Računalniki in druga obveščevalna sranja

Pred kakšno uro sem ujel na TV Viaranta, ki je dejal (povzemam vsebino po spominu): »Kako bodo (navadni) državljani plačevali davke in druge obveznosti, če vidijo zgled v skorumpiranih, najvišjih politikih?«

Seveda ima prav! 

Ampak, dobro, da smo državljani tako pohlevni in nam niso ne vem kako za zgled, ter jih kljub vsemu prenašamo že dvajset let. Zgled pa so najvišji politiki (beri Janša), predvsem tistim, ki so bili njegovi politično - švercarski sopotniki - tudi že dvajset let.

Še ena zgodba:

Si lahko kdo danes misli, da smo imeli pripadniki Varnostno obveščevalne službe Ministrstva za obrambo  že leta 1992 laptope, čemur danes vendarle po slovensko rečemo prenosni računalnik.

Pred dvajsetimi leti!

Seveda po zaslugi takratnega ministra za obrambo in njegovega brata Rajka. Imeli smo prenosne računalnike (in printerje), ki si jih še danes ne morejo privoščiti niti tisti, ki bi jih res potrebovali, pa naj bo to v državni upravi, v šolstvu ali kjerkoli drugje. Saj še danes niso poceni, toda takrat? Uhuhu, sploh ne morem primerjati!

Res je, da je bil na tem prenosnem računalniku  samo DOS 4.0 , ki je podpiral WordStar, ampak za tiste času je bilo to nekaj nepojmljivega! Pazi! Prišel si nekam, odprl torbo in računalnik ter začel pisati, denimo zapisnik o ogledu kaznivega dejanja, obveščevalno informacijo itd., itd. Še večji frajerji smo bili, ko smo lahko z disketi prišli k šefu in pri njem sneli zapis ter mu ga sprintali. Lovšin, 'ober' šef, se je hvalil, da nam je podaljšal delovni čas na 24 ur. Zato, ker smo računalnike nosili domov in še doma tipkali ter ustvarjali, pogosto nepotrebne papirje. Takrat nas je na tem področju delalo približno sto. Torej je bilo tudi 100 računalnikov x toliko in toliko tisoč mark in evo ga biznis! Rajko je bil res car!

Že res, da so bili nekateri moji kolegi (da ne govorim o šefih) pravi troti za računalnike, torej, da so ga znali komaj odpreti in pritisniti tipko za zagon, potem pa… a, a, aaa.  A', kako že gre tole… Ti kako pa to narediš…  Saj bi morda še šlo, če bi z računalniki prišlo tudi znanje (usposabljanje).  Ampak ne – pomembno je bilo čim prej prodati in kupiti, oziroma zapraviti, ali bolje rečeno oprati denar, ki so ga služili  s švercanjem orožja…

Zelo zgodaj pa s(m)o se naučili na računalniku igrati tetris in kartati.

Janez menda Rajku ni pustil, da bi se leta 1991 zaposlil v obrambnih strukturah. Tako sem ga slišal pripovedovati. Saj je bilo (kar se njega tiče) res brez veze. Ko je namreč prišel k Lovšinu, da ne govorim o temu, ko je prišel k podšefom, so vsi po vrsti stali »mirno«. Ministrov brat!
Tudi zato, ker je Rajko, poleg računalnikov, dobavljal tudi vso ostalo opremo za varnostno in obveščevalno področje.

Madona je bilo denarja.

Nekoč sem na željo šefov naredil popis, seznam avdio – video in druge opreme, ki bi jo potrebovali za operativno delo. Na seznamu so bile kamere – takšne in drugačne, fotoaparati – mali, veliki, nočni daljnogledi, snemalne naprave, mikrofončki… Skratka, ni da ni. »Če bi se našel kakšen denar,« sem jih slišal. Kmalu za tem so me celo vprašali, če bi šel v Nemčijo in Nizozemsko po nekaj materiala. Skupaj z Rajkom?

Kaj ne bi šel! Ohoho! Na izlet, če nič drugega! Ampak je bil račun brez krčmarja, ker je Rajko zbral drugega sopotnika. Sem pa videl kaj sta nakupila in pripeljala! Fijuuuu, še več kot sem napisal! In vse podvojeno! Malce sem poznal cene in v mislih sem sešteval koliko je koštalo.

Saj ni bilo res?

Več kot pol tiste opreme se je sicer nato izgubilo, kajti videl je nisem več. Malo sem ugibal, če niso kupovali tudi za Sovo, šele čez leta pa sem ugotovil, da smo imeli še eno, polprivatno varnostno obveščevalno službo, ki je tudi potrebovala opremo in so jo »upravljali« samo posvečeni… Pokazali so se samo tam – okoli Depale vasi. Danes so bolj previdni!

Ah in oh, kako smo bili naivni.