Kjer se osel valja dlako pusti

V MORiSu

Ko sem raziskoval v MORiSu ozadja, ki so privedla do afere Depala vas, sem našel kar precej dokumentov, ki so pritrjevali zgodbo, ki smo jo pravzaprav že vedeli. Kolikor sem dokumentov pač lahko našel, kajti takrat kakšne posebne pomoči pri tem delu nisem imel. Nekateri sodelavci si še v Kočevsko Reko niso upali, kaj šele, da bi brskali po arhivih in se pogovarjali z ljudmi. Strahopetno so spraševali: »Kaj bo, če bo…?«

»Kaj pa če izve Janša ali Krkovič, da sem bil tam? Potem bom(o) imel sranje. Njihove tipalke so dolge, saj si videl kaj so naredili s Smolnikarjem in kako se igrajo s policijo. On je maščevalen. Njegovi vohunijo povsod…«

Tega Morisa so se mistično bali, saj je bila enota izločena, ni sodelovala z drugimi enotami, ni imela enakih ciljev kot druge enote, imela je večja pooblastila in velike možnosti … Enota je bila vedno skrivnostna, že od tedaj, ko je bila leta 1970 ustanovljena in ji je botroval  Matija Maček – za varovanje slovenskega političnega vodstva.

Zaposleni v štabu Morisa so v začetku v meni videli strah.  Nekoga, ki bo podoben Njavru, ki mu bo dovoljeno vse ali še več, kot je bilo dovoljeno njemu. Podoben Njavru, ki je lahko vsakogar postavljal abtacht. Drugih varnostnikov niso poznali, saj niso prihajali v enoto (razen morda Krejan in Podbregar, ki sta bila v RŠTO »pristojna« za MORiS).

Šepetali so: »Prišel je nekdo« – poznali me niso, »ki ima neko nalogo? Kakšno nalogo, kdo bo moral iti, kaj se bo zgodilo…«

Dolgo se ni zgodilo nič. Kaj naj bi se zgodilo?

Nekateri so pričakovali, da bo Kacin ukinil MORiS, saj tako ni nihče vedel kaj naj z njim. Kar se mene tiče bi bilo res najbolje, da bi takšen MORiS kot je bil, ukinili. Takoj! Saj tako velika enota sploh ni bila potrebna, sploh pa ne s takšno strukturo ljudi, ki je bila v tistem trenutku sposobna samo pouličnega sranja.

Disciplina je zelo popustila, posamezni poveljniki in člani poveljstva pa so začeli odkrito kritizirati novega poveljnika. Žalovali so za Krkovičem, ki je brigadi lahko poveljeval samo še iz »daljave«. Bilo je napeto, na robu vzdržnosti. Nekaj je bilo treba storiti. Toda kaj?

Spomnim se Miklavčiča, direktorja VOMA, ki ga je postavil Kacin. Fino se mu je zdelo, ko je postal direktor. Prej je bil »samo« načelnik VOMA Gorenjske pokrajine. Še pred tem je bil zaposlen v policiji. Preden sem šel v MORiS sem imel z njim razgovor. To opravi in ono, poročaj samo meni, Krejanu (takratnemu načelniku VOMO v RŠTO) pa samo nepomembne zadeve…Usmeritev je bila OK. Ko pa sem mu začel poročati o razmerah v enoti, o dokumentih, ki sem jih našel, je postal trd od strahu in brez hrbtenice. Nič se ni mogel odločiti, nič ni smel (po njegovem), nič ni upal, če ni vprašal Kacina in mu je ta dal dovoljenje. Bil pa je tudi brez kakšnega vojaškega in protiobveščevalnega znanja. Zbirokratiziran, uradniški policaj! Navadno sranje pa takšen šef!

Ne samo poveljnik tudi jaz sem bil v enoti pravzaprav na vsakem koraku onemogočen.  Krkovič je še mesece vodil brigado – seveda od zunaj – s svojim vplivom, preko častnikov, ki so mu bili v enoti še vedno lojalni. Tudi Njavro je s svojimi delal kot, da se ni zgodilo nič, kot da ni bil zamenjan. Skupina (Paravomo) se je še vedno sestajala, odhajali so po nalogah v Ljubljano, seveda zunaj delovnega časa. Ljudje so jih videvali vedno blizu Janše ali Krkoviča. Bili so nekakšna neuradna varnostna služba Janše, vedno oboroženi.

