Poštenost je kot nedolžnost

Cuiusvis hominis est errare, nullius nisi insipientis in errore perseverare (Marcus Tullius Cicero).
"Vsak se lahko moti, vendar le bedak vztraja v svoji napaki."

Janez Janša jemal podkupnine, SDS potvarjal dokumente?
(članek v večeru)
in še:
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2011022305623164

V tem blogu sem že zapisal (glej tudi knjigo Trgovci s smrtjo), da sem se leta 1994 v Kočevski Reki čudil, ko sem ugotovil kaj vse so v Morisu naredili od leta 1991. Neprimerljivo z ostalimi enotami TO po Sloveniji. Zgradili so takoimenovane Spodnje garaže, objekt v katerem so bili nastanitveni prostori za poklicne vojake, učilnice, skladišča... Vse je bilo zelo dobro opremljeno; v Škrilju so zgradili sodobno telovadnico, nastanitveni objekt, jedilnico, skladišča...; V poveljstvu so imeli videonadzor čez pol Kočevske Reke in celo v kleti, kjer so imeli zapor? V Primožih so imeli delavnice za izdelavo posebne opreme... Toda, najbolj me je čudilo zakaj so zgradili več kilometrov dolgo cesto od Jelendola skozi skalnati gozd do vasi Primoži, če pa so vendarle že imeli cesto od Ribnice skozi Gotenico do Kočevske Reke.

V arhivu ni bilo dokumentacije za te zadeve, vendar sem si (naiven) mislil, saj so to gradnjo itak vodile ustrezne uprave ministrstva. Potem se je začelo takšno in drugačno šepetanje. Da so plačali Zidarju in njegovemu SCTeju za cesto z gotovino, da so tudi za druge objekte dali gotovino, za helikopterčke  (rekli so jim kinderjajčka), za avtomobile in še marsikaj. In najbolj bistveno. Krkovič je menda dal zgraditi to cesto samo zato, ker se ni več razumel z Beznikom, kampanjonom iz vojne. Jasno, Beznik ni imel prste v švercanju. No, vsaj kolikor jaz vem, da samo toliko kot so njegovi varovali transporte.

Glavni strokovnjak in nadzorni za vse gradnje v Morisu je bil takrat iz ministrstva Tomaž Žibert, znan sedaj iz afere "Čista lopata." Kolikor sem ga spoznal je pregnan možakar. Že takrat je za eno pištolo dobavil kamion gradbene mreže. Tako je bilo!

Do "dna" vsem tem šlamastikam nikoli nismo prišli. Ni bilo volje med šefi v MORS. Sam sem seveda tipal, brskal po dokumentih in šefom dopovedoval, da je šlo za velike kupčije in mahinacije. Izmikali so se:  "Ja, veš, zapleteno, ja pa ne moremo, veš, moraš razumeti..."
Nisem razumel, ne takrat, ne danes.



Za ograjo deponije Žage v Kočevski reki je bilo občasno zloženih po
40 zabojnikov z oborožitvijo. S skico sem želel ponazoriti zapisano.



Ko sem se takrat pogovarjal z Morisovci, mi je marsikateri znal povedati koliko je bilo na deponiji Žage - predelovalnice hlodovine v Kočevski Reki - ladijskih zabojnikov. Na osnovi pripovedovanja in ogleda Žage, sem za šefe naredil tudi skico. Eno v tlorisu in drugo (glej objavljeno) kakor naj bi bili v tri "štuke" zloženi zabojniki. Tudi po 40 zabojnikov je bilo hkrati na deponiji. Skriti za drevje in za ograjo. Zabojnike so varovali neuporabni vojaki Morisa, torej tisti, ki niso končali ustreznega urjenja, ali pa so jih dali na stranski tir zaradi česa drugega. Za stražarja je bil dober vsak.

Koliko orožja je bilo v enem zabojniku lahko danes samo ugibamo, kajti različni proizvajalci so imeli tudi različno embalažo. Vsi pa so se trudili, da bi šlo v en zabojnik čim več orožja. Plačilo je bilo od kosa, ne od tonaže. Marsikdo ima še vedno predstavo kot, da gre za jugoslovanske zaboje v katerih smo med služenjem vojske hranili puške. Če bi bili v zabojnikih takšni zaboji, bi bilo robe pol manj. Takrat je bilo seveda drugače. Kdor bo tole bral, naj se spomni fotografij velikega Janševega odkritja "mariborskega orožja." Tam je bilo orožje v "refuzi"

Mimogrede: Tudi Mitja Kunstelj je v svojem blogu Mikstone zapisal, da je stražil zabojnike. Zdi se mi, da je prav tako uporabil številko 40. 40 zabojnikov naenkrat.



Ladja z zabojniki

 Za ilustracijo koliko oborožitve je naenkrat priplulo v Koper, si poglejmo ladjo z zabojniki.

