Strani

četrtek, 23. januar 2014

Preveč je barab, da bi na hitro zmagala resnica, ki je samo ena.

V sredo, 22. 1. sem bil na Vrhniki na predstavitvi knjige Drage POTOČNJAK »Skrito povelje.«

Zgodba iz knjige je sedaj že zelo znana. Prvi dan agresije na Slovenijo sta Krkovićeva vojaka (takrat se je enota, ki sta ji pripadala imenovala 30. razvojna skupina in šele čez čas MORiS), sestrelila po njegovem ukazu nad Rožno dolino helikopter znamke Gazela, ki jo je pilotiral Slovenec Toni Merlak. V helikopterju je bil še aviomehanik, po narodnosti Makedonec. Peljala sta kruh enotam na Vrhniko. Helikopter ni bil oborožen. 
Janez Janša je namreč takrat v svoji maniri komentiral v »Cankarevom domu«, da bi morali sestreliti vsaj en helikopter, da ne bi stalno preletavali Ljubljane. Krković,  njegov priliznjenec, je zato hitro naročil fantoma (njuni imeni sta znani), da pomerita in ga sestrelita…S tem se v vojaški karieri nista hvalila kot Raketka. Sta že vedela zakaj ne?

Toni Merlak je imel v TO številne prijatelje. Med drugimi je bil to Jelko Kacin, ki je v obdobju pred agresijo s Tonijem preletel veliko objektov JLA in tako dobil marsikatero in formacijo o objektih JLA.  Pogovarjal se je celo o prestopu.  Če bi mu uspel, skupaj še z nekaj kolegi, bi bil heroj. Tako pa je bil že skoraj pozabljen, če o njem ne bi napisala knjige njegova svakinja, Draga Potočnjak.
Polna dvorana je dokaz, da ljudi zanima resnica o osamosvojitveni vojni.

Mularija bi rekla: »Ful nabita dvorana ljudi na Vrhn'k.«

Učenke glasbene šole Vrhnika so pod vodstvom Dejana Meseca z izvrstnimi skladbami dale v oklepaj prvi del predstavitve, ko so o knjigi spregovorili vabljeni gostje. Na predstaviti se je nato s pisateljico in igralko pogovarjal  Matej ŠURC.

Udeležba na predstavitvi nikakor ne preseneča. Toni MERLAK je bil namreč Vrhničan, vendar dvorana ni bila zasedena do zadnjega kotička samo zaradi tega. Verjetno je bila najbolj polna zato, ker so prišli na predstavitev od daleč in od  blizu predvsem tisti, ki jih vsebina resnično zanima. Ki jih zanima resnica o obnašanju in ravnanju tistih, ki so si osamosvojitev prilastninili. O temu seveda že veliko vemo, toda tako temeljito kot je z analitičnim raziskovanjem razgalila takratno početje peščice uzurpatorjev, pač ni naredil nihče.

V dvorani so bili veterani  iz teritorialskih in policijskih vrst, poveljniki štabov TO in komandirji miličniških enot na ljubljanskem in vrhniškem območju, visoki funkcionarji v takratni milici, župan Vrhnike Stojan JAKIN, častni občan  Vrhnike dr. ŽEKŠ (tudi svetovalec predsednika republike), dr. ŽNIDARŠIČ, ki je poveljeval med vojno milici na ravni republike, dr. POTOČNIK, takrat direktor kadetske šole, poveljnik TO Ljubljanske pokrajine Miha BUTARA... Videl sem še številne druge znance in prijatelje: Hrastarja, Godnjavca, Bizjaka, Štupico pa Baretiča, Primorec Ivo, nekatere še aktivne častnike SV…

Pozor! In tudi kar nekaj zvesti vojakov simpatizerjev JJ in SDS. Celo takšne, ki so v SV.

