Strani

četrtek, 22. avgust 2019

MIGRANTSKA


Evo, zdaj sem jih dobil tudi jaz. Menda? Nisem čisto ziher, ampak dozdeva se mi, da sta bila migranta.  Po temu kar berem v Demokraciji in Reporterju, ali gledam na Nova24TV, ki so itak  prvi v službi resnice, opisu ustrezata! V nulo (0)!
 Včeraj sta prišla po poti, naslanjala sta se drug na drugega, opotekala sta se, videlo se je, da sta izmučena in totalno zjebana, kot, da sta prišla sem od grške meje.  Z rokami sta nakazovala ali se lahko usedeta na klop pred kletjo … Seveda, seveda, sem jima prikimal in sedla sta na klop. Stežka. Videlo se je, da sta onemogla in zanemarjena. Čist? Ja ne moreta biti kaj drugega kot migranta, saj ju ne poznam!
Pazi, in to se dogodi meni, čisto v odročnem kraju, bogu in demokraciji za hrbtom. Pomislim na policijo, saj bi bila menda dolžnost, da jo pokličem? Ampak do moje zahojenosti bi hitro prišel samo policaj na konju ali s helikopterjem. Ja, kakšen šmarnopivec tudi zaide v moj rajon. Včasih.Rezultat iskanja slik za PIJANICE
Zalutala sta. Ja, to bo. Ali pa ju je kakšen tihotapec odložil na napačnem kraju? Uboga sta in smilita se mi! Pomislim kaj pravi odrešenik v zvezi z usmiljenjem: »Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi …«. OK, ja to bo, bom pač usmiljen!
Niti pomislil nisem, da bi me napadla, ker sta bila res čist' na čisto zjebana. Vprašam:  »Žejna?« Nič, samo široko sta oprla oči, ko sem drezal vanju. Poskusim po nemško. Nekaj mi je še ostalo iz šole: »Halo, bitte, trinken?« Aha, torej ta morata še do Nemčije, da bosta kaj znala. Poskusim še angleško, tako kot sem videl v filmih, morda sta se jo učila v šoli: »Please be thirsty?« Še bolj odpreta oči in se spogledata. Jebemtiš, drek pa moja angleščina. Ziher sem narobe vprašal? Domislim se, saj sem vendar pred kletjo. Vzamem kozarec, natočim deci šmarjaka (goljufivo vleče na roza, ker sem vanjo dal malo Amerikana) in ponudim. Oba hkrati sta stegnila roki. Pohitim še po drugi kozarec in mimogrede natočim še v krigel. Niti besedice nista spregovorila. Niti med seboj. V kriglu v minuti zmanjka in grem še po drugega. Vešda! Žejna kot šolska goba! Kaj ne bi bila po strašansko dolgi poti.
Ugibam: Iranca nista, ti ne pijejo, razen, če sta kristjana. Libanonca tudi ne, sta presvetlih polti. Rusa? Drek, lej ga, ti ne hodijo po naših krajih. Albanca, aha to bosta. »Šok, si Albanec?« Ništa od ništa. Ko spraznita še tadrugi krigel se naslonita druga na drugega in – zaspita.
Kaj naj sedaj. Naj pokličem žandarje? Ne, saj nista nič naredila. A' ni oni zgoraj nekoč rekel: »Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev.«
Natočim še en taveliki krigel, ga postavim na mizo, zaklenem keuder in grem. Ura je cajt, pa še obveznosti imam. Ko se naslednje jutro vračam med potjo razmišljam: Sta vlomila, sta se pred zidanico posrala … To namreč berem. No da so ogabno nesramni! Ko pridem, vidim prazen krigel na mizi … Gledam naokoli in vidim v travi pobruhanino. Drugega nič! Ja vem, šmarnica ni bogvekaj … Je pa zdravilna! To vem! Po dveh litrih tudi jaz vse odložim. Ampak tile migranti morda niso navajeni naše pijače … Kako je že rekel blaženi: »… nikomur ne smeš zapreti vrat, ampak moraš, ob spoštovanju etičnih in teoloških vidikov, vsem pomagati, da se odprejo za Božje usmiljenje ….«
To bo to.
Jebela, kaj pa če opis migrantov ne ustreza? Ups, da nista kaj drugega, ker nista niti vlomila in nista se posrala pred kletjo, pa tudi ničesar nista pustila?
Glej, če sta migranta, sem jo dobro odnesel!
P.S: Je pa Lojz čez en teden rekel, da sta se zjutraj taista (po opisu sodeč) ustavila tudi pri njem. Razumel ju ni nič, je pa bilo slišati po zategovanju besed kot da sta Štajerca. Zalutala pohodnika. Če sta to – sem ju tudi dobro odnesel!
Zakaj?
Zato, ker ne poznam njihovih navad, onadva pa ne naših!

sobota, 24. september 2016

RITOLIZNIŠTVO!

Moram izpljuniti (čeravno sem na blog že kar malo pozabil)!

Tole s Črnčecem in njegovo porabo telefona me je zopet premaknilo iz sedala, ker pokvarjenec v čisti Janševi maniri blebeta in se vleče iz gat, kot se je doslej vsakič, ko so mu nastavili ogledalo. Ena izmed FB prijateljic je najprej lepo povedala: »Nič se mu ne bo zgodilo, ker je bil direktor OVS«. Nato pa zelo jasno vprašala: »Ali se zavedate kaj pomeni nekdanja funkcija direktorja OVS?«
Grrrr, ne bom razpredal kako prav ima – seveda FB prijateljica, ne Črnčec!

Na drugi strani popizdim, ko mi na FB pametujejo pred kratkim upokojeni, nekoč politično uveljavljeni in tudi menda – nekoč? - celo moji prijatelji, ki se spotikajo ob moje zapise – češ, da se grem danes samo še kulturnika, in da nisem več radikalno oster kot sem bil pred časom.
Jejejej, drekači, kje ste bili pa vi, ko sem jaz pisal, javno govoril in objavljal podatke o trgovcih s smrtjo in velikih denarjih, ki so jih zaslužili »osamosvojitelji« in (še vedno) politiki s švercanjem. Še podprli me niste, ko sem to počel. Povešali ste glavo in gledali ste stran, zato se nič ne spremeni! Nategujte sedaj vi samega sebe še naprej, pripovedujte si pravljice in streljajte smrdljive vonjave iz vaših debelih riti.
S polno ritjo ni še nikoli nihče naredil nobene revolucije, niti družbene spremembe. Ker vam je prelepo in ker ste siti, ter zato tudi krivi za današnje razmere.
Malomeščanska golazen!

Ujezi me  Črnčec s svojim blebetanjem tudi zato, ker se ga spomnim kot mladega drekača in piškav'ca, ko je prišel na MORS opravljati pripravništvo in mu že takrat zaradi cmokalastega obnašanja ne bi zaupal v čuvanje ovce[1]. Poln sebe! Ni vrag, da so ga vtaknili tudi v našo izpostavo, ki jo je vodil Bojan Lunežnik. Bojan je nekdaj kar visoko kotiral v policijski hierarhiji potem pa pristal v vojski. No ja, imel je vsaj vojaško akademijo.

Ta Črnčec, drekaček, je hitro našel slinaste povezave na vse strani in tudi Lunežnika je čisto omrežil, verjetno zato, ker sta bila oba doma, tam iz Mariborskega konca.  Takrat si seveda nisem znal razlagati zakaj se je Damir tako zanimal za moje službeno raziskovanje ozadij Depale vasi. Ko sem ga enkrat le videl na fotografiji med protestniki v podporo Janši, pa mi je postalo jasno.