Ko sem bil v Morisu, sem našel tudi videokaseto enega izmed prevozov oborožitve, ki so ga varovali Morisovci. Šefi v MORS takrat zanjo niso pokazali zanimanje, jaz pa sem jo nekje založil. Jo bom že našel. Prej ali slej. Žal nimam kasete s Krkovičevim govorom po odstavitvi Janeza Janše.

Ogled le-te bi bila prava veselica!

Skratka, ko v teh dneh spremljam laži Janeza Janše ter potvarjanja dokumentov, sem zopet v "časih Depale vasi" in švercanja z orožjem. Jaz seveda na pamet trdim, da so veliko gotovine zapravili za oborožitev in opremo, ki so si jo zamislili Krkovič in njegovi. "Izvidniške helikopterčke," motorje, terenska vozila, snajperske puške... Za cesto in za objekte! Koliko materiala in komu je 'zlezlo' s kamionov lahko samo ocenjujem in ugibam. Ampak, če bi za to uporabljal imena, bi bil kmalu na sodišču. Nekoč se je zaradi nekakšnih keramičnih ploščic po sodišču že valjala Mladina.

Kam je šel ostali denar, ne vem. Vem samo toliko, da sem ga en večer naštel sedemnajst milijonov mark in da ga je v Lovšinovih blagajnah ostalo še najmanj toliko. Vem, da je ta denar Franci odpremil v Avstrijo, ker se je vrnil šele drugi dan. Ne samo zaradi tega, ampak tudi zato, ker je takrat namignil kam gre na pot.

Šele mnogo kasneje smo začeli ugibati in sklepati, ko smo (so) ugotovili podatke za račun na ime Dragica, ter tudi za druge račune preko katerih je Lovšin plačeval opremo (za operativno delo - od daljnogledov, kamer, fotoaparatov in pištol pa vse do prislušne opreme...).Samo sklepam lahko, da so tudi te zadeve plačevali z gotovino, kajti za to ni ne predračunov, ne računov.

Kljub vsemu pa je to, kar sem naštel, samo delček gotovine. Tudi kolegi - varnostniki, ki so dežurali na upravi VOMO, so videli prinašalce kovčkov z denarjem. Pogosto. Tega južnjaki niso niti skrivali. Za Josipa Vukino sem kar nekaj časa mislil, da je naš operativec, saj je govoril na pol slovensko, z Lovšinom sta se (vsaj navidezno) razumela kot, da sta iz iste vasi.

Pa ne samo z njim. Tudi  Painkiher, Babič, Zupanič, Mate... so se z Vukino, Gregoričem, Perovičem, Međimurcem  pa s Halebićem, Šabićem, Pervizom itd pogovarjali kot, da so znanci vse življenje. Posebej se spomnim avgusta leta 1992, ko je bila cela delegacija Bosancev več kot dve uri pri Pankiherju. Te stvari niso  ostale neopažene, čeprav smo takrat mislili, da gre za obveščevalne naloge. Halo!

In prav neumno se mi zdi, ko me je Painki po izidu moje druge knjige srečal na ploščadi pred parlamentom in me cinično "napadel" češ kaj se jaz grem, ko vendar ne zastopim, da je šlo za državne interese... 



Še nekaj let so odsluženi zabojniki ležali v okolici Žage v
Kočevski Reki. Nekaj so jih odpeljali za osebno rabo.



Približno takole je tekel najin dialog:

-"Ampak, Painki, saj so prihajali s kovčki denarja, saj..."

-"Ma ja, dobro, ampak ti tega ne razumeš!"

-"Ja, res ne razumem, samo vem, da ste švercali!"

-"Jaz! Jaz nisem nič švercal!"

-"Saj si pred komisijo povedal več stvari. Da je šlo za gotovinsko poslovanje in tako naprej."

-"Daj no. To nisem nič povedal. To ni bilo to.!"

Pri tem sva ostala in se razšla.

Seveda je danes nepomemben podatek, da je takrat policija video posnela tuje trgovce z orožjem, kar bi bil lahko eden izmed pomembnih dokument o trgovanju. Seveda so se posnetki izgubili. "Izgubili!" Tako kot so se "izgubili" številni drugi dokumenti in pričevanja. O aktualnemAli pa recimo ni delovala snemalna naprava na pričevanju pred parlamentarno komisijo. Halo, kdo koga nat....!

Kam vse sežejo njihove lovke. Lovke trgovcev s smrtjo. Ni čudno, da se ne da to trgovino premakniti niti za ped. Če se v javnosti že pokaže kakšen podatek, ga seveda Janša takoj zanika, glasnike pa označi, da imajo bujno domišljijo, da lažejo, da gre za politično ozadje, namerno podtikanje...

