Kjer se osel valja dlako pusti

V MORiSu

Ko sem raziskoval v MORiSu ozadja, ki so privedla do afere Depala vas, sem našel kar precej dokumentov, ki so pritrjevali zgodbo, ki smo jo pravzaprav že vedeli. Kolikor sem dokumentov pač lahko našel, kajti takrat kakšne posebne pomoči pri tem delu nisem imel. Nekateri sodelavci si še v Kočevsko Reko niso upali, kaj šele, da bi brskali po arhivih in se pogovarjali z ljudmi. Strahopetno so spraševali: »Kaj bo, če bo…?«

»Kaj pa če izve Janša ali Krkovič, da sem bil tam? Potem bom(o) imel sranje. Njihove tipalke so dolge, saj si videl kaj so naredili s Smolnikarjem in kako se igrajo s policijo. On je maščevalen. Njegovi vohunijo povsod…«

Tega Morisa so se mistično bali, saj je bila enota izločena, ni sodelovala z drugimi enotami, ni imela enakih ciljev kot druge enote, imela je večja pooblastila in velike možnosti … Enota je bila vedno skrivnostna, že od tedaj, ko je bila leta 1970 ustanovljena in ji je botroval  Matija Maček – za varovanje slovenskega političnega vodstva.

Zaposleni v štabu Morisa so v začetku v meni videli strah.  Nekoga, ki bo podoben Njavru, ki mu bo dovoljeno vse ali še več, kot je bilo dovoljeno njemu. Podoben Njavru, ki je lahko vsakogar postavljal abtacht. Drugih varnostnikov niso poznali, saj niso prihajali v enoto (razen morda Krejan in Podbregar, ki sta bila v RŠTO »pristojna« za MORiS).

Šepetali so: »Prišel je nekdo« – poznali me niso, »ki ima neko nalogo? Kakšno nalogo, kdo bo moral iti, kaj se bo zgodilo…«

Dolgo se ni zgodilo nič. Kaj naj bi se zgodilo?

Nekateri so pričakovali, da bo Kacin ukinil MORiS, saj tako ni nihče vedel kaj naj z njim. Kar se mene tiče bi bilo res najbolje, da bi takšen MORiS kot je bil, ukinili. Takoj! Saj tako velika enota sploh ni bila potrebna, sploh pa ne s takšno strukturo ljudi, ki je bila v tistem trenutku sposobna samo pouličnega sranja.

Disciplina je zelo popustila, posamezni poveljniki in člani poveljstva pa so začeli odkrito kritizirati novega poveljnika. Žalovali so za Krkovičem, ki je brigadi lahko poveljeval samo še iz »daljave«. Bilo je napeto, na robu vzdržnosti. Nekaj je bilo treba storiti. Toda kaj?

Spomnim se Miklavčiča, direktorja VOMA, ki ga je postavil Kacin. Fino se mu je zdelo, ko je postal direktor. Prej je bil »samo« načelnik VOMA Gorenjske pokrajine. Še pred tem je bil zaposlen v policiji. Preden sem šel v MORiS sem imel z njim razgovor. To opravi in ono, poročaj samo meni, Krejanu (takratnemu načelniku VOMO v RŠTO) pa samo nepomembne zadeve…Usmeritev je bila OK. Ko pa sem mu začel poročati o razmerah v enoti, o dokumentih, ki sem jih našel, je postal trd od strahu in brez hrbtenice. Nič se ni mogel odločiti, nič ni smel (po njegovem), nič ni upal, če ni vprašal Kacina in mu je ta dal dovoljenje. Bil pa je tudi brez kakšnega vojaškega in protiobveščevalnega znanja. Zbirokratiziran, uradniški policaj! Navadno sranje pa takšen šef!

Ne samo poveljnik tudi jaz sem bil v enoti pravzaprav na vsakem koraku onemogočen.  Krkovič je še mesece vodil brigado – seveda od zunaj – s svojim vplivom, preko častnikov, ki so mu bili v enoti še vedno lojalni. Tudi Njavro je s svojimi delal kot, da se ni zgodilo nič, kot da ni bil zamenjan. Skupina (Paravomo) se je še vedno sestajala, odhajali so po nalogah v Ljubljano, seveda zunaj delovnega časa. Ljudje so jih videvali vedno blizu Janše ali Krkoviča. Bili so nekakšna neuradna varnostna služba Janše, vedno oboroženi.

Zadeve bi bile sila groteskne, če ne bi bilo tako pretirano grozljivo zaradi za orožje, ki so ga nosili. Tako je na primer enemu izmed fantov na Ljubljanskem gradu med proslavo (nekakšna obletnica MSNZ), izpod suknje kukala avtomatska puška in vse »varnostnike,« ki jih ni bilo malo, je bilo mogoče že na daleč prepoznati. Obleko so jim komaj zakrivale velike pištole. Uporabljali so kar Morisove zveze, preko vojaškega repetitorja na Ljubljanskem vrhu. Njavro se je še vedno javljal s svojo tajno oznako  K2.

