V sredo, 22. 1. sem bil na
Vrhniki na predstavitvi knjige Drage POTOČNJAK
»Skrito povelje.«
Zgodba iz knjige je sedaj že
zelo znana. Prvi dan agresije na Slovenijo sta Krkovićeva vojaka (takrat se je
enota, ki sta ji pripadala imenovala 30. razvojna skupina in šele čez čas MORiS), sestrelila po njegovem
ukazu nad Rožno dolino helikopter znamke Gazela, ki jo je pilotiral Slovenec
Toni Merlak. V helikopterju je bil še aviomehanik, po narodnosti Makedonec.
Peljala sta kruh enotam na Vrhniko. Helikopter ni bil oborožen.
Janez Janša je namreč
takrat v svoji maniri komentiral v »Cankarevom domu«, da bi morali sestreliti
vsaj en helikopter, da ne bi stalno preletavali Ljubljane. Krković, njegov priliznjenec, je zato hitro naročil fantoma
(njuni imeni sta znani), da pomerita in ga sestrelita…S tem se v vojaški
karieri nista hvalila kot Raketka. Sta že vedela zakaj ne?
Toni Merlak je imel v TO
številne prijatelje. Med drugimi je bil to Jelko Kacin, ki je v obdobju pred
agresijo s Tonijem preletel veliko objektov JLA in tako dobil marsikatero in
formacijo o objektih JLA. Pogovarjal se
je celo o prestopu. Če bi mu uspel,
skupaj še z nekaj kolegi, bi bil heroj. Tako pa je bil že skoraj pozabljen, če
o njem ne bi napisala knjige njegova svakinja, Draga Potočnjak.
 |
| Polna dvorana je dokaz, da ljudi zanima resnica o osamosvojitveni vojni. |
Mularija bi rekla: »Ful
nabita dvorana ljudi na Vrhn'k.«
Učenke glasbene šole Vrhnika
so pod vodstvom Dejana Meseca z izvrstnimi skladbami dale v oklepaj prvi del
predstavitve, ko so o knjigi spregovorili vabljeni gostje. Na predstaviti se je
nato s pisateljico in igralko pogovarjal
Matej ŠURC.
Udeležba na predstavitvi
nikakor ne preseneča. Toni MERLAK je bil namreč Vrhničan, vendar dvorana ni
bila zasedena do zadnjega kotička samo zaradi tega. Verjetno je bila najbolj polna
zato, ker so prišli na predstavitev od daleč in od blizu predvsem tisti, ki jih vsebina resnično
zanima. Ki jih zanima resnica o obnašanju in ravnanju tistih, ki so si
osamosvojitev prilastninili. O temu seveda že veliko vemo, toda tako temeljito
kot je z analitičnim raziskovanjem razgalila takratno početje peščice uzurpatorjev,
pač ni naredil nihče.
V dvorani so bili veterani iz teritorialskih in policijskih vrst,
poveljniki štabov TO in komandirji miličniških enot na ljubljanskem in
vrhniškem območju, visoki funkcionarji v takratni milici, župan Vrhnike Stojan JAKIN,
častni občan Vrhnike dr. ŽEKŠ (tudi
svetovalec predsednika republike), dr. ŽNIDARŠIČ, ki je poveljeval med vojno
milici na ravni republike, dr. POTOČNIK, takrat direktor kadetske šole,
poveljnik TO Ljubljanske pokrajine Miha BUTARA... Videl sem še številne druge
znance in prijatelje: Hrastarja, Godnjavca, Bizjaka, Štupico pa Baretiča,
Primorec Ivo, nekatere še aktivne častnike SV…
Pozor! In tudi kar nekaj zvesti vojakov simpatizerjev JJ in SDS. Celo takšne, ki so v SV.
Soorganizator tokratne
predstavitve je bil Vid DRAŠČEK, ki je lepo organiziral celoten protokol. Naj
spomnim: Vid je bil med vojno v kadetnici v Tacnu, kasneje v TO kot major VOMO,
predvsem po zaslugi Lovšina, ki je bil pred agresijo tudi v kadetnici, s
katerim pa sta se v letu 1994 razšla. Seveda
je logično, da je dal povabiti nekaj več uglednežev iz takratnih miličniških
vrst, kar pa občinstvo ni niti opazilo… Kredibilnosti predstavitve to nikakor
ni zamajalo.