In drugo kar me moti pri vsej zadevi je dejstvo, da je zopet postal svetovalec načelnika GŠ, kljub njegovemu 'jadranju' v obrobju politike. Ta se je usidral kot svetovalec tako kot njega dni Krković, ki je kljub 'sekretarjenju' v SDSu, torej po ukvarjanju s politiko, zopet prišel za pomočnika ali svetovalca načelnika GŠ.
Dokler je bil Gutman, ki je bil prepoznaven kot Janšev človek in njegov kimavec, sem to še razumel. Za Andreja Ostermana pa bi vsaj upal, da bo morda rekel ne, ko so mu za svetovalca porinili Črnčeca.
Pravzaprav pa je ta njegova privolitev samo še ena potrditev kako si komolčarji kot je sedanji načelnik pomagajo z vsemi sredstvi, da pridejo na vrh. Opravljal je »sto«, kao pomembnih funkcij in dobil za to »sto« medalj. Ne spomnim pa se, da bi kadarkoli premaknil kaj naprej in si sploh prislužil kakšno medaljo. Niti se ne spomnim kakšne njegove izjave (ali zapisa) o čemerkoli, kar bi denimo odmevalo v medijskem prostoru.
Tudi Andreju ne bi zaupal več kot ene ovce (nikakor ne treh), ker kakor dolgo ga poznam, za to državo ni naredil niti za fingrat koristnega. Celo takrat, ko bi moral in bi lahko, se je gladko usral kot malo dete. In zaradi tistega sranja je nato še dooolgo smrdelo in se navsezadnje ni nikoli razčistilo.

Marsikdo se še spomni afere Depala vas, odstopljenega Janše in prevzema oblasti Jeklenega Kacota v MORS. Kaco je takrat za šefa VOMO postavil Marjana Miklavčiča, pezdetka že po srcu, da ne govorim o obnašanju, deklariranega nesposobneža, ki se danes v javnosti kaže in obnaša kot, da je požrl za dve fakulteti znanja in celoten varnostni sistem v teoriji in praksi.
Kakor se spomnim se je takrat, ko ga je Kacin postavil na mesto direktorja, največ naučil o varnosti in protiobveščevalni zaščiti, ko je prebral mojo brošurico Osnove varnostne vzgoje. Pa še to samo zato, ker sem ga bil, po takratnih merilih za pisanje strokovne literature, primoran prositi kot šefa za recenzenta brošure, ki sem jo napisal.

Za Miklavčičevega namestnika je bil postavljen Osterman, ki smo ga takrat najbolj poznali po temu, da se je bal lastne sence. Megleni medle! Zaradi teh dveh kimavcev in strahopetnih pizdekov, ki sta se bala za svoje riti in položaje, še Kacin ni dobil na mizo vseh zbranih podatkih o sranju in predvsem o ozadjih, ki jih je počel Janša, ko je v MORS prešteval denarje, se šel nadzorovanje vse politične konkurence in si delal lastno vojsko ter varnostno službo.
Posledično tudi Drnovšek ni nikoli dobil na mizo tistega kar bi moral, čeravno to verjetno ne bi bistveno spremenilo razmerij, ker je tudi takratni premir koval Osamosvojitelja v zvezde.
Filter pri posredovanju podatkov na višjo raven je bil najprej Osterman, nato še Miklavčič, Kacinov kabinet, Kacin sam, morda še kakšen Drnovškov pisun … Če sem jaz napisal, npr., da sem našel Njavrove zapiske o prisluškovanju Jelinčiču, ki sem jih v kopiji priložil, je morda že Kacin dobil na mizo samo zapis, na primer: »Prav mogoče je, da so nekateri prisluškovali kakšni poslanski skupini? Ko bomo to preverili bomo zopet poročali …« Ecetera!

Danes gre za zelo podobne razmere kot je šlo takrat. Morda je za vojsko po svoje danes še veliko huje, ker nima niti za nogavice, da o čevljih ne govorim, kaj šele, da bi se kaj več spotaknil ob prazne čavre. Je pa bilo v tistem času, ki ga opisujem, denarja kot pečka. Edinole ljudje pri koritu so zvečine isti in obnašajo se enako!

Janez je takrat, v prvih treh osamosvojitvenih letih, izdatke v proračunu za vojsko radikalno zmanjševal,  na drugi strani pa od prodanega orožja kar veliko namenil tudi za lastno vojsko in obveščevalno službo. Ni bilo tako slabo. Sploh pa ne zato, ker nihče ni nič vedel (ali ni hotel vedeti), država pa uradno itak ni nič registrirala, ker so jo vodili omenjeni osamosvojitelji.
Megleni medle je ob vsem tem, takratnem vedenju, samo cmokal in se izvijal, češ, minister ne mara (kao Kacin), Drnovšek tega ne bi podprl; politična situacija ni primerna in tako naprej in naprej: »Trla baba lan …«.
Je kdo iz njegovih ust že slišal kaj pametnega ali kakšen koristni predlog ob katerem bi se dalo vsaj razpravljati.

In ta naj bi izdajal kakšne koristne ukaze naši vojski ter jo vodil.
 
Kam, v ritolizništvo?

V vojno z Rusi?



24. septembra 2016



[1] Nikakor treh - po Jelinčičevo, ki je bil ovaden, menda zato, ker je izjavil, da tožilcu ne bi dal čuvati treh ovac, ker bi se bal, da bo dve izgubil … Hehehe …

četrtek, 23. januar 2014

Preveč je barab, da bi na hitro zmagala resnica, ki je samo ena.

V sredo, 22. 1. sem bil na Vrhniki na predstavitvi knjige Drage POTOČNJAK »Skrito povelje.«

Zgodba iz knjige je sedaj že zelo znana. Prvi dan agresije na Slovenijo sta Krkovićeva vojaka (takrat se je enota, ki sta ji pripadala imenovala 30. razvojna skupina in šele čez čas MORiS), sestrelila po njegovem ukazu nad Rožno dolino helikopter znamke Gazela, ki jo je pilotiral Slovenec Toni Merlak. V helikopterju je bil še aviomehanik, po narodnosti Makedonec. Peljala sta kruh enotam na Vrhniko. Helikopter ni bil oborožen. 
Janez Janša je namreč takrat v svoji maniri komentiral v »Cankarevom domu«, da bi morali sestreliti vsaj en helikopter, da ne bi stalno preletavali Ljubljane. Krković,  njegov priliznjenec, je zato hitro naročil fantoma (njuni imeni sta znani), da pomerita in ga sestrelita…S tem se v vojaški karieri nista hvalila kot Raketka. Sta že vedela zakaj ne?

Toni Merlak je imel v TO številne prijatelje. Med drugimi je bil to Jelko Kacin, ki je v obdobju pred agresijo s Tonijem preletel veliko objektov JLA in tako dobil marsikatero in formacijo o objektih JLA.  Pogovarjal se je celo o prestopu.  Če bi mu uspel, skupaj še z nekaj kolegi, bi bil heroj. Tako pa je bil že skoraj pozabljen, če o njem ne bi napisala knjige njegova svakinja, Draga Potočnjak.
Polna dvorana je dokaz, da ljudi zanima resnica o osamosvojitveni vojni.

Mularija bi rekla: »Ful nabita dvorana ljudi na Vrhn'k.«

Učenke glasbene šole Vrhnika so pod vodstvom Dejana Meseca z izvrstnimi skladbami dale v oklepaj prvi del predstavitve, ko so o knjigi spregovorili vabljeni gostje. Na predstaviti se je nato s pisateljico in igralko pogovarjal  Matej ŠURC.

Udeležba na predstavitvi nikakor ne preseneča. Toni MERLAK je bil namreč Vrhničan, vendar dvorana ni bila zasedena do zadnjega kotička samo zaradi tega. Verjetno je bila najbolj polna zato, ker so prišli na predstavitev od daleč in od  blizu predvsem tisti, ki jih vsebina resnično zanima. Ki jih zanima resnica o obnašanju in ravnanju tistih, ki so si osamosvojitev prilastninili. O temu seveda že veliko vemo, toda tako temeljito kot je z analitičnim raziskovanjem razgalila takratno početje peščice uzurpatorjev, pač ni naredil nihče.