Ko sem naslednje jutro prišel v poveljstvo, me je dežurni častnik boječe povabil v dežurno sobo in mi prestrašeno razložil kaj se je zvečer dogajalo, torej, da je nekdo uporabljal naše zveze, brez vednosti dežurnih. Bil je eden izmed tistih v Morisu, ki niso bili vpeti v takratno dogajanje.

Redki častniki z visoko šolo ali vojaško akademijo v enoti so bili postavljeni na stranski tir. Večina častnikov je imela poklicne ali komaj srednje šole. Ampak oni so bili špecialci in kakšnih šol niso potrebovali, pomembno je bilo, da so imeli kondicijo in da so obvladovali osnovne vojaške veščine. Bili so nekaj posebnega in kdo si zdaj ti (veljalo je za vse, ki smo bili na novo v brigadi), da nas boš kuštral?

Kot sem že zapisal, se dolgo ni nič zgodilo, dokler končno ni prišel signal z vrha, da naredimo predlog za prerazporeditev nekaterih častnikov iz štaba in iz odreda za hitre intervence (poklicni del enote). Predlog je bil res kot zaupen posredovan na MORS, s predlogom in priporočilom, da naj postopek ne dobi kakšnih velikih razsežnosti.

Saj sem že v naprej vedel. Že naslednje jutro je Boris Mikuš, načelnik štaba, ki je bil tudi na listi za prerazporeditev, vse vedel. Še več kot mi. Vedel je že kam ga bodo prerazporedili. Tipalke so imeli povsod, tako kot jih imajo še danes.

Juhuhu!

Med dokumentacijo sem v Morisu našel več zadev, ki so bile pomembne za pojasnjevanje preteklih in aktualnih zadev. O začetku delovanja MSNZ, kot je »strukturo« zveličavno poimenoval Krkovič, o švercanju z orožjem, kup reverzovpojasnjevali zadeve za nazaj. Med drugim sem našel tudi zapisnike sestankov odborov MSNZ po Sloveniji, na katerih jih je Krkovič prepričeval po aferi Depala vas, da imata prav on in Janša. Da je šlo za zaroto, da so zadaj višji cilji, da so zadaj ti in oni. Prav bi bilo, če bi še enkrat prebrali tisto mojo »razlago« o SLOVENCLJU. (pod naslovom: Želja osamosvojiteljev po krvi). Iskal je njihovo podporo in lojalnost. Pa ne samo njihovo, tudi podporo na nižjih ravneh organiziranosti, seveda pa tudi v enotah TO, saj je bilo zelo veliko pripadnikov MSNZ istočasno tudi poveljnikov enot TO, ali pa so bili vsaj  člani poveljstev.

Kakor kratica MSNZ je tudi ime MORiS Krkovičeva pogruntavščina. In že iz kratice je razumeti, da niso bili sestavni del SV oziroma tedaj še TO, ter da so se tudi obnašali tako, da so za vrhovnega poveljnika priznavali samo Janšo. MORiS pomeni prve črke besed: Ministrstvo za Obrambo Republike Slovenije. Črko i so med R in S vstavili seveda zato, da so lepše izpeljali tudi simbol RiS. Torej slovenskega risa. Pri tem in drugih »krancljanjih« enote mu je izdatno pomagal Mikulič, pomočnik za politično delovanje (ne morem zapisati, da je bil pomočnik za motiviranje, če je deloval kot nekdanji politkomisarji). Znaki, oznake, čini, obleke, oprema…, vse je bilo drugačno kot v TO. O vsestranski »bleščavosti« MORiSa je daljša zgodba, ki je za razumevanje vseh pojavov – predvsem pa za kupovanje lojalnosti vojakov, zelo pomembna. Za mladce je bilo pomembno, da se svetlika, da je veliko, da je nekaj posebnega, da so imeli sami poseben status. Imeli so nože, kopijo Gerbera,  ki so bili izdelani posebej zanje, z vgraviranim znakom Morisa in imenom, prvi posebne znake (risa) na rokavih, angleške uniforme in čevlje… V delavnicah so delali dodatno opremo kot so bili loki, samostreli…

Veselica!

Torej med dokumentacijo sem našel dnevniški blok v katerega je Krkovič pisal vse glavne opombe v letu 1990. Kdaj je bil s kom in kje, kaj je kdo izjavil ali kaj je on izjavljal… Slišati je bilo, da naj bi Krkovič prav na tej osnovi spletel zgodbo in napisal knjigo. Za tiste poznavalce takratnih razmer, ki vsaj približno poznajo delovanje, je skozi te zapise jasna zgodba. Nič herojska, kot jo sicer želi prikazati. Nenehni dvomi, sumničenja in kombiniranje. 