Zadeve bi bile sila groteskne, če ne bi bilo tako pretirano grozljivo zaradi za orožje, ki so ga nosili. Tako je na primer enemu izmed fantov na Ljubljanskem gradu med proslavo (nekakšna obletnica MSNZ), izpod suknje kukala avtomatska puška in vse »varnostnike,« ki jih ni bilo malo, je bilo mogoče že na daleč prepoznati. Obleko so jim komaj zakrivale velike pištole. Uporabljali so kar Morisove zveze, preko vojaškega repetitorja na Ljubljanskem vrhu. Njavro se je še vedno javljal s svojo tajno oznako  K2.

Ko sem naslednje jutro prišel v poveljstvo, me je dežurni častnik boječe povabil v dežurno sobo in mi prestrašeno razložil kaj se je zvečer dogajalo, torej, da je nekdo uporabljal naše zveze, brez vednosti dežurnih. Bil je eden izmed tistih v Morisu, ki niso bili vpeti v takratno dogajanje.

Redki častniki z visoko šolo ali vojaško akademijo v enoti so bili postavljeni na stranski tir. Večina častnikov je imela poklicne ali komaj srednje šole. Ampak oni so bili špecialci in kakšnih šol niso potrebovali, pomembno je bilo, da so imeli kondicijo in da so obvladovali osnovne vojaške veščine. Bili so nekaj posebnega in kdo si zdaj ti (veljalo je za vse, ki smo bili na novo v brigadi), da nas boš kuštral?

Kot sem že zapisal, se dolgo ni nič zgodilo, dokler končno ni prišel signal z vrha, da naredimo predlog za prerazporeditev nekaterih častnikov iz štaba in iz odreda za hitre intervence (poklicni del enote). Predlog je bil res kot zaupen posredovan na MORS, s predlogom in priporočilom, da naj postopek ne dobi kakšnih velikih razsežnosti.

Saj sem že v naprej vedel. Že naslednje jutro je Boris Mikuš, načelnik štaba, ki je bil tudi na listi za prerazporeditev, vse vedel. Še več kot mi. Vedel je že kam ga bodo prerazporedili. Tipalke so imeli povsod, tako kot jih imajo še danes.

Juhuhu!

Med dokumentacijo sem v Morisu našel več zadev, ki so bile pomembne za pojasnjevanje preteklih in aktualnih zadev. O začetku delovanja MSNZ, kot je »strukturo« zveličavno poimenoval Krkovič, o švercanju z orožjem, kup reverzovpojasnjevali zadeve za nazaj. Med drugim sem našel tudi zapisnike sestankov odborov MSNZ po Sloveniji, na katerih jih je Krkovič prepričeval po aferi Depala vas, da imata prav on in Janša. Da je šlo za zaroto, da so zadaj višji cilji, da so zadaj ti in oni. Prav bi bilo, če bi še enkrat prebrali tisto mojo »razlago« o SLOVENCLJU. (pod naslovom: Želja osamosvojiteljev po krvi). Iskal je njihovo podporo in lojalnost. Pa ne samo njihovo, tudi podporo na nižjih ravneh organiziranosti, seveda pa tudi v enotah TO, saj je bilo zelo veliko pripadnikov MSNZ istočasno tudi poveljnikov enot TO, ali pa so bili vsaj  člani poveljstev.