V dvorani so bili veterani  iz teritorialskih in policijskih vrst, poveljniki štabov TO in komandirji miličniških enot na ljubljanskem in vrhniškem območju, visoki funkcionarji v takratni milici, župan Vrhnike Stojan JAKIN, častni občan  Vrhnike dr. ŽEKŠ (tudi svetovalec predsednika republike), dr. ŽNIDARŠIČ, ki je poveljeval med vojno milici na ravni republike, dr. POTOČNIK, takrat direktor kadetske šole, poveljnik TO Ljubljanske pokrajine Miha BUTARA... Videl sem še številne druge znance in prijatelje: Hrastarja, Godnjavca, Bizjaka, Štupico pa Baretiča, Primorec Ivo, nekatere še aktivne častnike SV…

Pozor! In tudi kar nekaj zvesti vojakov simpatizerjev JJ in SDS. Celo takšne, ki so v SV.

Soorganizator tokratne predstavitve je bil Vid DRAŠČEK, ki je lepo organiziral celoten protokol. Naj spomnim: Vid je bil med vojno v kadetnici v Tacnu, kasneje v TO kot major VOMO, predvsem po zaslugi Lovšina, ki je bil pred agresijo tudi v kadetnici, s katerim pa sta se v letu 1994 razšla.  Seveda je logično, da je dal povabiti nekaj več uglednežev iz takratnih miličniških vrst, kar pa občinstvo ni niti opazilo… Kredibilnosti predstavitve to nikakor ni zamajalo.
Kdor vsaj približno sledi družbenim dogajanjem in pozna vsaj približno zgodovino osamosvajanja, se je na predstavitvi, poleg tega, da je izvedel nekatere podrobnosti iz knjige, lahko prav prijetno zabaval. Saj ne morem zajeti vseh izrečenih besed, toda nekateri poudarki so jo zelo zaznamovali:
V pogovoru z Drago Potočnjak naj bi sodeloval poleg Mateja Šurca še Matjaž Frangež pa je zbolel.

Župan Vrhnike Stojan JAKIN, ki je pozdravil udeležence in prvi spregovoril o pomenu knjige Drage POTOČNJAK, v svojem nagovoru ni mogel mimo nedavnega nastopa Mussomellija in njegovega zaničevanja osamosvojitvene vojne. Bil je oster kot britev, češ, ti nam pa že ne boš solil pameti… Kasneje je na račun ameriškega veleposlanika zelo zasoljeno izrekel še Matej ŠURC (naj spomnim, da je bil več let dopisnik iz Amerike in ga je treba šteti za pravega poznavalca razmer), češ kako se že po izjavah vidi, da nas imajo Američani za banana republiko, k nam pa zaradi tega pošiljajo tudi drugorazredne diplomate kot je Mussomelli. 
Za Jakinom je nastopil  častni občan Vrhnike dr. Boštjan Žekš, ki je bil  prisrčen s svojimi prispodobami, ko je rekel, da pri nas že otroke učimo naj ne delajo napak in lumparij,  ter govorijo resnico, če pa se že zgodi kaj narobe, jih učimo naj se iskreno opravičijo. Nato je potegnil vzporednico in dejal, da se pri nas v politiki nekateri obnašajo kot, da jih tega niso nikoli učili. Kot, da se nismo učili, da moramo pripovedovati po resnici!


Boris Žnidarič je pristavil nekaj iskrivih resnic...
Besedo je dobil tudi Miha Butara, poveljnik TO ljubljanske pokrajine  leta 91., ki je pred avditorijem predolgo razpletal svojo zgodbo o delovanju in nedelovanju sistema v začetku vojne. Zgodbo o osamosvojitveni vojni v Ljubljani bi končno enkrat že morali napisati. Pripoved, ki jo je razpletal sodi v zbornik o osamosvojitveni vojni v Ljubljani in ne na predstavitev te knjige. O vojni in dogajanjih v Ljubljani nekateri preveč razpravljajo, ne najdejo pa nekoga, ki bi jo opisal. Le kaj ima na primer Merlakova sestrelitev z reorganizacijo TO mesec dni pred agresijo… Že med njegovim ubesedovanjem sem si zapisal: "Prijatelj Miha predolg si, saj nisi ti napisal knjigo". V nadaljevanju pa: »organiziraj okroglo mizo na svojo temo v Ljubljani!« Ko je Draga podpisovala knjige in sva se k njej prismukala s prijateljem Mihom mu je prizanesljivo povedala (jaz samo povzemam), da bi moral končno že nekaj zapisati o teh »skritih poveljih« in ne samo govoriti, kajti, če je zapisano lahko kdo še kaj doda, tako pa…
Polkovnik, dr. Bojan Potočnik, ki je nedvomno dober vojaški strokovnjak, je vmes požel aplavz, ko je v nastopu v zvezi z iskanjem prave resnice opozoril na Ljeljaka in njegovo brskanje po Udbovskih dokumentih ter na zlorabo prirejenih podatkov in dokumentov v politične namene. Bilo je seveda razumeti, da prihaja do takšnih zlorab tudi drugje. 
Srečanje starih znancev: levo dr. Potočnik, v sredini Miha Butara.
Za njim je spregovoril dr. Boris Žnidarič, ki je vsebinsko zelo dobro poudaril kakšni nesmisli so se dogajali in ilustriral, da so tudi v milici 27. 6. 91. cel dan čakali na sklep predsedstva, da odobri uporabo orožja, medtem pa je bil sestreljen helikopter. Ta poudarek je prišel prav tudi v razpravi ob koncu predstavitve.

Ko sta začela pogovor Šurc in Potočnjakova pa je bilo v dvorani že po nekaj stavkih začutiti napetost in »pričakovane« odgovore.  Zlasti v tistem delu, ko je Šurc z vprašanjem izzval avtorico, da je morala povedati, da pravzaprav  največjo odgovornost  za sestrelitev svaka nosi Janez Janša. V tem delu se je razprava obregnila še ob vlogo takratnega predsedstva kot vrhovnega poveljnika oboroženih sil in vlogo republiške koordinacije, ki ni imela nalog poveljevanja temveč zgolj koordiniranje, ki je že v začetku preraslo v uzurpirano odločanje.

V dvorani je bilo kar nekaj SDS simpatizerjev, ki so kar strigli z ušesi kaj vse bo še kriv njihov kolovodja. Seveda so slišali stavke, ki jih raje ne bi. Denimo, da je Janša leta 1991. prav želel veliko vojno (kakor očita Mussomelli, da je nismo imeli), kako je Krković izpolnil neposredno izraženo željo, da je treba en helikopter vendarle sestreliti… Koliko je bilo še »skritih povelj«, ki niso zagledala »beli dan«, ker jih udeleženci doslej še niso opisali… Kako je Krković pred časom sam povedal, da je osebno izdal omenjeno povelje za sestrelitev helikopterja, verjetno zato, da se je postavil pred drugimi…

Zanimiva je bila pripoved kako je žena Tonija Merlaka po vseh poteh in po vseh pritisnjenih kljukah po devetih letih na hitro dobila odločbo o ureditvi statusa Tonija Merlaka, samo zato ker sta se v parlamentu sprla medvojna akterja Lovšin (VOMO) in Kacin. Kacin je pred nosom Lovšina pomahal z dokumentom iz Splita v katerem je razvidno silno Lovšinovo zaslužkarstvo pri prodaji orožja, Lovšin pa je Kacinu vrnil in ga obtožil, da je kriv za Merlakovo smrt… Skratka, pikantnosti čez vse robove.