In smešno
Kako je ubogi revež »jokal«, ko so Slaparja postavili za načelnika TO. Janez ga je komaj umiril. Vse to je zapisal v bloku, z dobesednimi izreki! Doslej mu še niso uslišali željo, da bi bil glavni vojak (načelnik) v Sloveniji. Hvala bogu da niso in bogvedi s kom bi bili sedaj v vojni.

Drugi dokument oziroma videoposnetek ki sem ga našel v Morisu, se nanaša na govor Krkoviča pred enoto v Škrilju, ob odstavitvi Janeza Janše. Človek ne more mimo tega, da Krkoviča primerja z Göbelsom. Če si Krkoviča človek predstavlja še v usnjenem jopiču, v katerem se je razkazoval in se dal fotografirati, je podoba identična.

V govoru pa: »…predlagal sem Janezu (nasilen prevzem oblasti) pa je zavrnil. Torej mi bi lahko pa nismo. Mi bomo tudi v prihodnje 'zvesti Janezu'. Za zaroto gre!... Mi smo morali to narediti… Vohunili so. In tako naprej.

Kaseto sem zasebno presnel v enem izmed studiev vsaj v petih izvodih. Kot se spodobi, sem vse izročil Marjanu Miklavčiču, z originalom vred (osel sem). Če bi ta posnetek objavili se ne bi zamajal samo Krkovič ampak še kaj drugega. Pa se je izgubil? Kako in kje naj povedo takratni »igralci.« Z Jelkom vred. Čez leta so jo zopet iskali pri meni.

»Nimam!«

Držal sem se takratnih pravil obnašanja v VOMO in predal vse gradivo šefom (kasneje, ko sem dojel kam pes taco drži, sem se nekoliko »osamosvojil«). Kdor mi očita, da se nisem obnašal kot zaveden varnostno obveščevalni častnik, nima prav. Kaj pa je varnostni častnik, če ne najprej pravi Slovenec, slovenski vojak in šele nato kaj drugega. Nacionalnega ponosa so nas učili že v partijski jugi. To zleze pod kožo. Ko pa ugotoviš, da gre za barabije, na račun Slovencljev, se pač neha! Pri barabiji ali lumparijah, ki niso skladne z veljavnimi normami - ni več strogo zaupnih zadev. Če si seveda pošten! Komur je več politična opredelitev na rdeče, črne, bele, komur je pomemben samo Janez ali samo Küčan, se bo opredeljeval tako kot so se nekateri Morisovci. Ne vsi!

Niti prvi, niti drugi dokument po vsebini sicer ne dokazujeta kakšnega protipravnega delovanja (Ops – videokaseta da). Njuna vsebina je pomembna zaradi načina in oblike povzpetništva in prisvajanja zaslug ter osamosvajanja..

Prisvajanje zgodovine in zaslug

 Dr. Danilo Turk o Janši:

Profil Janeza Janše je slovenski javnosti dobro znan. Morda bi ga še najbolje opisal ameriški izraz za to vrsto politikov - "survivor", kar bi lahko prevedli kot "premetenec".

Z ogorčenjem na eni strani in na drugi z veseljem spremljam prisvajanje novejše slovenske zgodovine in zaslug za osamosvojitev. Z ogorčenjem zato, ker zelo, zelo malo manjka pa bo Janša rekel, da je samo on in nekaj njegovih pomočnikov iz »pomladanskih strank« zaslužnih za vojaško in siceršnjo osamosvojitev. To, da se je začelo osamosvajanje davnaj pred »njegovo« zgodovino pozablja. Njemu nič ne pomeni, da je pravzaprav partija omogočila mehek prehod v demokracijo, ko je sestopila z oblasti. Saj je nesmiselno razpravljati koliko je k osamosvojitvi prispeval odhod slovenskih komunistov iz Beograda in kasneje še cela vrsta drugih dogodkov (sploh NE v partiji), ki so zaznamovali začetek osamosvajanja. Res ne, ker bi Janša zopet odgovoril v svoji cinični maniri. 

Dobro, pustimo Janšev spomin. Očitno ima amnezijo. Na drugi strani sem seveda vesel, saj tako kažejo odprte karte kam merijo. Prisvojiti si nameravajo zgodovino, s tem pa tudi ljudi, naše rezultate dela, misli, maše duše, nas same! Polaščanje ljudi je sodobna oblika kanibalizma, lastna vsem cerkvam in nekaterim političnim strankam ter številnim posameznikom.

Vojna je bila v Sloveniji za te Osamosvojitelje nujno potrebna. Nujno! Kaj, če vojne ne bi bilo? Bi njihova nova revolucionarnost padla v vodo? Zato je bilo treba streljati, odločno pokazati, da se nimamo kaj pogovarjati, da to ne more biti »žametna« revolucija.

