zaporniki. Tudi v naslednjih, pol praznih avtobusih, ki so se nakapljali z ogromno zamudo, ni bila podoba veliko boljša.
Iz avtobusov smo jih posamič izpustili samo toliko, da smo jih prerazporedili in napolnili avtobuse. Mimogrede so v grmovju odtočili.
Kljub varovanju parkirišča je bilo vendarle nevarno, da bi nas nepoklicani zalotili pri pretovarjanju.
Po tri, štiri polne avtobuse smo nato odpeljali v temo
V osebnem arhivu še vedno hranim nekaj fotografij Bosancev, ki smo jih usposabljali v Svetlem potoku. Vedno znova se mi med kupi papirjev  »priplazijo« na vrh in me spomnijo tudi na nekatere sodelavce, ki so se neposredno ukvarjali z njimi: na morisovce, na Novomeščane, na Simona in Gorjanca …

Polkovnika Gorjanca, ki je bil šef usposabljanja, so kmalu zamenjali, s kuloarsko obrazložitvijo, da se je preveč družil z Bosanci, da je dopuščal nered in nedisciplino …

Šele mnogo kasneje mi je šinilo v glavo, da je za njegovo zamenjavo najbrž »stal« republiški varnostnik in njegove zveze na samem vrhu Morsa. Do takrat sem celo mislil, da je najpomembnejši med varnostniki Brane, saj je usklajeval vse naloge neposredno z Lovšinom.
Na nekatere zadeve takrat nisem bil pozoren, pravzaprav me niso brigale, zanje so bili odgovorni šefi ali drugi, »prvokategorizirani« operativci.

Abdićev obisk Bosancev na usposabljanju je šel mimo mene kot, da ga ni bilo. Še dokumentiral ga nisem, čeprav je bila to ena izmed mojih nalog. Poleg ostalih operativnih nalog sem bil namreč zadolžen za fotografiranje in video snemanje usposabljanja.

Tudi pogovori, ki sta jih imela Milan in Brane z različnimi posredniki ali bosanskimi zastopniki v Ljubljani, ki so bili zadolženi za novačenje vojakov in za priprave za usposabljanje, mi niso bili mar. Bili so sicer zanimivi, polni obveščevalnih pikantnosti in »nadmudrivanja,« ampak uporabni samo za tistega, ki bi želel razdreti »bosanske kupčije.«

Mene je denimo takrat bolj zanimalo kako naj za vse bosanske vojščake izdelamo vojaške izkaznice. Kako naj vse Mujote, Hasote in Fikrete fotografiram in kako naj na hitro in v tajnosti izdelam množico fotografij. Fotografirati je bilo treba nekaj več kot 200 mož (in nekaj deklet) naenkrat, praviloma v poznem popoldnevu, po končanem usposabljanju. V dobri uri in pol!
Že zvečer smo razvili fotografije in jih zjutraj v treh izvodih dostavili bosanskim organizatorjem izdelave izkaznic (po eno fotografijo in film smo zadržali v VOMO).
»Atelje« sem si uredil izza ene izmed tamkajšnjih barak, tako da je bilo dovolj razpršene svetlobe. Ne glede na hitrost in improvizacijo fotografiranja, smo bili z izdelki - portretiranci in tudi sam, kar zadovoljni.

Velikokrat pomislim koliko jih je preživelo »bosanski lonec.«

Življenje v Svetlem potoku je bilo – če bi vzporejal takratno usposabljanje naših rezervistov – več kot zgledno. Bosanski borci so najbrž že vonjali smodnik in - najbrž tudi smrt. Vse postopke in ravnanja so opravili zagrizeno,  kot profesionalci, brez pripomb in komentarjev.

Spominjam se čokatega dekleta, ki pred tem najbrž nikoli ni držalo v rokah puške, mine ali se plazila kot vojak. Prav opazovali smo jo, kako je pred vsako nalogo za hipec postala, da je videla kako nalogo opravljajo soborci, nato pa postopek za njimi  brezhibno opravila. Tudi streljala je nadpovprečno dobro.

Predno smo bosanske borce poslali na mejo – ali  - kot bi rekel brcnili čez mejo – smo jih oborožili in jim dali nekaj streliva. Dali smo jim tudi vzhodnonemške maskirne obleke, ki so jih naši veljaki menda »kompenzirali«  s prekupčevanjem.

Ne spuščam se v pikantnosti kako so jih  naši pošiljali čez mejo, ker pri tem nisem sodeloval. Lahko povem samo to kar so mi povedali…: Med drugim, da so jih Hrvatje sicer »sprejeli« ampak tudi začasnom »shranili« v vojašnico – v Klani nad Reko. Da je bila pot do bojišča dolgotrajna. Toda Abdić, tako imenovani Babo, je pri hrvaških oblasteh vendarle dosegel, da so njegove borce spustili v Bosno.

Če je delal kalkulacijo za usposabljanje Bosancev Lovšin, potem le-to ni bilo poceni. Po koluarjih so nekaj kasneje krožile različne številke in navsezadnje tudi to, da so naši za to usposabljanje »zaplenili« Bosancem helikopter Bell. Ampak če sam nekoliko kalkuliram in primerjam cene usposabljanja Hosovcev in Bosancev, potem bi rekel, da manj kot dva milijona nemških mark ni bilo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.