Kdor vsaj približno sledi
družbenim dogajanjem in pozna vsaj približno zgodovino osamosvajanja, se je na
predstavitvi, poleg tega, da je izvedel nekatere podrobnosti iz knjige, lahko
prav prijetno zabaval. Saj ne morem zajeti vseh izrečenih besed, toda nekateri
poudarki so jo zelo zaznamovali:
 |
V pogovoru z Drago Potočnjak naj bi sodeloval poleg Mateja Šurca še Matjaž Frangež pa je zbolel.
|
Župan Vrhnike Stojan JAKIN, ki je pozdravil udeležence in prvi spregovoril o pomenu knjige Drage POTOČNJAK, v svojem nagovoru ni mogel mimo nedavnega nastopa Mussomellija in njegovega zaničevanja osamosvojitvene vojne. Bil je oster kot britev, češ, ti nam pa že ne boš solil pameti… Kasneje je na račun ameriškega veleposlanika zelo zasoljeno izrekel še Matej ŠURC (naj spomnim, da je bil več let dopisnik iz Amerike in ga je treba šteti za pravega poznavalca razmer), češ kako se že po izjavah vidi, da nas imajo Američani za banana republiko, k nam pa zaradi tega pošiljajo tudi drugorazredne diplomate kot je Mussomelli.
Za
Jakinom je nastopil častni občan Vrhnike
dr. Boštjan Žekš, ki je bil prisrčen s svojimi prispodobami, ko je rekel,
da pri nas že otroke učimo naj ne delajo napak in lumparij, ter govorijo resnico, če pa se že zgodi kaj
narobe, jih učimo naj se iskreno opravičijo. Nato je potegnil vzporednico in
dejal, da se pri nas v politiki nekateri obnašajo kot, da jih tega niso nikoli učili.
Kot, da se nismo učili, da moramo pripovedovati po resnici!
 |
| Boris Žnidarič je pristavil nekaj iskrivih resnic... |
Besedo je dobil tudi Miha Butara, poveljnik TO ljubljanske
pokrajine leta 91., ki je pred
avditorijem predolgo razpletal svojo zgodbo o delovanju in nedelovanju sistema
v začetku vojne. Zgodbo o osamosvojitveni vojni v Ljubljani bi končno enkrat že
morali napisati. Pripoved, ki jo je razpletal sodi v zbornik o osamosvojitveni
vojni v Ljubljani in ne na predstavitev te knjige. O vojni in dogajanjih v
Ljubljani nekateri preveč razpravljajo, ne najdejo pa nekoga, ki bi jo opisal.
Le kaj ima na primer Merlakova sestrelitev z reorganizacijo TO mesec dni pred
agresijo… Že med njegovim ubesedovanjem sem si zapisal: "Prijatelj Miha predolg si, saj nisi
ti napisal knjigo". V nadaljevanju pa: »organiziraj okroglo mizo na svojo temo v
Ljubljani!« Ko je Draga podpisovala knjige in sva se k njej prismukala s
prijateljem Mihom mu je prizanesljivo povedala (jaz samo povzemam), da bi moral
končno že nekaj zapisati o teh »skritih poveljih« in ne samo govoriti, kajti,
če je zapisano lahko kdo še kaj doda, tako pa…
Polkovnik, dr. Bojan Potočnik, ki je nedvomno dober vojaški
strokovnjak, je vmes požel aplavz, ko je
v nastopu v zvezi z iskanjem prave resnice opozoril na Ljeljaka in njegovo brskanje
po Udbovskih dokumentih ter na zlorabo prirejenih podatkov in dokumentov v
politične namene. Bilo je seveda razumeti, da prihaja do takšnih zlorab tudi
drugje.
 |
| Srečanje starih znancev: levo dr. Potočnik, v sredini Miha Butara. |
Za njim je spregovoril dr. Boris Žnidarič,
ki je vsebinsko zelo dobro poudaril kakšni nesmisli so se dogajali in
ilustriral, da so tudi v milici 27. 6. 91. cel dan čakali na sklep predsedstva,
da odobri uporabo orožja, medtem pa je bil sestreljen helikopter. Ta poudarek
je prišel prav tudi v razpravi ob koncu predstavitve.