Soorganizator tokratne predstavitve je bil Vid DRAŠČEK, ki je lepo organiziral celoten protokol. Naj spomnim: Vid je bil med vojno v kadetnici v Tacnu, kasneje v TO kot major VOMO, predvsem po zaslugi Lovšina, ki je bil pred agresijo tudi v kadetnici, s katerim pa sta se v letu 1994 razšla.  Seveda je logično, da je dal povabiti nekaj več uglednežev iz takratnih miličniških vrst, kar pa občinstvo ni niti opazilo… Kredibilnosti predstavitve to nikakor ni zamajalo.
Kdor vsaj približno sledi družbenim dogajanjem in pozna vsaj približno zgodovino osamosvajanja, se je na predstavitvi, poleg tega, da je izvedel nekatere podrobnosti iz knjige, lahko prav prijetno zabaval. Saj ne morem zajeti vseh izrečenih besed, toda nekateri poudarki so jo zelo zaznamovali:
V pogovoru z Drago Potočnjak naj bi sodeloval poleg Mateja Šurca še Matjaž Frangež pa je zbolel.

Župan Vrhnike Stojan JAKIN, ki je pozdravil udeležence in prvi spregovoril o pomenu knjige Drage POTOČNJAK, v svojem nagovoru ni mogel mimo nedavnega nastopa Mussomellija in njegovega zaničevanja osamosvojitvene vojne. Bil je oster kot britev, češ, ti nam pa že ne boš solil pameti… Kasneje je na račun ameriškega veleposlanika zelo zasoljeno izrekel še Matej ŠURC (naj spomnim, da je bil več let dopisnik iz Amerike in ga je treba šteti za pravega poznavalca razmer), češ kako se že po izjavah vidi, da nas imajo Američani za banana republiko, k nam pa zaradi tega pošiljajo tudi drugorazredne diplomate kot je Mussomelli. 
Za Jakinom je nastopil  častni občan Vrhnike dr. Boštjan Žekš, ki je bil  prisrčen s svojimi prispodobami, ko je rekel, da pri nas že otroke učimo naj ne delajo napak in lumparij,  ter govorijo resnico, če pa se že zgodi kaj narobe, jih učimo naj se iskreno opravičijo. Nato je potegnil vzporednico in dejal, da se pri nas v politiki nekateri obnašajo kot, da jih tega niso nikoli učili. Kot, da se nismo učili, da moramo pripovedovati po resnici!


Boris Žnidarič je pristavil nekaj iskrivih resnic...
Besedo je dobil tudi Miha Butara, poveljnik TO ljubljanske pokrajine  leta 91., ki je pred avditorijem predolgo razpletal svojo zgodbo o delovanju in nedelovanju sistema v začetku vojne. Zgodbo o osamosvojitveni vojni v Ljubljani bi končno enkrat že morali napisati. Pripoved, ki jo je razpletal sodi v zbornik o osamosvojitveni vojni v Ljubljani in ne na predstavitev te knjige. O vojni in dogajanjih v Ljubljani nekateri preveč razpravljajo, ne najdejo pa nekoga, ki bi jo opisal. Le kaj ima na primer Merlakova sestrelitev z reorganizacijo TO mesec dni pred agresijo… Že med njegovim ubesedovanjem sem si zapisal: "Prijatelj Miha predolg si, saj nisi ti napisal knjigo". V nadaljevanju pa: »organiziraj okroglo mizo na svojo temo v Ljubljani!« Ko je Draga podpisovala knjige in sva se k njej prismukala s prijateljem Mihom mu je prizanesljivo povedala (jaz samo povzemam), da bi moral končno že nekaj zapisati o teh »skritih poveljih« in ne samo govoriti, kajti, če je zapisano lahko kdo še kaj doda, tako pa…
Polkovnik, dr. Bojan Potočnik, ki je nedvomno dober vojaški strokovnjak, je vmes požel aplavz, ko je v nastopu v zvezi z iskanjem prave resnice opozoril na Ljeljaka in njegovo brskanje po Udbovskih dokumentih ter na zlorabo prirejenih podatkov in dokumentov v politične namene. Bilo je seveda razumeti, da prihaja do takšnih zlorab tudi drugje. 
Srečanje starih znancev: levo dr. Potočnik, v sredini Miha Butara.
Za njim je spregovoril dr. Boris Žnidarič, ki je vsebinsko zelo dobro poudaril kakšni nesmisli so se dogajali in ilustriral, da so tudi v milici 27. 6. 91. cel dan čakali na sklep predsedstva, da odobri uporabo orožja, medtem pa je bil sestreljen helikopter. Ta poudarek je prišel prav tudi v razpravi ob koncu predstavitve.

