Po dvajsetih
letih in še nekaj več, zopet brskam po kotičkih spomina in se sam pri sebi zahahljam,
ko se spomnim kakšne podrobnosti - eh, prej bedarije kot kakšne resne zadeve - iz
leta 1991.
Kakšni
zanesenjaki smo bili? Pozitivni avanturisti in na drugi strani šalabajzerji[1],
ko smo se namenili narediti nekaj po svoje. Nekatere stvari, ki smo jih delali
takrat, se nam sploh niso zdele sporne. Počutili
smo se kot zmagovalci in zato tako - vsemogočni.
No, nekateri so
bili že takrat bolj vsemogočni. Že
takrat in so še danes!
Zgodba:
Ko je bilo konec
junija 91. zavzeto skladišče v Borovnici
smo iz njega najprej pobrali orožje JLA in ga – kolikor se je le dalo
hitro – pošiljali po Sloveniji. Ko sem nekaj dni za tem hodil po nalogah in
kolovratil po enotah, sem z veseljem 'pobiral' zadovoljstvo Teritorialcev. Kako
ne, saj je bila vojna in vojak je v vojni odvisen od tistega kar drži v roki –
od orožja.
V Borovnici je
bil poleg podzemnih skladišč in dolgih hangarjev z orožjem in vojaško opremo,
tudi objekt, v katerem je bilo shranjeno orožje TO. Zanj smo vedeli katerim enotam pripada, kakšnih
kalibrov in kakovosti je, zato se ga na začetku sploh nismo dotikali,
računajoč, da bodo prišli ponj 'lastniki.' In res so prišli, vendar so iz skladišča
pobrali le avtomatsko orožje in nekaj drugih uporabnih zadev. Za njimi je ostal
pravi masaker, kot tudi za drugimi, ki so po tem, ko so pobrali orožje, brskali
še za koristnimi zadevami. Varnostni častniki smo kasneje seveda iskali tiste,
ki so odnesli iz skladišč kar ni bilo namenjeno njim. Razen, če nismo kaj »izvzeli[2]«
kar sami.
Tam so ostali v
glavnem prevrnjeni zaboji in v njih Mauserke, puške M 48, sicer nove in
nerabljene, vendar model iz leta 1924, ki jih je tovarna iz Kraguljevca
izdelovala vse do 1965. Z njimi so bile oborožene v glavnem samo še enote TO.
Puške so na splošno slovele po svoji natančnosti in kakovostni izdelavi, vendar
so postale za sodobno vojskovanje 'prepočasne'. S Kalašnikovim s pritiskom na
petelina frrrk izstreliš 30 nabojev, medtem, ko z M 48 30 nabojev streljaš vse »dopoldne.«
Za nepoznavalca naj zapišem, da je bilo treba v tej puški z zaklepom vsak naboj
posamično vložiti v cev, šele nato je bilo mogoče ustreliti. Tovarna Crvena
zastava, ki je izdelovala najrazličnejše orožje, je po enakem modelu kot je
bila Mauserka, izdelovala tudi lovsko orožje. Tudi to je slovelo po vsestranski
kakovosti. Vsaj za slovenske puškarske mojstre pa lahko trdim, da so znali M 48
(Mauserko) predelati v lovsko puško tako, da je bila to potem vrhunska jagerska
puška, ki so jo zavidali tudi Nemci. Lovci, ki imajo puške te vrste, jih bodo
lahko vsi po vrsti pustili že za tri generacije zanamcev.
Poročnik Rajko
se je takrat že navdušeno spogledoval z jagri. Med ljubljanskimi varnostniki
smo bili vsaj trije, v pokrajinskem štabu pa jih je bilo še nekaj. Bojči, kakor
smo ga klicali, je bil v okolici Grosuplja celo starešina v eni izmed
tamkajšnjih lovskih družin. Bil je tudi eden izmed redkih, ki so imeli kakšen
tečaj za varnostnike pred agresijo. On je Rajka pravzaprav zvabil v zeleno
bratovščino, saj sta se poznala že od prej. Nekje sem že zapisal, da sem bil med
redkimi, ki smo bili v VOMO ponovno vključeni, brez posebnih poprejšnjih znanstev
ali kakšnih »hudih« zvez, ampak samo zato, ker sem bil že v Jugi izšolan na tem
področju. Za ta posel je bilo takrat pomembneje (kot da je danes drugače), da »si
naš«, kot da si kaj znal in vedel.