Ko sta začela pogovor Šurc
in Potočnjakova pa je bilo v dvorani že po nekaj stavkih začutiti napetost in »pričakovane«
odgovore. Zlasti v tistem delu, ko je
Šurc z vprašanjem izzval avtorico, da je morala povedati, da pravzaprav največjo odgovornost za sestrelitev svaka nosi Janez Janša. V tem delu
se je razprava obregnila še ob vlogo takratnega predsedstva kot vrhovnega
poveljnika oboroženih sil in vlogo republiške koordinacije, ki ni imela nalog
poveljevanja temveč zgolj koordiniranje, ki je že v začetku preraslo v uzurpirano
odločanje.
V dvorani je bilo kar nekaj
SDS simpatizerjev, ki so kar strigli z ušesi kaj vse bo še kriv njihov
kolovodja. Seveda so slišali stavke, ki jih raje ne bi. Denimo, da je Janša
leta 1991. prav želel veliko vojno (kakor očita Mussomelli, da je nismo imeli),
kako je Krković izpolnil neposredno izraženo željo, da je treba en helikopter
vendarle sestreliti… Koliko je bilo še »skritih povelj«, ki niso zagledala
»beli dan«, ker jih udeleženci doslej še niso opisali… Kako je Krković pred
časom sam povedal, da je osebno izdal omenjeno povelje za sestrelitev
helikopterja, verjetno zato, da se je postavil pred drugimi…
Zanimiva je bila pripoved
kako je žena Tonija Merlaka po vseh poteh in po vseh pritisnjenih kljukah po
devetih letih na hitro dobila odločbo o ureditvi statusa Tonija Merlaka, samo
zato ker sta se v parlamentu sprla medvojna akterja Lovšin (VOMO) in Kacin. Kacin
je pred nosom Lovšina pomahal z dokumentom iz Splita v katerem je razvidno
silno Lovšinovo zaslužkarstvo pri prodaji orožja, Lovšin pa je Kacinu vrnil in
ga obtožil, da je kriv za Merlakovo smrt… Skratka, pikantnosti čez vse robove.
Ko je bila na koncu dana
beseda tudi občinstvu se je oglasil pojoči
major Ladislav Troha (med prisotnimi pa je bilo zato slišati nekaj vzdihov) in dvorani
vehementno povedal, da je Potočnjakovi
poslal dokument oziroma sklep predsedstva, da se je lahko 27. junija 1991
uporabilo orožje že veliko prej in ne takrat kot to navaja. Dejal je, da je na
osnovi tega sklepa njegova enota zavzela skladišče v Borovnici… Tu naj povem, da s svojo enoto takrat praktično ni imel stikov, da bi se lahko sedaj hvalil, da je prenašal ukaze... Ampak Troha kot Troha...
 |
| Draga Potočnjak je morala v sredo podpisati kar nekaj knjig. Marsikomu je namenila tudi posvetilo. |
Draga je reagirala zelo
umirjeno in mu razložila, da bi bilo bolje za oba, če dokumenta ne bi omenil.
Lepo mu je povedala, da se je predsedstvo republike sestalo ob sedmih zjutraj,
nato pa cel dan tehtalo odločitev (tu je zaradi potrditve omenjenega treba
upoštevati izjavo Borisa Žnidariča)… Torej, res bi bilo bolje, če z dokumentom
ne bi mahal, saj je več kot očitno, da je ponarejen. Kdo pa je ponaredil
dokument bo pač še treba ugotavljati!
Res je, da se dvorana ni glasno
zasmejala, na obrazih pa je bilo lepo videti prikrito hihitanje…
Jaz sem na predstavitvi
užival. Zato, ker sem se z Drago Potočnjak, ko je zbirala podatke za knjigo
večkrat srečal; zato ker sem na predstavitvi srečal toliko znancev in
prijateljev; ker vidim, da resnica prihaja na dan… In da ni vse zastonj, ko že
od leta 1994 govorim in pišem, da je bilo takoj po osamosvojitvi preveč pokradenega in uzurpiranega.
Saj ne more biti drugače.
Res pa je barab preveč, resnica pa samo ena.