Bogsigavedi, ali so resnično vsi takratni ožji sodelavci Janše in Bavčarja podkupljeni in ali ni med njimi nobenega poštenjaka?

Moje pričevanje in meni podobnih, je očitno premalo. Tudi politične volje za dokončanje afere vseh afer - torej gotovinske trgovine z orožjem v letih 1991 do 1993 - NI.

Janez Janša se še naprej brije norca iz vseh. Sedaj denimo Matjažu Frangežu ne bo odgovarjal na trditve, da gre v primopredaji 'oblasti' v MORS (Janša - Kacin) za 10 milijonov mark razlike in istočasno poziva vlado, da naj odpravi stopnjo zaupnosti iz dokumentacije.

Ha, ha, ha! Tudi, če odpravijo oznake zaupnosti se bo pokazalo, da ključnih dokumentov najbrž ni več! Lovke, lovke, ljudje! Doooollllgggeeeeeeeeee!

S komentiranjem bom nadaljeval. Prav zanima me kako se bodo zadnje Janševe 'štorije' razvile. Domnevam, da bodo v zvezi s ponarejanjem dokumentov našli dežurnega krivca.

In verniki mu bodo verjeli!

Abusus non est usus, sed corruptela.

(Zloraba ni uporaba, ampak pokvarjenost)

Strokovnjaki za ponarejanje dokumentov.

Časopisni naslov: SDS manipulirala z arhivskim gradivom?

(24ur) Dokumenti, s katerimi je SDS dokazovala obveščenost predsednika Danila Türka o incidentu v Velikovcu, naj bi bili ponarejeni. Dokumenta o odzivih avstrijskih medijev na napad v Velikovcu naj ne bi prejel Türk, ampak Jože Hartman…

Vendar pa ta dokument po poročanju Sobotne priloge Dela med naslovniki nima navedenega Danila Türka, temveč njegovega predhodnika na čelu Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja, Jožeta Hartmana.. Novinar Dela SDS oziroma njenemu predsedniku Janezu Janši očita, da so iz ''dveh avtentičnih dokumentov sestavili novega, ki pa je ponaredek''. Osrednji dokument (iz 25. septembra 1979), ki naj bi dokazoval ''Türkovo neposredno informiranost o velikovških dogodkih'', tako ''sploh ne sodi k dopisu'' (iz 1. julija 1980).

O ponarejanju in ponaredkih

Pred leti je k meni prišel mlad novinar s kupčkom dokumentov in želel še moje mnenje in potrditev da so le-ti pristni. Pravzaprav je bilo nekaj pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Ni mi bilo treba veliko, da sem mu na njegovo žalost (takratno žalost in kasnejše veselje) dejal, da so dokumenti »pristni ponaredki.«

»Kako je mogoče, saj sem jih dobil iz zanesljivega vira?«

»Morda, vendar so tudi tvoj vir »nategnili« kakor je dolg in širok,« je bil moj odgovor.

Ko mi je končno povedal kdo mu jih je dal, mi je bilo jasno, da gre še za eno izmed 'strašnih' predvolilnih manipulacij ponarejevalcev ter tvorcev afere Depala vas, s katero so hoteli znižati rating nasprotnikov na politični sceni.

Zakaj zopet to pogrevam in ubesedujem tu na blogu, ali kot mi pravijo nekateri: »Zakaj se greš še vedno 'Še pomnite tovariši'?«

Ko sem po agresiji na Slovenijo »zlepil« svoje videoposnetke in jih razmnožil, sem posnetke naslovil: »Še pomnite gospodje.« Tako, mimogrede, ker je čas tovarišev takrat že minil..

Še pomnite gospodje se grem pač zato, da Slovenci ne bi pozabili kaj je delal tovariš Ivan Janez (in njegovi, med katere štejem tudi Igorja) med  leti 1991 in 1994, ko so se šli trgovino z orožjem. Nekoč sem že zapisal: Nedolžno, kot dojenčki, so nas gledali v oči, istočasno pa na veliko srali. Na naš račun! Zlorabili so osamosvojitveno vojno. Šli so se vojne dobičkarje.

Spomenka Hribar je nekoč izrekla besede (povzemam po spominu), da je »trgovina z orožjem breme za sedanjo oblast takšna in tolikšna, kot so breme za nekdanjo oblast povojni poboji!«

V SDS nikakor ne morejo pozabiti udbovskih dokumentov in vedno znova nekaj prirejajo ali ponarejajo ( glej pisanje novinarja Janeza Markeša v sobotni prilogi Dela), torej tudi jaz lahko kdaj pa kdaj spomnim na švercanje z orožjem (se grem kot mi šepetajo, ko mi svetujejo naj neham pisariti, »Še pomnite gospodje?«), ob dejstvu, da jaz ne prirejam ali ponarejam.