V glavnem,
Rajko se je dal »zastrupiti« z lovstvom in je zato paralelno (ob vojskovanju in
biznisiranju) začel skrbeti še za to, da bi se čim prej vključil v lovsko
bratovščino. Pot za včlanitev mu je strasiral Bojan. Rajko je poskrbel samo za »mazanje,«
kar njemu takrat niti ni bilo težko. Halo, ministrov brat!
Kot rečeno, ko
je bilo skladišče izpraznjeno in je bila v njem samo še nerabna intendantska
oprema, na gore tankovskega streliva, nekaj pokvarjenih vozil, in v
teritorialskem skladišču gora zabojev z Mausericami, smo začeli varnostniki
iskati denimo kdo je odpeljal traktor, zakaj so ostale namerilne naprave za
minomete 120 mm itd. In porkaduš glej,
zmanjkalo je tudi nekaj Mauseric!
Kdo je najprej
izpljunil, da so jih verjetno vzeli Teritorialci - lovci, se ne spomnim. Najbrž
pa je prišel na dan z besedo prav Bojan, ko nam je vrinil misel, da so jih
vzeli kakšni »naši« lovci, ker jih bodo verjetno predelali v lovske karabinke[3].
Vem pa, da sem naše ogledovanje Mauseric in prevračanje zabojev posnel celo z videokamero.
Rajko je seveda idejo o predelavi pušk nato »razvil« do potankosti in bodoče
lovske karabinke so postale izjemno dobro mazilo za včlanitev v lovsko družino.
Koliko jih je kdo odnesel (in kolikokrat jih je potem še kdo prišel iskat), ne
vem. Jaz je nisem potreboval, saj sem imel doma lastno, podmazati pa mi tudi ni
bilo treba. Rajko je pač moral »mazati« že na štartu, da je vse ostalo steklo
hitreje.
Preiskavo, preiskovancev so preiskovalci seveda zaključili hitro!
Preiskavo, preiskovancev so preiskovalci seveda zaključili hitro!
Spomnim pa se
kako so teritorialske M 48, prej kot čez
eno leto, Abdičevci z veseljem prijemali
v roke in jih obešali na rame, ko smo jih usposabljali v Svetlem potoku. Tudi
to vem, da so jih Bosanci Janši plačali kot bi bile zlate!
Na ravnici, na vrhu Borovca, v senci mogočnih dreves, se bohoti nekdanje počitniško bivališče brata Rajka. |
Rajko je hitro
postal lovec še v tistem letu, velelovec
pa že v naslednjem. Kako, in če mu je bilo sploh treba delati lovsko pripravništvo,
ne vem. Morda je tudi za to uporabil mazilo? Ko so me leta 1994 poslali v
Kočevsko Reko, sem ugotovil, da je imel tam, na Borovcu, že dve leti v najemu lovsko
kočo. Menda je bil – tako so vedeli povedati nekdanji poklicni lovci na tem
območju – tudi »najemnik« lovišča.
»Najemnik?«
Dobesedno v
narekovaju, saj je območje opredeljeno kot lovišče posebnega pomena. Ampak, če
imaš brata ministra?
Rajko je kočo
seveda vzel v najem, ko se je že vedelo, da bo šel Snežnik cugrunt in ko je
Janez v Demosu že naredil načrt lastninjenja, postavljanje »naših« na prava
mesta itd. Ne vem komu bi sicer uspel dolgoročni najem brunaric na Borovcu s
prednostno pravico odkupa. No, nad tem je bdel Tone, nekdanji operativec v 30. Razvojni
skupini TO, kasnejši velemojster za ploščice…
Koči, ki so ju
nekoč uporabljali gozdarji, ki so izpod Krokarja z bosanskimi konjički
spravljali po cele tedne les iz gozdov, sta bili brez elektrike in tekoče vode.
Vodo so lovili v vodnjake s strehe.
Toda pred leti se je Rajku zgodil še en čudež. Od Borovca, pa vse čez tisto kamnito gozdno jebo, kilometre in kilometre daleč, so skopali kanal in potegnili na vrh Borovca elektriko. Potem je obe brunarici, ki jih je prelevil v vile z vso komoditeto (klima, voda, satelitska…), prodal grosupeljskemu odvetniku.
Za »oreng gnar«.
Toda pred leti se je Rajku zgodil še en čudež. Od Borovca, pa vse čez tisto kamnito gozdno jebo, kilometre in kilometre daleč, so skopali kanal in potegnili na vrh Borovca elektriko. Potem je obe brunarici, ki jih je prelevil v vile z vso komoditeto (klima, voda, satelitska…), prodal grosupeljskemu odvetniku.
Za »oreng gnar«.
Dediščina, zemljišče v Trenti ali v Grosupljem ipd…
je v tej družini pi… dim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.