Ko je bila na koncu dana beseda tudi občinstvu se je oglasil  pojoči major Ladislav Troha (med prisotnimi pa je bilo zato slišati nekaj vzdihov) in dvorani vehementno povedal, da je Potočnjakovi  poslal dokument oziroma sklep predsedstva, da se je lahko 27. junija 1991 uporabilo orožje že veliko prej in ne takrat kot to navaja. Dejal je, da je na osnovi tega sklepa njegova enota zavzela skladišče v Borovnici… Tu naj povem, da s svojo enoto takrat praktično ni imel stikov, da bi se lahko sedaj hvalil, da je prenašal ukaze... Ampak Troha kot Troha...

Draga Potočnjak je morala v sredo podpisati kar nekaj knjig. Marsikomu je namenila tudi posvetilo.
Draga je reagirala zelo umirjeno in mu razložila, da bi bilo bolje za oba, če dokumenta ne bi omenil. Lepo mu je povedala, da se je predsedstvo republike sestalo ob sedmih zjutraj, nato pa cel dan tehtalo odločitev (tu je zaradi potrditve omenjenega treba upoštevati izjavo Borisa Žnidariča)… Torej, res bi bilo bolje, če z dokumentom ne bi mahal, saj je več kot očitno, da je ponarejen. Kdo pa je ponaredil dokument bo pač še treba ugotavljati!

Res je, da se dvorana ni glasno zasmejala, na obrazih pa je bilo lepo videti prikrito hihitanje…


Jaz sem na predstavitvi užival. Zato, ker sem se z Drago Potočnjak, ko je zbirala podatke za knjigo večkrat srečal; zato ker sem na predstavitvi srečal toliko znancev in prijateljev; ker vidim, da resnica prihaja na dan… In da ni vse zastonj, ko že od leta 1994 govorim in pišem, da je bilo takoj po osamosvojitvi  preveč pokradenega in uzurpiranega. 

Saj ne more biti drugače. 



Res pa je barab preveč, resnica pa samo ena. 

petek, 01. november 2013

Počasno razkrivanje resnice... Ampak gre!

Res gre počasi!

10 let od agresije na Slovenijo je bilo potrebnih, da so novinarji in pisatelji sploh začeli kazati s prstom na dva največja švercarja, trgovca s smrtjo (z orožjem) med osamosvajanjem. Na Bavčarja in še večjega trgovca, pravzaprav veletrgovca s smrtjo Janšo. Kljub vsem kasnejšim dokazom in pričevanjem se ni zgodilo nič, ker sta poskrbela, da je vse zastaralo. Doživela nista niti prave politične diskreditacije. Nič! Prej nasprotno. Bavčar se je s svojim švercarskim znanjem zakopal v gospodarstvo, veliko bolj oblasti željan Janša pa že 25 let vztraja in »serje« v politiki. Oba sta v tem času zase, s stranpotmi  - Janša verjetno tudi s podkupninami,  ustvarila zelo veliko premoženja, doživela takšne in drugačne obsodbe, vendar kaj, ko sta bolj trdoživa kot Trdoživ, ožigalkar z veliko sposobnostjo regeneracije.

Po objavi tega sestavka me je poklical prijatelj Gusti Cvetežar, ki me je opozoril, da je on že med agresijo opozarjal na stranpoti o katerih pišim v blogu, pa tudi kasneje, ko je sodeloval v različnih polemikah. Res je Gusti (o temu sva govorila že davnaj), nekateri - kot denimo ti - smo že takrat skomigovali z rameni, opozarjali, se upirali, bili zavoljo tega v konfliktih itd... Žal nismo bili na takšnih položajih, da bi lahko spreminjali zadeve, pa tudi danes se naroda ne "prime" resnica.
ŽAL!


 Kraj, kjer bi moral imeti že dolgo svoj sedež kralj stranke SDS Janez Janša (Foto: Miloš Moretti).


Seveda ne bi obstala ne na oblasti ne na položajih, če bi bili Slovenci drugačni. Če ne bi bili še za časa Juge, nemalokrat zaradi prakse in takratnega načina življenja, kar naprej čakali na odrešenika, na kralja Matjaža, predvsem pa na nacionalista, ki bi nas ubranil vseh tujerodcev, ki Slovencem že skoraj sto let intenzivno zaplojajo in temnijo zarod. Zakaj pa je obema omenjenima tako uspel zlobni projekt »izbrisanih«, če ne ravno zaradi prej omenjenega? Ker je treba (kar imajo številni v glavah) nagnat zalego južno! Redki pa se danes spomnijo, da smo jih iz Juga vabili zato, da so nam opravljali delo, ki ga sami nismo želeli.
Si kdo sploh zamisli kakšne bi bile posledice kakšnega podobnega izbrisa v Nemčiji, v Angliji ali Italiji, kamor vsako leto prispe trikrat več ilegalnih migrantov kot je bilo naših – izbrisanih, da ne govorimo o legalnih priseljencih. Predvsem pa bi krivce za takšen ukrep v politiki zradirali, izbrisali iz političnega prizorišča.
To sem zapisal bolj zato, da pokažem, kako smo neobčutljivi za zadeve, ki nas pravzaprav pogubljajo in poneumljajo, ter kako smo v svojih razmišljanjih zastrti s plašnicami. 

Odstiranje plašnic

V zadnjih letih sem se udeležil kar nekaj srečanj in posvetovanj o vlogi TO v letu 1991. O bitkah, o ranjenih in mrtvih v teh konfliktih; o modrovanju zakaj in kako je do teh dogodkov prišlo itd.
Stokrat je bilo že povedano in zapisano, da je vojaško plat vojne za Slovenijo takrat vodila Republiška koordinacija. Kopordinacija in koordinacija, pa koordinacija… Toda ta koordinacija je funkcionirala na republiški ravni samo navidezno, v bistvu pa je vodil vojno triumvirát, kar takratni teritorialci še vedno povedo skoraj šepetaje. S strahom? Bogsigavedi zakaj? Zaradi lovk, ki jih imajo v nadaljevanju omenjeni možakarji ali samo zato, ker si ljudje v koordinaciji niso upali prevzemati takratne odgovornosti, bolj vulgarno zapisano – ker niso imeli jajc? Ups, če ne morda zato, ker so člani koordinacije skoraj vsi po vrsti imeli po vojni tudi udobne položaje. To bo, upam, povedala zgodovina.

Triumvirát so sestavljali Bavčar kot minister za notranje zadeve, Janša, kot obrambni minister in major? (morda celo na hitro povišan v polkovnika) Slapar, ki naj bi se – za razliko od Janše in Bavčarja - vsaj malo spoznal na poveljevanje. Cccc… V bistvu pa je bil tudi triumvirát samo paravan za odločitve Janeza Janše, saj je imel takrat le-ta na ostale tolikšen vpliv, da mu nihče ni niti prigovarjal. O temu se seveda ne govori, ker so tisti, ki so bili blizu »trona«, torej tisti, ki so kaj videli in izvedeli, takrat in kasneje, dobivali priznanja (v različnih oblikah), arhive pa so itak skurili.
Četudi je Slapar izdajal ukaze teritorialcem je bil takrat torej samo »poštar« Janeza Janše, kajti kar je ta rekel je rekel in tako je moralo biti. Če se je Janša čez eno uro, po izdanem ukazu, spomnil ali pa mu je prišla na misel nova ideja, kako bi ga dvignila na političnem piedestálu, je na primer spraševal zakaj teritorialci še niso napadli vojašnico ali kolono in norel…
Iz koordinacije so kasneje vendarle pricurljale informacije, da je bil Janez Janša tisti, ki je nenehno zahteval napade, torej kri in posledično žrtve za vsako ceno. Še danes pa ni junaka, ki bi to upal povedati ali zapisati naglas. Še vedno je za vse kriva famozna Republiška koordinacija: »Iz republiške koordinacije so zahtevali…«
Nekaj malega so sicer povedali častniki, ki so bili na položajih v Ljubljani, vendar so okrivili Slaparja, ki je bil v vojaški hierarhiji najbolj izpostavljen ter se je kasneje tako in drugače v imenu triumviráta  petelinil z »zaslugami,« niso pa vedeli in zmogli pokazati na pravega krivca.
Kako malo je Janša zaupal ljudem, ki jih ni poznal osebno, pove podatek, da je za ljubljanskega poveljnika, po razrešitvi Mihe Butare, ki je bil zamenjan, ker se je »podredil« razmeram na terenu in ne norim poveljem »Republiške koordinacije« (beri Janeza Janše), izbral za novega poveljnika svojega znanca iz Grosuplja. Mimogrede: tudi po agresiji je svojim prijateljem in znancem iz Grosuplja dajal prednost pri postavitvi na vojaške in politične položaje. Brat, poročnik Rajko, mu je pri tem na veliko asistiral. Kot je kasneje rekel Oman – važno je, da je naš (pa ni važno, če je totalno nesposoben – dodajam: četudi je - kreten!).