Drnovšek naj bi na razširjeni seji predsedstva RS 27. junija 1991 med drugim izjavil: »Jaz ne bi še bolj zaostroval.« Jastrebi, željni krvi, so mu pripisali, da tistega jutra ni bil videti priseben. Jastrebi - Osamosvojitelji, pričakujejo, da jim bo ljudstvo za leti 1990/91 večno hvaležno in da jim bomo izkazovali tudi obresti na to hvaležnost (približno tako je rekla Spomenka Hribar v nekem intervjuju). Že dvajset let podeljujejo za vojno odlikovanja in priznanja s katerimi »popravljajo« krivice. Čedalje manj jim je nerodno, da se imenujejo Osamosvojitelji in čisto nič jih ni sram, ko odrekajo zasluge drugim.

Že zdavnaj bi morali oditi!

Janšo imam za izjemno sposobnega politika. Žal je takšen kot so številne kitajske igrače za otroke. Lepe so, celo didaktične, ampak v sebi nosijo strup zaradi neustrezne obdelave in so zato deklarirane kot neprimerne. Taisto je z Janšo. V sebi nosi nakopičen oblastniški strup zoper drugače razmišljujoče kot on in je tako škodljiv za slovenski narod. Tako kot je škodljivo prilagajanje zgodovine in prisvajanje zaslug za osamosvojitev.za dnevne potrebe njegove politike 

Kaj je bilo treba ustanavljati še eno veteransko organizacijo? S kakšnim namenom? Kot, da v obstoječih ne bi mogli biti vsi, torej tudi tisti, ki niso držali za puške, ampak denimo samo za pero. Že za sedanje, razdvojeno stanje – torej za to, da sta dve veteranski organizaciji namesto ene, so krivi Glavni osamosvojitelji. Ustanovitev še ene veteranske organizacije je absolutno nesmiselna in na koncu pomeni samo razdvajanje ljudi. Od afere Depala vas dalje, sta bili veteranski organizaciji vsaka na svojem bregu. Najbrž je pobudnike za ustanovitev nove organizacijo zmotilo novo dejstvo, da sta se začeli veteranski organizaciji veliko bolj povezovati kot v preteklosti, saj na vrhu teh organizacij (vsaj ne v obrambni) ni več jastrebov – usmerjevalcev.

Prav ti, tako imenovani Glavni osamosvojitelji, bi lahko že končno kaj povedali zakaj, kako in za koliko so prodajali orožje Hrvatom in Bošnjakom. Koliko milijard mark je bilo? To, da niso preprodajali orožje, lahko stokrat, tisočkrat ponovijo pa ne more postati resnica. Ne in ne! Mene ne morejo prepričati. Zato me ne morejo, ker sem bil poleg, ker sem štel in videl denar (ne enkrat), ki so ga prinesli južnjaki za prodano orožje. Denar, ki je izpuhtel kot kafra. Pa saj nisem edini, ki je doživel kaj takega ali podobnega. Vedno več jih je. Ti ljudje nimajo amnezije!

V tistem, lahko bi rekli zlatem političnem obdobju za Slovenijo, ko bi lahko uredili mejna vprašanja s Hrvaško, so se pomladniki – osamosvojitelji »zamotili« s švercanjem orožja in z utrjevanjem svoje oblasti. Sedaj pa stokajo kako, da je vse zanič, kaj in kdo je danes ter v preteklosti zaj…. Slovenclji osamosvojitelji: zadaj je Kučanov klan, Udbomafija, partijska in udbovska oligarhija, sedaj še tajkuni… Pa kdo še?

Janša je nekoč v zvezi s švercanjem z orožjem izjavil (že po tistem, ko naj bi pojasnil zadeve na znamenitih novinarskih konferencah na katerih itak ni nič povedal):

… »Trditev, da nikoli nisem polagal računov, je torej več kot lažna. Še več. Je skrajno cinična in žaljiva. Pred preiskovalci in preiskovalnimi komisijami smo se morali več kot desetletje zagovarjati tisti, ki smo v usodnem času postavljali na noge obrambo slovenske osamosvojitve. Obtožbe pa so vseskozi letele iz vrst tiste politike, ki je z javno peticijo nasprotovala nastanku Slovenske vojske in ki je maja 1990 sodelovala pri razorožitvi slovenske TO ter tako zagrešila največjo veleizdajo slovenskega naroda v novejšem času. Kdaj bo slovenski narod sodil tem veleizdajalcem?«

Prvič:  Najprej s takšno izjavo žali ljudi, ki o njegovi vlogi v prekupčevanje kaj vedo in seveda laže, da je položil račune!  Drugič:  Torej kdaj bo slovenski narod sodil veleizdajalcem, tistim, ki so ga spraševali koliko smo (je) s preprodajanjem zaslužili. Istočasno je dal jasen odgovor: takoj, ko bo zopet prevzel oblast!

In še kaj bi bilo treba zapisati o prisvajanju osamosvojitve in zaslug v vojni za Slovenijo. Pa tudi povedati nekatere primere in okoliščine razdvajanja, ki so se začela že med in predvsem v prvem ter drugem letu po agresiji (Agresija?!). Saj je bilo napisanih že nekaj knjig in drugih publikacij na temo osamosvajanja. Žal v večini primerov ne gre za prava pričevanja udeležencev in dokumente, ki bi to potrjevali, ampak za usmerjeno pisanje dogodkov, ki pretežno poveličujejo nekatere osamosvojitelje.