Kakor kratica MSNZ je tudi ime MORiS Krkovičeva pogruntavščina. In že iz kratice je razumeti, da niso bili sestavni del SV oziroma tedaj še TO, ter da so se tudi obnašali tako, da so za vrhovnega poveljnika priznavali samo Janšo. MORiS pomeni prve črke besed: Ministrstvo za Obrambo Republike Slovenije. Črko i so med R in S vstavili seveda zato, da so lepše izpeljali tudi simbol RiS. Torej slovenskega risa. Pri tem in drugih »krancljanjih« enote mu je izdatno pomagal Mikulič, pomočnik za politično delovanje (ne morem zapisati, da je bil pomočnik za motiviranje, če je deloval kot nekdanji politkomisarji). Znaki, oznake, čini, obleke, oprema…, vse je bilo drugačno kot v TO. O vsestranski »bleščavosti« MORiSa je daljša zgodba, ki je za razumevanje vseh pojavov – predvsem pa za kupovanje lojalnosti vojakov, zelo pomembna. Za mladce je bilo pomembno, da se svetlika, da je veliko, da je nekaj posebnega, da so imeli sami poseben status. Imeli so nože, kopijo Gerbera,  ki so bili izdelani posebej zanje, z vgraviranim znakom Morisa in imenom, prvi posebne znake (risa) na rokavih, angleške uniforme in čevlje… V delavnicah so delali dodatno opremo kot so bili loki, samostreli…

Veselica!

Torej med dokumentacijo sem našel dnevniški blok v katerega je Krkovič pisal vse glavne opombe v letu 1990. Kdaj je bil s kom in kje, kaj je kdo izjavil ali kaj je on izjavljal… Slišati je bilo, da naj bi Krkovič prav na tej osnovi spletel zgodbo in napisal knjigo. Za tiste poznavalce takratnih razmer, ki vsaj približno poznajo delovanje, je skozi te zapise jasna zgodba. Nič herojska, kot jo sicer želi prikazati. Nenehni dvomi, sumničenja in kombiniranje. 

In smešno
Kako je ubogi revež »jokal«, ko so Slaparja postavili za načelnika TO. Janez ga je komaj umiril. Vse to je zapisal v bloku, z dobesednimi izreki! Doslej mu še niso uslišali željo, da bi bil glavni vojak (načelnik) v Sloveniji. Hvala bogu da niso in bogvedi s kom bi bili sedaj v vojni.

Drugi dokument oziroma videoposnetek ki sem ga našel v Morisu, se nanaša na govor Krkoviča pred enoto v Škrilju, ob odstavitvi Janeza Janše. Človek ne more mimo tega, da Krkoviča primerja z Göbelsom. Če si Krkoviča človek predstavlja še v usnjenem jopiču, v katerem se je razkazoval in se dal fotografirati, je podoba identična.

V govoru pa: »…predlagal sem Janezu (nasilen prevzem oblasti) pa je zavrnil. Torej mi bi lahko pa nismo. Mi bomo tudi v prihodnje 'zvesti Janezu'. Za zaroto gre!... Mi smo morali to narediti… Vohunili so. In tako naprej.

Kaseto sem zasebno presnel v enem izmed studiev vsaj v petih izvodih. Kot se spodobi, sem vse izročil Marjanu Miklavčiču, z originalom vred (osel sem). Če bi ta posnetek objavili se ne bi zamajal samo Krkovič ampak še kaj drugega. Pa se je izgubil? Kako in kje naj povedo takratni »igralci.« Z Jelkom vred. Čez leta so jo zopet iskali pri meni.

»Nimam!«

Držal sem se takratnih pravil obnašanja v VOMO in predal vse gradivo šefom (kasneje, ko sem dojel kam pes taco drži, sem se nekoliko »osamosvojil«). Kdor mi očita, da se nisem obnašal kot zaveden varnostno obveščevalni častnik, nima prav. Kaj pa je varnostni častnik, če ne najprej pravi Slovenec, slovenski vojak in šele nato kaj drugega. Nacionalnega ponosa so nas učili že v partijski jugi. To zleze pod kožo. Ko pa ugotoviš, da gre za barabije, na račun Slovencljev, se pač neha! Pri barabiji ali lumparijah, ki niso skladne z veljavnimi normami - ni več strogo zaupnih zadev. Če si seveda pošten! Komur je več politična opredelitev na rdeče, črne, bele, komur je pomemben samo Janez ali samo Küčan, se bo opredeljeval tako kot so se nekateri Morisovci. Ne vsi!

Niti prvi, niti drugi dokument po vsebini sicer ne dokazujeta kakšnega protipravnega delovanja (Ops – videokaseta da). Njuna vsebina je pomembna zaradi načina in oblike povzpetništva in prisvajanja zaslug ter osamosvajanja..