Torej razmere v Ljubljani so reševali brez žrtev, tako pa bi bilo lahko še marsikje. »Koordionacija« pa je kar naprej zahtevala, da je treba JLA napadati na vsakem koraku. Zaradi nepremišljenosti in udinjanju Janezu Janši, je denimo pravi polom z napadom na vojašnico doživel Janšev priročni Krkovič v Ribnici. Ni bil sicer neposredno udeležen, vendar je od svojih zahteval, da napadejo za vsako ceno.
Kot že rečeno dalo bi se reševati zadeve tudi drugače. Tudi na Medvedjeku, kjer bi se dalo s pogajanji in zavlačevanjem prisiliti enoto, da bi se vdala, kajti vojaki JLA so bili povsem na tleh. Psihično in fizično. Tako pa so v »koordinaciji« zahtevali in zahtevali, da je treba napasti za vsako ceno in ker poveljujoči na Medvedjeku niso hoteli (niti mogli) izpolniti ukaza, so jih menjavali kot po tekočem traku… Ko so naslednji dan teojevci »goli in bosi« napadli kolono, je poveljnik Prodanovič poklical na pomoč letalstvo JLA, ki vrglo iz stroja praktično vse naše tamkajšnje borce. 500 ljudi! Prodanović se je (žal) obnašal kot vojak, saj je našim pogajalcem povedal, da samo izpolnjuje, in da bo izpolnil ukaz, da mora do Brnika, in da bo zato uporabil vsa sredstva. Tudi letalsko podporo. Janez Janša je bil s tem seznanjen. Tudi s tem, da je kolona ukleščena in nemočna.
NE! Napasti je treba in jim pokazati kdo je gospodar. S štirimi armbrusti, ki so se izkazali v vojni toliko kot navadne frače!

Kaj bo treba še odstreti?

Janšev prijatelj Dobrosav Paraga, kateremu je "naš junak" šolal vojake že 
julija leta 1991, ko je šlo pri nas še zelo zares
Zelo, zelo je neraziskana tudi vloga VOMO, ki je bil od ustanovitve (in je še danes)  v »posesti« Janeza Janše. Do konca leta 1993 ga je »upravljal« preko Lovšina, dokler ni uvidel, da tudi ta krade in, da ne kadruje povsem po njegovih merilih. Zaradi tega in seveda zaradi zvestobe Krkoviča, je nato dovolil, da je ta okrepil MORiS. Mislil je, da je lahko z nekaj zvestimi in priučenimi vojaki  naredi veliko več kot VOMO, v katerem je bilo vendarle kar precej izšolanih strokovnjakov. Lovšin, ki ni prav brihten možakar, ima pa vendarle končano vojaško akademijo (bolj mu bi sicer prav prišla trgovska akademija). Hkrati pa je bil Lovšin kakšno leto tudi na Rocnu (v policijski šoli v Tacnu), kjer se je priučil nekaj pravnih zakonitosti ter pridobil precej znancev, da so mu kasneje asistirali na različnih vojaško-policijskih področjih in v neumnostih kot je bila afera Depala vas.
O tem, da je bil VOMO vojska v vojski, in da je obrambni minister z njim nadzoroval vojsko, v kateri je bilo po njegovih merilih preveč »rdečih« poveljnikov, je dejstvo.
Jaz o vlogi VOMO sicer nisem veliko pisal. Opisal sem nekaj postopkov, dejanj in nalog, ki smo jih opravili kot pripadniki VOMO, kaj več pač ne. In v več kot dvajsetih letih še vedno ni nikogar, ki bi to plat malo bolje popisal, predvsem pa raziskal s čem se je takratna varnostna srenja ukvarjala. Še nam (Vomovcem) se je takrat zdelo kot da se gremo vojno ob vojni.  


Res je tudi škoda, ker je Janševikom uspelo zapreti dostope do arhivov, sicer bi se morda še dalo kaj izbrskati, zanesljivo pa ni pisnih podatkov, da je Janša že julija 1991 (!) organiziral usposabljanje Paragovih (med vojno v črno oblečenih) vojakov pri Kočevski Reki.

Saj bo, četudi nas ne bo!

torek, 15. oktober 2013

Nategovalci naroda!

Toliko življenjskih izkušenj vendarle imam, da vem komu, kdaj in zakaj zaupati. Zlasti glasnikom in razlagalcem resnice! Na eni strani gre za medije, na drugi za politike.
Seveda pa ne trdim, da se nikoli ne zmotim!
To trdim (o zaupanju) zlasti zaradi pridobljenih izkušenj skozi  novinarsko prakso in varnostno - poklicno dejavnost. Včasih že v naprej začutim komu lahko zaupam komu ne. Ni nujno, da človek pozna vsa ozadja, okoliščine in konkretne ljudi, če ima nekaj instinkta na kar sicer ne prisegam. Je pa vse skupaj – torej izkušnje, vedenje o predmetu obravnave in instinkt, odločilno za pravo sodbo. Naj spomnim, da je instinkt prirojena, nehotna težnja človeka  k določenemu ravnanju, da je to stanje, oziroma nekakšen nagon, ki v iskanju resnice še kako pride prav.
Če torej trdim, da ne verjamem, denimo časopisu Reporter ali Financam, ali spletni strani požareport.si, potem to trdim zaradi izkušenj in zaradi poznavanju ozadja. Na kratko: ker se recimo izkaže, da pompozna zgodba iz časopisa že čez dva dni ne pije vode. Primer na naslovnici: »Najdeni so udbovski in partijski dokumenti…«,  »Nekdo uničuje kriminalne zgodbe« ipd., čez dva dni pa ugotovijo, da je zgolj desničarski zgodovinar čistil dokumente za svojim očetom. In če se podobne zgodbe še nekajkrat ponovijo (ponavljajo pa se kar naprej) – vemo koliko je ura. Ne moreš samo zaradi naklade ali udinjanja politiki (denarju) blefirati naroda.

Saj niso krivi samo novinarčki[1], ki pisarijo ali prinesejo novico uredniku in jo skušajo »okrancljati«, kot najbolj verodostojno, krivi za svoje zmote ali neresnice. Ti se zgolj pehajo za vsakdanji kruhek. Če si sposoben sestaviti deset vrstic besedila to še ne pomeni, da si sposoben novinar ali celo sposoben krojiti politiko. Za to je treba več kot samo to da veš kaj pomenijo vprašanja: kdo, kdaj, kje, kam, kako, kaj, zakaj?            
Novinar mora biti, poleg tega, da je osebno pošten, še objektiven in nepristranski.