Večina ni šla v vojno zato, da bi stala za »Janševimi« projekti, ampak zato, ker smo želeli samostojno Slovenijo. Slovenijo, o kateri smo bral v knjigah, o deželi pod Svobodnim soncem. 

Skratka namen tegale sestavka je znižanje piedestala na katerem se šopirijo osamosvojiteljski (milo rečeno) petelinčki – ne jastrebi.

Kdo si je želel krvi?

Danilo Türk:

»Politiki Janeza Janše je treba reči ne. Dovolj je. Potrebujemo odločen prelom s to navlako tranzicijskega obdobja, od osamosvojiteljskega zaslugarstva in nerazčiščenih poslov z orožjem do zaničevanja pravosodne oblasti in ciničnega manipuliranja z naivnimi razlagami kapitalizma.«

Naivci mi na različnih ravneh šepetajo: »Si videl! Preberi kaj piše o Depali vasi pa boš videl, da Janša ni kriv. Kje je kakšen dokaz, da bi bil kriv? No, kje? Ja, za Küčana je pa dokazano! Tu nimaš kaj, da ne bi verjel! Dokazano je, da je bil vpleten v švercanje z orožjem! Janšev tiskovni predstavnik je tako povedal!«

»Ampak to so pisali samo v brezplačnikih pa v Demokraciji in v …«

»Ti bereš samo rdeče 'cajtenge', Dnevnik, Mladino…, tam lažejo kolikor so dolgi in široki.«

V vsakdanjem življenju gre torej za to, da kar kdo želel brati in prebrati in razumeti. Kadar imajo ljudje že v glavi 'recenzijo' je vse zastonj. »Kje pa, da bi bil Ivan Janez Janša kriv. Veliki osamosvojitelj. Trgoval z orožjem? Pajade! Kdo si upa očitati uvoz orožja za osamosvojitev Janši. A, da je potem trgoval, kasneje, ko smo bili že na svojem? Kje pa, šlo je samo za brezplačno pomoč Jugi. Daj, daj, kakšen trgovec s smrtjo. Pa tudi nikoli si ni želel prelivati krvi. Podtikanja. 100%!«

Zakaj je bil sestreljen Toni Mrlak, zakaj so bili mrtvi na  Primorskem v prvih dneh, kdo je za to dobil medalje? Kdo je pravzaprav dal ukaz za streljanje, kdaj, zakaj, kdo je morda »modificiral« ukaz(e). Seveda so te stvari znane, vendar nihče noče spregovoriti na glas. Šele, ko se kdo ojunači in pove javno to in to se je zgodilo, po drobcih pricurlja na dan tudi prava resnica. Kaj ni bilo rečeno, da ne smemo streljati na helikopterje z oznakami rdečega križa? Na helikopterje, ki niso bojno delovali. Ampak Morisovci so streljali. Mar v tem primeru ni šlo morda za zločin. Neoboroženo plovilo z ustreznimi oznakami? Se je kdaj kdo vprašal v zvezi s tem dejstvom?

Zakaj je bilo pravzaprav treba streljati na pripadnike JLA. So bili res tako agresivni ali pa smo si samo mi (Janša) želeli krvi. Seveda smo kasneje slišali govorice, da je Janša prve dni vojne nervozno nagovarjal teritorialce v štabu, češ »kdaj boste že sestrelili helikopter, pa tank…Dajmo fantje!« Kar predstavljam si Drnovška za mizo, ko je momljal: »jaz ne bi tako zategoval odnosov z JLA (ali nekaj podobnega).«

Meni se streljanje ni zdelo potrebno. Bil sem na zavzetju na Rožniku, v Borovnici, na Vrhniki, ponoči in podnevi, zasliševal sem ujetnike in prestopnike. Skratka, veliko sem se »srečeval« z bivšimi pripadniki JLA (do zadnjega dne, ko so odšli iz Slovenije). Večina je bila prestrašena in nobene želje po agresivnem delovanju ni bilo v njih. Razen nekaj izjem. OK. Ampak zaradi tega ni bilo treba postreliti ljudi, če se niso v petih minutah predali. Saj jih je bilo vendar strah drug drugega, strogega ukaza z vrha, vojaškega sodišča, drugih disciplinskih ukrepov in znano je bilo, da KOS in VP v JLA nista delala v rokavicah.

Točno to bo! Slovencljem (Slovenclja je menda izumila Svetlana Makarovič.)[1] je bilo treba dokazati, da gre za vojno in da je nujno oborožen konflikt sicer ne bomo država kot se šika.. Treba je sestreliti helikopter, uničiti tank in desant. Potolcimo jih… Dajmo pokažimo, da smo pripravljeni storiti vse za to, da gredo čefurji ven!