Nekoč so ponarejali s pomočjo pisalnega stroja in s pomočjo fotokopiranja, danes je seveda veliko lažje s skenerjem in oblikovanjem na računalniku. Le kaj danes ni mogoče ponarediti?

Ko so ustvarjali afero Depala vas so uporabljali pisalni stroj in fotokopiranje. Poglejmo nekaj zanimivosti iz takratnega obdobja.

Mitja Kunstelj je v svojem blogu Mikstone v zvezi s ponarejanjem zapisal (citiram):

 …Če sem iskren, od ministra Janše razen pred tiskovno konferenco O dogodku v Depali vasi, nikoli nisem dobil direktnega navodila ali ukaza, verjeli smo Njavru in Krkoviču, tudi Krejan nikoli ni klical ministra, če je res ukazal to in to, pa vem da ga je Njavro večkrat zavajal na ta način. To so bili naporni časi, pod krinko proti posameznikom iz Policije in politike, pod krinko zaradi pridobivanja obveščevalnih podatkov, izleti v tujino, kar je bilo najtežje, nategovati svoje, Krejana v prvi vrsti, pa šefa VOMA Mikuša, težkih stvari so se lotili moji šefi. Zavajali smo Krejana in Podbregarja, ki sta v dobri veri skrivala pisalni stroj na Vrhniki, res umazana igra. Kako vem, da je Janša vedel za to? Zakaj bi sicer Brezigarjeva zavrgla ovadbe zoper mene in ostale? Tu je bila zadaj politika, hvala bogu, kaj naj bi pa naredil narobe, če sem poslušal ukaze nadrejenih v “top” tajni operaciji.

Še resnica o pisalnem stroju in zgoraj napisani zgodbi. Pisalni stroj sem vzel babici takratnega dekleta, vse dokumente je Njavro, nekaj pa jaz ali Suhadolnik, natipkal na ta stroj. Vedno sem ga prinesel iz Tabora do Ljubljanice, kjer je čakal Njavro z ekipo v zelenem Cheerokeju, potem pa sem odprl sivo plastično škatlo, vzel ven pisalni stroj oranžne barve italijanske znamke in tipkanje se je začelo. Pisalni stroj sem vedno vrnil na svoje mesto, zato sem prepričan, da do tega trenutka ne ve, kaj je bilo narejeno na njenem pisalnem stroju. Zdaj sem povedal dovolj, pisalni stroj čaka.

Njavro, ne drzni si, zdaj ve ves svet. Če se bo kdo lotil ekspertize ali jemanja odtisov, takih in drugačnih, bo neizpodbitno potrdil, da je zgoraj zapisano resnica (konec citata)…«

Očitno pa je bil Darko Martin Božidar Njavro le toliko korajžen, da je šel po pisalni stroj na Tabor in ga nesel Andreju Podbregarju. O temu seveda ni obvestil Kunstlja (domnevno zato, ker je bil Mitja v zaporu?)…

Zato je Mladina med drugim kasneje zapisala:

…Kakorkoli, pisalni stroj se je spet našel šele dobri dve leti kasneje. Andrej Podbregar ga je v prostore OVS dostavil 23. oktobra 1996, po grožnjah Vida Draščka, ki se je v OVS ukvarjal s primerom, da bo sicer vse skupaj spravil v javnost. Kot je ugotovil OVS, je bil do tega dne pisalni stroj nepooblaščeno v hrambi pri Darku Njavru. Dva dni kasneje, 25. oktobra 1996, je bil pisalni stroj poslan posebni skupini tožilcev, skupaj z zahtevano dopolnitvijo ovadbe.

…in še:

Stvari so bile konec oktobra torej jasne. Tako jasne, da je bilo treba ovadbo po hitrem postopku zavreči? Ponovimo - Barbara Brezigar je to storila 23. januarja 1997. Natanko tri mesece kasneje. In pisalni stroj? Tega so nekam založili. Po logiki zavržbe bi moral biti vrnjen lastniku. A to niti ni pomembno. Pisalni stroj je postal nepomemben detajl.

Brezsramnost političnih ponarejevalcev ter sprega omenjenih, je neskončna. Iz zgoraj zapisanega je to več kot jasno. So fantički, stari nekaj več kot dvajset let usmerjali politike ali so jih  zlorabljali politiki za doseganje svojih ciljev. Tu bi lahko še našteval kdaj vse so se zlagali ali ponaredili v zadnjih dvajsetih letih.

Kako so gledali, kot se temu reče, nedolžno kot dojenčki, hkrati pa z nasmehom kakali v plenice.

Pri tem me vsak dan vse bolj čudi zakaj imajo ljudje, Slovenci, tako kratek spomin, ali zakaj slepo verjamejo nekomu, na katerega sicer kot po tekočem traku letijo očitki, da je prevarant.

Pa tudi več kot samo prevarantje.