Mater, se spomnim časov, ko so razpravljali ali je novinar družbeno politični delavec? Seveda je novinar politik. Novinar to je – pa naj hoče ali noče. Kdor kroji javno mnenje, kdor zna (spretno) ravnati z ljudmi – je politik! Ali si dober, velik, pošten, nepristranski ipd., je druga zadeva. Ravnanje pa je treba v politiki enačiti ali brati kot manipulacija.
Mimogrede: politične stranke so vsak dan manj politične organizacije, ampak čedalje bolj kot multinacionalke, ki svojim članom omogočajo prilaščanje resursov, ki so v posredni ali neposredni lasti države ali pod njenim nadzorom. Ključna opredelitev države kot javne oblasti je bila doslej vedno in povsod zastopanje občega interesa.
Ja, kje pa je danes sploh še ta obči interes.
 Muca snedla?
Nedavno sem bral intervju v katerem je ugledni filozof dejal, da je bila zadnja elita, ki je bila sposobna kaj narediti, komunistična. Doslej smo živeli in zdaj životarimo na račun modernizacije, ki jo je zastavila in izpeljala komunistična elita. Svetuje naj beremo Frančka Drenovca.
Tudi on pravi, da Nobena od elit, ki so nastopile po osamosvojitvi, ni bila sposobna razviti strategije ekonomskega in družbenega razvoja Slovenije. Še poskusile niso. O velikih imenih teh elit beremo zdaj vse bolj v črni kroniki. Razvoj, ki so nam ga prinesle, je bil vse preveč razvoj kriminala. Če naj se res izkopljemo iz krize, bi bilo treba to državo najprej dekriminalizirati.
In točno tako je. Dekriminalizirati je treba to državo. Ponovno jo je treba startati kot leta 1991, ampak se ve, da brez kriminalcev, ki bodo morda po 23. Letih šli sedet. Morda? In čisto natančno vemo kdo je začel kriminalizirati in kako - to še ne organizirano državo!

Janez, »jebemtiboga tvoj'ga!


In če se vrnem na začetek. Na vse mogoče in nemogoče načine nas nategujejo, da bi verjeli novim elitam, ki so zrasle na uporu proti Jugo. Torej ne proti komunizmu, ker kakor je videti, nimajo ideje kako nadomestiti življenje v prejšnjem sistemi, v »komunizmu« - in kako zlesti iz vsak dan bolj zagamane situacije. Ne moreš dvajset let vpiti, da je za vse kriv komunizem. Seveda pa naše elite že dvajset let kradejo in se skrivajo za parolami in pisanjem, da je kriv komunizem, rdeča oblast itd.

Še ta  se ni za vse slabosti toliko časa skliceval na kralja Petra. Ko preberem članek v rumenem časopisu na primer o strašnih lovkah foruma 21 in podobna sklicevanja na nekdanje, komunistične akterje, mi gre res na bruhanje.






[1] Novinarčki sem zapisal slabšalno zaradi tega, ker če se prav očitno klanjaš dnevni politiki pač ne moreš biti kaj drugega kot pisunček in kruhoborec.

sreda, 07. avgust 2013

Ko postane življenje za nekatere grozno zajebano.


Tokrat res namerno ne bom uporabljal pravih imen, niti poklicev, ker se bo itak kdo v zapisanem prepoznal, pa če še tako izkrivljam in ovinkarim. Res je namreč tudi dejstvo, da pišem o resničnih in aktualnih zaznavah. Večini, ki jih tako ali drugače omenjam, nimam namena uprizarjati težave, tistim, ki bi jim to želel pa ne moreš nič, ker imajo pretrdo in predebelo kožo.

V nadaljevanju naštevam samo nekaj »stranpoti«, ki jih lahko srečujemo vsi, ampak nam jih ne bi bilo treba, če bi imeli oblast, ki bi bila oblast in ne trop povzpetnežev. Najbolj jih lahko označim kot banda nesposobnežev! Pišem (razen ene  izjeme), pravzaprav o »kurjih tatovih«, ki jih sicer ne bi bilo, če bi znali zadeve sistemsko urediti.

"Kdo pa sem jaz, da bi moral nekoga 'prijavljati'," se včasih vprašam? Ko sem v življenju po dolžnosti nakazoval stranpoti,  so se le redkokdaj zganili mehanizmi "štrafenge".

Poletje je, pasja vročina. Da je res pasja vidim po moji, sicer izjemno živahni psički, kratkodlaki Istrijanki, ki je otrplo parkirala v žaganje pod drevesom.

S podporo na morje

Na obisk je prišla Urška, zgodnja najstnica, ki je v vasi pravi vaški internet. Vse ve: kdaj so kateri sosedje žurali, kje bodo imeli živalski ali človeški prirastek, kako komu kaže  s službo, kdo prodaja kdo kupuje, kateri traktor je boljši, od kdaj do kdaj je odprta lokalna trgovina… Ampak letos najraje, veselo, radoživo, še vedno polna na novo zaznanih občutenj pripoveduje o morju. Pazi, bila je na morju, čeprav sta stara kot cerkvene miši (hehe, po Stresovem – kot Mariborska škofija). Brez fičnika. Mami ima že deset let hudo novodobno bolezen in je zato brez dela, oči pa tudi brez šihta, ker se z vsakim šefom takoj skrega. Letos so ji doživetje na morju pomagali uresničiti v šoli.

»A' veš, pomagali so tistim, ki smo socialno šibki. K' smo brez 'gnarja'.  Ne znam ti povedati kako se to uštima?
Je b'lo pa res super. Pa sošolka Rozi je bila tud' na morju. Kako ne veš katera? No, Rozika, s tiste tavel'ke kmetije, k' imajo pred hišo toliko kokoši in tisti največji traktor.«
»Čakaj, ampak saj pri tej hiši niso brez denarja?«
»Ja, veš, ampak Rozina mami je samohranilka, pa še brez službe je ostala. Samo nekaj malega  denarja zato dobi iz zavoda. Prvi mož ji je umrl, z Rozinim očijem pa ni poročena, samo živi pri njih...«

Požrem kepo, ker se mi zdi, da so tam res precej premožni? Velika kmetija, veliko kmetijske mehanizacije, vsaj deset bikov gre na leto iz hiše, možakar ima službo, vidim ga, da tudi drugje pomaga kmetovati…

»Veš kmetija ni pisana na Rozino mami, ampak še vedno na njeno babico, ki ima pokojnino po možu.« Urši res vse ve. Pa ne samo ona. Vsi v vasi.
»750 € penzijona ima njena Babi. To je kar precej, kajne? Za na morje je dala Rozi 100 evrov.
Ampak, če bi kmetijo babi dala hčerki potem najbrž ne bi dobivala podpore, ker je brezposelna. Najbrž tudi starejši Rozin brat, ki je že srednješolec ne bi dobil toliko pokojnine po očetu. Jaz ne vem kako to gre, samo govorijo o temu… Je pa rekla Rozi, da bodo šli sedaj še skupaj na morje. Za 14 dni. Daleč, v Dalmacijo…«

Ljudje se res vtikajo v vsak drek

Joži je po poklicu trgovka, mati dveh otrok, nezaposlena, neporočena, skratka že »na uč« uboga revca, ampak dobra »mrha«, da se moško oko kar samo obrne za njo. Res ima za enega otroka olajšave v vrtcu, za drugega v šoli, dobi doklade in nekaj finančne podpore, ampak, je v debatah mnenja, da to ni nič, saj imajo Strojanovi »še pa još« večjo podporo.

Služba jo nekaj časa prav nič ne zanima. »Joj, ko pa imam toliko drugega dela,« se vleče iz gat, če ji kdo omeni zaposlitev.