Še Zmago Jelinčič je vpil »čefurji raus« po Kosezah in Podutiku ter drugod po Ljubljani, povsod kjer se je pojavljal s skupino in z Rudijem Roudijem na motorju. Spomnim se, da sem zaradi njegovega rovarjenja po Ljubljani in bele knjige, ki so jo zaradi domnevnih kršitev vojnega prava spisali v Beogradu, moral pisati izjave za nekakšno komisijo na ravni republike, ki naj bi odgovorila, da tega nismo počeli teritorialci ampak paravojaške skupine. Zmago za zmago, sem zapisal v svoji prvi knjigi naslov pod katerim sem tolerantno opisal njegovo delovanje. Zapisal sem res tolerantno. Danes ne bi bil več tako takšen. Ko sem ga takrat v arestu zasliševal je bil ponižen in  majhen kot miška, opravičeval se je, izgovarjal na pijačo in družbo,  na »one, na občini in na tiste norce z motorji…Rešilca na nujni vožnji smo ustavili zato, ker bi lahko v njem pobegnil kakšen oficir iz kasarne… Tako kot je Meh! Saj v Podutiku in v Kosezah nismo počeli nič takega. Malo smo prestrašili čefurske babe pa otroke, ko smo se z motorji zapeljali v hodnik oficirskega bloka. Oboroženi? Ja seveda smo bili oboroženi. Roudi je imel potezno šibrovko. A, jaz? Pištolo in kalašnikovko…

Tank na Prevalu, nad Podutikom? Smo ga šli samo pogledat, saj ni bilo nikogar tam. Ja nekaj smo vzeli, zase, za vsak slučaj. Ja granate smo spravili pa k meni v klet…

S tistim tankom na Brezovici je bilo pa tako… Ja, sem zgrešil, ampak čisto malo, je bil neroden položaj… Vzel sem raketomet vašemu, no ja pravzaprav mi ga je dal. A, da smo ogrožali druge?... Ja, na to pa nisem pomislil. Ne, jaz nisem bil vodja, vodja je bil stotnik! Ja, seveda so bolj poslušali mene, ker oni ni bil sposoben. Sem moral prevzeti komando…!« Zmago za zmago in za svojo sleparsko nacionalistično politiko.

Saj bi tudi jaz streljal. Seveda bi, zato sem tudi odzval vpoklicu in sodeloval v vojni (varnostnike so itak posebej povabili na pogovor in treba se je bilo izjasniti ali si pripravljen sodelovati v boju zoper JLA). Ni me bilo strah ali vsaj manj kot večino naših fantov, ki so bili vsi po vrsti mlajši. Star sem bil že 42 let. Ampak za streljanje na ljudi bi moral imeti pravi razlog, ne samo »komando« Janeza Janše, ki jo je sicer (menda ustno) dal štabu, le-ta pa ga je prenesel na nižje štabe. Potem so ti ukazi z pokrajinskega štaba šli na območni štab, le-ta na nižjo enoto in končno je prišel ukaz do tistih, ki so imeli v rokah pravo oborožitev. Medtem je bil ukaz preklican. Ne ve se ne kdo ne kdaj ga je preklical, in tako je že takrat nastala zmešnjava, ki še do danes ni pojasnjena. Dobro, da naši niso začeli streljati po šentviški ali vrhniški kasarni. Ne morem si zamisliti koliko mrtvih bi bilo med civili, če bi jlajevci streljanje vrnili. Tudi v streljanju bi bili mi zmagovalci. Zanesljivo! Med mladimi fanti v JLA je bilo preveč strahu, bili so v tujem okolju, pol oficirjev bi se poskrilo, oskrbe ne bi imeli… Že tako so se na Metelkovi basali v glavnem s konzervami. Toda v primeru, da bi začeli streljati vsevprek iz vojašnic, bi bilo največ žrtev med prebivalstvom. So vrli vojščaki razmišljali o temu?

Samo v Šentvidu je bilo okoli 1600 vojakov in častnikov, skoraj dvajset oklepnih in samohodnih vozil, 27 topov, imeli so številne netrzajne topove, minomete vseh kalibrov, bili so vkopani do vratu… Če bi začelo to orožje bruhati granate po kemičnih tovarnah kot so bile Color ali Belinka (in podobne tovarne ter skladišča) ali po civilnih objektih, si ne znam predstavljati števila žrtev.

V glavnem pa je bil menda najbolj zagrizen pristaš streljanja na nasprotnike prav Krkovič, preko katerega je Janez vodil marsikatero »operacijo«. Okoli tega ni bilo nikoli povsem jasno kdo je komu kaj ukazal in na kakšen način. Dejstvo je, da so zaradi neizpolnjevanja ukaza letele najprej glave (npr.: poveljnik ljubljanske pokrajine?), nato pa so zaradi prelite krvi priletele tudi medalje.