Ko sta začela pogovor Šurc in Potočnjakova pa je bilo v dvorani že po nekaj stavkih začutiti napetost in »pričakovane« odgovore.  Zlasti v tistem delu, ko je Šurc z vprašanjem izzval avtorico, da je morala povedati, da pravzaprav  največjo odgovornost  za sestrelitev svaka nosi Janez Janša. V tem delu se je razprava obregnila še ob vlogo takratnega predsedstva kot vrhovnega poveljnika oboroženih sil in vlogo republiške koordinacije, ki ni imela nalog poveljevanja temveč zgolj koordiniranje, ki je že v začetku preraslo v uzurpirano odločanje.

V dvorani je bilo kar nekaj SDS simpatizerjev, ki so kar strigli z ušesi kaj vse bo še kriv njihov kolovodja. Seveda so slišali stavke, ki jih raje ne bi. Denimo, da je Janša leta 1991. prav želel veliko vojno (kakor očita Mussomelli, da je nismo imeli), kako je Krković izpolnil neposredno izraženo željo, da je treba en helikopter vendarle sestreliti… Koliko je bilo še »skritih povelj«, ki niso zagledala »beli dan«, ker jih udeleženci doslej še niso opisali… Kako je Krković pred časom sam povedal, da je osebno izdal omenjeno povelje za sestrelitev helikopterja, verjetno zato, da se je postavil pred drugimi…

Zanimiva je bila pripoved kako je žena Tonija Merlaka po vseh poteh in po vseh pritisnjenih kljukah po devetih letih na hitro dobila odločbo o ureditvi statusa Tonija Merlaka, samo zato ker sta se v parlamentu sprla medvojna akterja Lovšin (VOMO) in Kacin. Kacin je pred nosom Lovšina pomahal z dokumentom iz Splita v katerem je razvidno silno Lovšinovo zaslužkarstvo pri prodaji orožja, Lovšin pa je Kacinu vrnil in ga obtožil, da je kriv za Merlakovo smrt… Skratka, pikantnosti čez vse robove.

Ko je bila na koncu dana beseda tudi občinstvu se je oglasil  pojoči major Ladislav Troha (med prisotnimi pa je bilo zato slišati nekaj vzdihov) in dvorani vehementno povedal, da je Potočnjakovi  poslal dokument oziroma sklep predsedstva, da se je lahko 27. junija 1991 uporabilo orožje že veliko prej in ne takrat kot to navaja. Dejal je, da je na osnovi tega sklepa njegova enota zavzela skladišče v Borovnici… Tu naj povem, da s svojo enoto takrat praktično ni imel stikov, da bi se lahko sedaj hvalil, da je prenašal ukaze... Ampak Troha kot Troha...

Draga Potočnjak je morala v sredo podpisati kar nekaj knjig. Marsikomu je namenila tudi posvetilo.
Draga je reagirala zelo umirjeno in mu razložila, da bi bilo bolje za oba, če dokumenta ne bi omenil. Lepo mu je povedala, da se je predsedstvo republike sestalo ob sedmih zjutraj, nato pa cel dan tehtalo odločitev (tu je zaradi potrditve omenjenega treba upoštevati izjavo Borisa Žnidariča)… Torej, res bi bilo bolje, če z dokumentom ne bi mahal, saj je več kot očitno, da je ponarejen. Kdo pa je ponaredil dokument bo pač še treba ugotavljati!

Res je, da se dvorana ni glasno zasmejala, na obrazih pa je bilo lepo videti prikrito hihitanje…


Jaz sem na predstavitvi užival. Zato, ker sem se z Drago Potočnjak, ko je zbirala podatke za knjigo večkrat srečal; zato ker sem na predstavitvi srečal toliko znancev in prijateljev; ker vidim, da resnica prihaja na dan… In da ni vse zastonj, ko že od leta 1994 govorim in pišem, da je bilo takoj po osamosvojitvi  preveč pokradenega in uzurpiranega. 

Saj ne more biti drugače. 



Res pa je barab preveč, resnica pa samo ena.