Prepirljivo pa: kaj to koga moti, če ima možakar, ki je oče njenih otrok veliko kmetijo. Pa kaj koga briga, če je ob temu še v službi ali pa, da mu gre ona včasih kaj skuhati, ali če gre pobrskati po zelenjavi na njivi? Pa kaj koga briga, če ona hodi v Ljubljano pospravljati stanovanja in likat k strankam, medtem, ko je otrok v vrtcu, drugi pa v šoli. Saj si sama plačuje prevoz, pa tudi za morje ji za družino ne bo nihče dal evra.

»Kakšen davek neki, kaj si ti zmešan. Ti drek na možgane kaplja, da bi plačevala še davek. Pa pojdi ti, ali kdor hoče, pospravljati za deset, največ 12 evrov na uro. Od stranke do stranke 8 ali včasih 10 ur,« se je razburila Joži, ko sem ji omenil, da če ne odvaja davka je pa kar lep zaslužek.

Pomislil sem: če vsak delavnik zasluži – da ne bom pretiraval – 60 ali 70 € in to 20 dni… Hja, no?

Neumen kmet in debel krompir

Če velja za koga pregovor, »da ima neumen kmet debel krompir«, potem to velja za Alojzija (ampak, da ga ne bi zaradi podobnosti zamenjali za kakšnega občinskega funkcionarja). Za povrh je še kmet z veliko sreče in dovolj butast, da kot kakšen houdre naredi tisto kar drugi ne upajo. Ne samo, da dela tisto kar se ne sklada s krščansko  moralo in dosledno krši zapoved kot je: ne želi svojega bližnjega žene in blaga (pobožen pa tako, da pri maši gleda z belim), ampak je njegovo ravnanje pogosto tudi v neskladju z zakoni. Subvencije itak pobira na vsakem koraku…

Kmetija je velika in za tlačanko je na njej njegova žena, kajti on je v redni službi. Kot šofer ponoči pobira »material« po določenih relacijah ter ga dostavlja v Ljubljano in prej, ko opravi z relacijo, prej gre domov (pogosto pa k bližnjega ženi). Doma kakšno urico odremlje in hajt na traktor. Saj se človeku kar zasmili.

No, saj z delom res nikoli ne pretirava, drugje pa že mora poriniti, ko se lepi toliko bližnjega žen nanj...

Tudi nesrečo je znal spremeniti v srečo. Zaradi udara strele in zavarovanja (ter lažnega prikaza škode – ampak temu se menda reče, da je svoje sreče kovač) ima sedaj trikrat večjo in popolnoma novo štalo.

Nekaj časa sta bila »tlačana« tudi otroka, dokler se jima ni pobliskalo, da oče le preveč ugodno živi in na njun račun preveč kasira: in denarja in mesenih užitkov.

Kako so zadeve reševali znotraj familije ni znano, nekaj pa so pač morali storiti in očitno mu ni preostalo drugega, kot da je »prepisal« kmetijo na »tamladga«. Iz tehničnih razlogov. Ker bo »tamlad« (ali hči, ker je »tamlad« obrtnik?) dobil nepovratna sredstva za mlade kmetovalce. Govorijo o nekaj deset tisočih evrov? 

»No ni veliko, nekaj pa bo že,« pravi Alojzij…

Kmetijska prekvalifikacija

Johan je šel v penzijon in kupil v naših krajih kmetijo, čeravno je do »včeraj« v Ljubljani kmetoval kot diplomirani gradbeni strokovnjak samo v cvetličnem lončku. 'Čop', je izrabil priložnost in postal je lastnik velike kmetije in...

Kmetija, ki jo je kupil je bila zaščitena, ampak dediči niso imeli kakšnega interesa in želje postati kmetje. Tudi morda zato ne, ker je bila kmetija nedeljiva, kar je seveda naša posebnost in pogosto tudi neumnost.

Toda za ljubi mir in idilo na podeželju se naredi marsikaj, predvsem pa ni kakšna velika ovira, da čez noč narediš izpit za kmetovalca, kupiš kmetijo in se seveda odločiš, da boš preostanek življenja kmet. Za to ni treba imeti, razen izpita za kmetovalca, nič drugega. Niti pameti, predrznosti pa pač veliko. 
No ja, za to, da si kmet s statusom, moraš menda nabaviti nekaj glav živine. In Johan je nabavil: tri konje, ki niso ne za vprego, ne za jahanje; deset ovac in štiri ponije, ki jih v glavnem od daleč opazujejo otroci. Vsa živina torej kmetuje sama, ko grizlja travo po bregovih, kar jo ne popase pa jo lastnik proda. Gospodar je torej na blagajni, ker sedaj dobiva za vso to živino celo precejšnjo subvencijo…

Ampak od takšne kmetije –zaradi »zaščite« družba nima nič! NIČ!

Pomembno je pranje

Za Metoda so govorili že takrat, ko je delal v mestu, da je znal. Ampak je bilo treba z njim zelo diskretno. Če ni bilo vse tako - na skrivaj in med štirimi očmi, si lahko leta čakal na papirje. Če si zadeve uredil tako kot je rečeno (južnjaki pravijo »u četiri oka«), si imel zadeve urejene in pošto doma, preden si se vrnil.

Je pa hudič, ko poslovanje preseže »normalne« okvire in se najdejo butci, ki mislijo, da bodo imeli zadeve urejene za drobiž. Tudi pri Metodu se je začelo komplicirati in preden so začeli organi brskati, jo je stisnil iz mestne ravni na ministrstvo.

Nekaj časa je na Ministrstvu teklo povsem v redu. Nakazovala se je celo kariera. Res pa ni bilo priliva, kar je bilo sila moteče in boleče za vzdrževanje doseženega standarda...

Ker pa je šlo za višjo raven – državno – se je odločil, da bo vendarle priskočil na pomoč starim znancem, predvsem zato, ker ni šlo več za drobiž. 

OK, saj so pri tem vsi delali diskretno. Res je, da so potem zaradi te »diskretne« pomoči pisali po časopisih, kritizirali ministra in vlado, da je imela država ogromne izgube, da se je govorilo, da je nekaj v ozadju… Ampak nobena juha se ne poje toliko vroča kot se skuha, pa se tudi ta ni. Ne smemo pozabiti, da tudi čas celi »rane.«

Problem nastane, kako zapraviti »prisluženi« denar. Šef vlade je na primer moral pravzaprav oditi, ker Protikorupcijski ni znal pojasniti od kod mu »drobiž« v transakcijah. Barabinska posla, kaj češ!
Pri Metodovem poslu pa ni šlo več samo za »drobiž«.

In ZzzKKk prileti krasna ideja o vlaganju sredstev v »divje zajce,« kar se je marsikje pokazalo kot izjemna naložba z velikim donosom. Res je v štartu treba ograditi veliko zemljišče, pripraviti teren… Predvsem pa je pomembno, da se razširijo govorice kako velik vložek je potreben v projekt. In, da s tem vložkom še ni konca!

Ampak, dajte no, kaj mislite, da bo Miklavčičeva KPK kontrolirala koliko zajcev se je samopoškodovalo z zaletavanjem v napete mreže ali pa crknilo zaradi letošnje strašanske vročine in suše ali zaradi tovrstnega pranja zajcev  - ah ne - denarja?