Zakaj je trajalo toliko časa, da so rehabilitirali Tonija Mrlaka, Slovenca, stotnika, pilota helikopterja, ki je nameraval s plovilom po kruh v vojašnico na Vrhniko. Čemu, če so vedeli v štabu in v varnostni službi, da je kandidat za prestop, da je že sodeloval z našimi, da je Kacina vozil pred vojno naokoli v helikopterju z  izvidniškimi nameni. Recimo, da niso vedeli, da je v njem Mrlak. Ampak rečeno je bilo, da se na neoborožene helikopterje in z oznakami rdečega križa itak ne strelja. In kdo je resnično pritisnil na sprožilec.

Ko je bil odstavljen Janez Janša bi lahko Slovenija, pravzaprav takrat vladajoča politika, ugotovila vsa povojna dejstva in 'pospravila' zadeve v zvezi s trgovanjem z orožjem, z raznoraznimi aferami in še kakšno drugo lumparijo, ki se je nabrala okoli Janše. Jok. Bali so se drug drugega ali pa so imeli vsi umazane prste. Kot pravijo: najbrž so vsi držali vrečo, ko je Janez dajal vanjo takratne devize (apoene[3]) preštete v milijonih. Kaj lahko sklepa navaden državljan, ki pri temu ni imel nič? Komu bo verjel? Logično, tistemu, ki je največ prispeval k osamosvojitvi. Glavnim osamosvojiteljem, tistim, ki so si državo prisvojili že leta 1991. 

Če bi bil Jelko Kacin, ki je nasledil Janšo, bolj odločen in bi jasno povedal v javnosti (menda ga je preprečil Drnovšek?), kaj smo odkrili VOMOvci, bi morda večina takoj verjela tej resnici. Ker pa so pustili Janezu, da je začel v javnosti manipulirati s tem, da je šlo pač za državne in obrambne interese, da bo dal odgovor na to temo na tiskovnih konferencah, da ni bilo nikakršnega švercanja, da smo švercali kot država samo čez slovensko mejo za potrebe TO itd., ipd.

Bila je ustanovljena komisija v MORS (imena članov so znana), ki je začela zbirati podatke o švercanju. Sodelovala je tudi s policijo, z Dragom Kosom in drugimi. Še sedaj to predstavlja krovne dokumente o švercanju. Bilo je vse jasno, kot beli dan. Šlo je za gotovinsko poslovanje. Denar od tega »poslovanja« pa se je izgubil.

Raziskovali smo ozadje afere Depala vas, ki je nastala samo zaradi omenjenega prekupčevanja. Klavorovi policisti in kriminalisti so že davnaj prej prišli do podatkov. Odkrivali so kdo se bogati, kdo je nosilec dejavnosti. Kje in kam so vodile poti trgovanja, kako so šle pošiljke mino policije in carine, kdaj in kako so prihajali kupci (imeli so celo posnete na video trak). Prišli so predaleč. Treba jih je bilo preprečiti, tudi za ceno konflikta med policijo in vojsko.

Tudi v VOMO smo zbirali dokumente in dokaze, da je šlo za lumparijo. Nekateri bolj, nekateri manj, zlasti tisti, ki so v Janši še vedno videli idol - manj. Glavni osamosvojitelj ne more biti kriv, ni švercal, ni delal krivic, molil je in bil je poštenjak. Od nog do glave. »Ta že nej tak, je buli, paštenakar je…,« bi zapeli na Mlačevem ali tam v okolici Grosuplja.

Gradiva  smo dajali Miklavčiču in verjeli, da jih le-ta daje Kacinu. Verjeli smo tudi, da je bil preko Jeklenega Kacota seznanjen z zadevami Drni. Kakor hočejo, ali kakor so hoteli. Mi (varnostno obveščevalni častniki) smo pošteno opravili delo. Najbolj enostavno bom zapisal: zajebali so. Do amena! Madež na slovenski samostojnosti je ostal in bo še dolgo visel nad nami, kot Damoklejev meč.

Dandanes mi očitajo: saj ni res kar pišeš in govoriš o Janši. On je pošten! Zlonamernež si… Seveda, saj mu nikoli niso hoteli tega dokazati, čeprav so imeli argumente in dokumente. Toliko pričevanj je bilo o denarju, ki ga je dobil za orožje – denarja pa nikjer. Kje so denarji od usposabljanja Hosovcev, Abdičevih Bosancev, kje je kovček s 17 milijoni mark, ki sem jih osebno preštel. Kje so kovčki denarja, ki so jih prinašali Hrvati in so jih videli naši fantje - tam, v Lovšinovi pisarni. Je bila to fata morgana? Bo zopet rekel tako kot je bil naučen njegov tiskovni predstavnik Hajdinjak: zopet si nekdo nekaj izmišljuje, imajo bujno domišljijo…

Na njihovem mestu se tega tudi jaz ne bi spomnil. Nič koliko ljudi me je doslej zezalo, češ bil si poleg, zakaj nisi sunil vsaj sto tisoč mark. Saj se ne bi poznalo. Nihče ne bi vedel. Sam si bil, polno denarja je bilo. Če bi že morda kaj posumili bi si verjetno mislili, da so se nekje ušteli. Res nisem nikoli pomislil na to, da bi vzel. Niti pare ne. Bilo pa je tako, da bi lahko. Franci je pustil vse ključe pisarne in blagajne, ki so bile še vedno polne mark – sicer bolj v drobižu in ogromno ali vsaj še enkrat toliko denarja v različnih drugih deviznih apoenih, kot jih je omenjeni že odnesel čez mejo.