_________________________________________________________________
Kaj lahko naredimo posamezniki oziroma kaj imajo zapisano v KPK?
Vsak posameznik ima pravico komisiji ali drugemu pristojnemu organu podati prijavo o ravnanju, za katerega verjame, da ima znake korupcije. Komisija je dolžna ščititi identiteto osebe, ki je podala prijavo na podlagi utemeljenega prepričanja, da so podatki v njeni prijavi resnični – ki je torej podala prijavo v dobri veri. Takoj ko komisija ugotovi, da je bila prijava podana v dobri veri, začne z njeno obravnavo in ukrene vse potrebno za zaščito identitete prijavitelja. Med ukrepe spada tudi sankcioniranje vsakogar, ki poskuša ugotavljati identiteto prijavitelja, ki želi ostati anonimen. Za vsak tovrsten poskus lahko komisija posamezniku (fizični osebi) izreče globo v višini od 400 do 1200 evrov, odgovorni osebi pravne osebe zasebnega in javnega prava globo v višini 400 do 4000 evrov, pravnim osebam javnega in zasebnega prava pa v višini 400 do 100.000 evrov. O razkritju identitete prijavitelja lahko namreč odloči le  sodišče, in sicer le v primeru, ko je to nujno potrebno za zavarovanje javnega interesa ali pravic drugih.
Varovanje identitete pa ni edini ukrep zaščite prijaviteljev, ki ga ima na voljo komisija. Če je prijavitelj zaradi svojega nasprotovanja korupciji ali drugim nezakonitim ali neetičnim ravnanjem izpostavljen ogroženosti s fizičnim ali psihičnim nasiljem v delovnem okolju (mobingu), lahko komisija uporabi nekatere vzvode delovnopravne narave, da ga pred tem zaščiti in mu pomaga. Pri tem so taki ukrepi še posebej pomembni pri nezakonitem lobiranju v zadevah javnega pomena, ko so javni uslužbenci, tudi po izkušnjah iz prakse, pogosta tarča tovrstnih poskusov in ravnanj.
V primerih, ko bi bili za zaščito prijavitelja ali njegovih družinskih članov potrebni strožji varnostni ukrepi, pa lahko komisija pristojnim organom predlaga zaščito, ki je za ogrožene osebe predpisana z Zakonom o zaščiti prič, vključno s posebnim programom zaščite z nujnimi ukrepi.

 ____________________________________________________________________________________________

petek, 14. junij 2013

Le zakaj je Čeferin tako glasen v podpori Janši?


Je prebral cel spis obtožnice?
Sem že mislil, da bom popolnoma nehal pisati blog pa je zopet naneslo, da me je nekaj stvari ruknilo kot, da me je stresla  elektrika. Najprej, ko sem poslušal odvetnika Aleksandra Čeferina, ki  je v svojem komentarju obsodbe nekdanjega premiera Janeza Janše, lastnika Rotisa Ivana Črnkoviča in brigadirja Toneta Krkoviča v zadevi Patria izrazil presenečenje nad odločitvijo sodišča… Rekel je, »da zoper Janšo glede na listine iz spisa namreč ne obstajajo niti indici, kaj šele dokazi za obsodilno sodbo.« Kako, da ga je strah v kakšni državi živi itd., itd.
In drugič, ko sem na FB prebral nekaj komentarjev na rovaš Ljerke Bizilj za tem ko je na zaključku pogovora z Janšem dodala nekaj stavkov o morebitni njegovi krivdi in o temu, da se nima namena z njim ukvarjati še 25 let…
Hudo!

Najprej naj zapišem, da nad Čeferinovimi izjavami nisem presenečen. Kako pa naj bi bil, če vem, da sta mu brata Janša iz »Grasupla pamagala« splezati na slovenski »nogometni tron«, in da so medsebojne usluge med familijama Čeferin – Janša kar deževale.

Uslugo za uslugo!

Rajko Janša je denimo Čeferinu prodal po »zelo ugodni ceni« dva vikenda na vrhu Borovca nad Kočevsko Reko. O temu so že leta 1994 pisali v Mladini. Oba vikenda sem si večkrat ogledal od blizu, zato lahko trdim, da sta iz dveh brunaric (ena za konje, druga za ljudi), v katerih so nekoč bivali gozdni delavci kadar so tedne in mesece sekali po tamkajšnjih gozdovih, zrasla dva objekta, ki sta po notranjosti primerljiva s Türkovino na obali.  Prvotno sta bila seveda brez vode in elektrike. Pot do tja je bila kolovozna in je bila komaj vredna imena cesta. Vodo so lovili v vodnjake s strehe.

Za brunarici, tako so zapisali v Mladini leta 1994, naj bi se sprva zanimal prav Janez Janša, minister za obrambo. Tudi sam sem tistega leta v Kočevski Reki nekoliko spraševal o tej zgodbi in izvedel, da je bilo to res. Posrednik je bil Tone Krkovič, ki je Janši lezel v rit na vsakem koraku in bi mu menda zato dal celo lastno »orodje«. V Snežniku, ki je upravljal z gozdovi in objekti pa so bili itak čisto posrani, ko je tekla beseda o Morisu in Janši.  

Za zadevo je »prijel« Rajko, ki je imel na začetku brunarici v najemu kar na lepe oči. Šele precej kasneje je nepremičnini v skupni površini 117 kvadratnih metrov Rajko dobil v zakup prek javnega razpisa, a je bil ta objavljen zgolj v Uradnem listu. Rajko Janša se je tedaj tudi dogovoril, da bo brunarici za zgolj 40 mark najel za 99 let, in to od podjetja Snežnik, kjer je bil takrat zaposlen.

Rajko je bil nekaj časa za obe brunarici, ki ju je uredil zelo lepo, zelo zainteresiran in ju je temu primerno upravljal. Vesele družbe so tja kar velikokrat zašle. Uradno je bil lovec v Dobrepoljski lovski družini, neuradno pa na Kočevskem (raubšic). Tako so šepetali tamkajšnji lovci in pripadniki Specialne brigade Moris. Elektriko za brunarici mu je ustvarjal generator, uredili pa so tudi vodno zajetje. Cesto itak vzorno vzdržujejo gozdarji Snežnika, tako, da ni ne pozimi ne poleti na njej nikakršne jamice. Ne zaradi prevozov lesa!

Toda pred leti se je Rajku zgodil še en čudež in je s tem dokazal, da je definitivno rojen pod srečno zvezdo (v senci brata Janeza). To sem sicer že zapisal, vendar naj ponovim:
Od naselja Borovec, pa čez vso tisto kamnito gozdno jebo, čez strn in drn, kilometre in kilometre daleč, so skopali kanal in potegnili na vrh Borovca elektriko.
Rajko Janša se je torej odločil (menda je generator preveč ropotal?), da ju več ne potrebuje (njegovi interesi so že nekaj let več ali manj na obali), saj menda tudi še tako simbolične najemnine ni redno plačeval. Ampak za prodajo je manjkala še energija. Obe brunarici, ki ju je prelevil v prave vile z vso komoditeto (klima, voda, satelitska…), je prodal grosupeljskemu odvetniku Aleksandru Čeferinu.

Za »oreng gnar«, ampak z vsemi bonitetami, ki si jih ne bi mogel privoščiti navaden zemljan. Je kaj čudnega, da je tako vnet navijač Janše?

Kliknite povezavo na Vrh Borovca pri Kočevski Reki. Vikenda sta vrisana, slike Čeferinovega vikenda sem pa tudi že objavil.


O Ljerki Bizilj in njenemu komentarju na koncu oddaje nočem izgubljati časa. Jaz sem jo razumel, da je naveličana nenehnega »obiranje« Janše. Kriv, ne kriv, kriv… Že 25 let.
Izmuzljiv je že 25 let. In bo še, če mu bodo ob strani stali Čeferini, Brezigarice, trikratni harvardski doktorju in nekateri ustavni sodniki… Za dober denar?

Gre pa tu še  za eno vprašanje, ki ga je zastavila FB prijateljica: "Kako si lahko RTV Slovenija privošči enourni pogovor z obsojencem o temi zakaj in kako je bil obsojen. Že res, da je nekdanji premier. Toda to mu ne daje po  obsodbi nikakršnih privilegijev.

Bodo v studio povabili sedaj še Hildo? Tudi ona je bila nekaj v politiki - na koncu pa samo obsojenka!