Čeprav je demenca sindrom, ki ga povzročajo bolezni organskega izvora in lahko prizadene ljudi v vseh starostnih obdobjih, je primarno bolezen starostnikov.

Pa kdo je ta Krkovič, da je še vedno oziroma se še vedno preriva na piedestal (ali pa najbolj odlikovani teritorialec Lisjak). Kdo je bil in kaj je počel pred osamosvojitvijo, preden se je spomnil, da bi zaradi sebe (ne zaradi česa drugega) dobil kontakt z Janšem in Bavčarjem in potožil, da mu bodo vzeli orožje. Zato, da bi se prerinil v ospredje. Takrat niso bili več časi za partijske funkcionarje in funkcionarje SLO s partijskim pedigrejem.. S pametjo, ki jo ima (Zame je degradirana osebnost. V njegovo glavi so se že zdavnaj začeli degenerativni procesi ki so mu skrivili možgane. Takšen bolnik dolgo ne bo mogel skrbeti zase in bo postal hudo socialno in ekonomsko breme za družbo in hkrati za svojce.)

Osamosvojitveno vojno smo se šli partijci, seveda tudi večina drugih, tudi drugače mislečih. Na vseh položajih so bili oficirji partijci! Glejte  Brejca, Krkoviča, Lisjaka…, da ne govorim o poveljujočih kadrih v vseh štabih pokrajin, da ne omenjam republiškega. V ljubljanskih štabih ali v poveljstvih enota skoraj ni bilo častnika ali podčastnika, ki je sodeloval v vojni, da ni bil v partiji. Resnično zelo redki niso bili v partiji. To pač dobro poznam. Zato so očitki, da se je šel vojno samo nekdo drug, ali da smo partijci nasprotovali tem težnjam,  ne gredo čez cedilo. Toda,  takrat ni bilo ne levih ne desnih. Krkoviči, Brejci, Lisjaki… so bili v ozadju, Janša je bil bog!

Očitajo mi, da je imela moja knjiga Trgovci s smrtjo namen diskreditirati JJ. Ja koga drugega le. Saj se je šel on trgovca s smrtjo. Ne jaz. Porkaduš!

In da stoji nekdo za menoj? Kučanov klan, Udbomafija, mafija kar tako, saj jo je v Sloveniji po pripovedi italijanskega mafijaša polno, nekdo tretji, četrti.

Moram uporabiti izraz, katerega raba mi ni všeč, ampak: "poserjem se" na tiste, ki  to trdite ali v bran jemljete Jastrebe - osamosvojitelje, ki so šli po stranpoteh.

---

[1] POJASNILO IN RAZLAGA  BESEDE SLOVENCELJ

·         Vi, ki to berete, niste tipični Slovenclji. Seveda ne! Tipični Slovencelj o samem sebi noče slišati ali brati ničesar grdega. Kot tak je nesprejemljiv za kritiko. Če je kje kaj narobe, so za to vselej krivi drugi. Oni to delajo, oni so krivi, ona je to rekla, on je to naredil. Ali pa v stilu - veš kaj je rekel, veš kaj vse je počel, veš kaj delajo in podobno. Sem slišal od nekoga, ki je bil poleg…

• Tipični Slovencelj torej vse probleme projicira na druge. Kdo bi lahko bili ti drugi, se redko ali nikoli podrobno ne izve. Kajti, prisotni pri šanku, v službi, v družbi, so vselej izvzeti. Da ni zamere.
• No, ima pa tak tipičen Slovencelj še druge metode. Je na primer vselej sumnjičav. Tako, da že diši po paranoji. Meni, da je za vsem - nekaj ali nekdo zadaj. 'Oni' so samo marionete, reče. Za njimi so tisti, pravi. Velike ribe, ki so nedotakljive in jih ni mogoče uloviti. In če je vedno nekaj zadaj, je pač bolj malo spredaj. Tako so pač številne sosednje države vedno spredaj. Ker je pri nas za vsem nekaj – zadaj.
• Da ne boste mislili, da je ta zapis moj ali da sem si ga izmislil. Ma, kje neki. Za tem nekdo stoji. Nekaj je zadaj, vam rečem! Krivi so oni, tisti, drugi!

[2] Takrat imena MORiS še ni bilo. Imenovali so se 30. razvojna skupina.

[3] Izraz je uporabil Darko Njavro, ko je pojasnjeval , da ni šlo za trgovanje z orožjem oziroma, da ni bilo mogoče, da bi prekladali apoene po 1000 DEM.