Evo, zdaj sem jih dobil tudi jaz. Menda? Nisem čisto ziher,
ampak dozdeva se mi, da sta bila migranta. Po temu kar berem v Demokraciji in Reporterju,
ali gledam na Nova24TV, ki so itak prvi
v službi resnice, opisu ustrezata! V nulo (0)!
Včeraj sta prišla po poti, naslanjala sta se drug na drugega, opotekala sta se, videlo se je, da sta izmučena in totalno zjebana, kot, da sta prišla sem od grške meje. Z rokami sta nakazovala ali se lahko usedeta na klop pred kletjo … Seveda, seveda, sem jima prikimal in sedla sta na klop. Stežka. Videlo se je, da sta onemogla in zanemarjena. Čist? Ja ne moreta biti kaj drugega kot migranta, saj ju ne poznam!
Pazi, in to se dogodi meni, čisto v odročnem kraju, bogu in demokraciji za hrbtom. Pomislim na policijo, saj bi bila menda dolžnost, da jo pokličem? Ampak do moje zahojenosti bi hitro prišel samo policaj na konju ali s helikopterjem. Ja, kakšen šmarnopivec tudi zaide v moj rajon. Včasih.
Zalutala sta. Ja, to bo. Ali pa ju je kakšen tihotapec odložil na napačnem kraju? Uboga sta in smilita se mi! Pomislim kaj pravi odrešenik v zvezi z usmiljenjem: »Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi …«. OK, ja to bo, bom pač usmiljen!
Niti pomislil nisem, da bi me napadla, ker sta bila res čist' na čisto zjebana. Vprašam: »Žejna?« Nič, samo široko sta oprla oči, ko sem drezal vanju. Poskusim po nemško. Nekaj mi je še ostalo iz šole: »Halo, bitte, trinken?« Aha, torej ta morata še do Nemčije, da bosta kaj znala. Poskusim še angleško, tako kot sem videl v filmih, morda sta se jo učila v šoli: »Please be thirsty?« Še bolj odpreta oči in se spogledata. Jebemtiš, drek pa moja angleščina. Ziher sem narobe vprašal? Domislim se, saj sem vendar pred kletjo. Vzamem kozarec, natočim deci šmarjaka (goljufivo vleče na roza, ker sem vanjo dal malo Amerikana) in ponudim. Oba hkrati sta stegnila roki. Pohitim še po drugi kozarec in mimogrede natočim še v krigel. Niti besedice nista spregovorila. Niti med seboj. V kriglu v minuti zmanjka in grem še po drugega. Vešda! Žejna kot šolska goba! Kaj ne bi bila po strašansko dolgi poti.
Ugibam: Iranca nista, ti ne pijejo, razen, če sta kristjana. Libanonca tudi ne, sta presvetlih polti. Rusa? Drek, lej ga, ti ne hodijo po naših krajih. Albanca, aha to bosta. »Šok, si Albanec?« Ništa od ništa. Ko spraznita še tadrugi krigel se naslonita druga na drugega in – zaspita.
Kaj naj sedaj. Naj pokličem žandarje? Ne, saj nista nič naredila. A' ni oni zgoraj nekoč rekel: »Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev.«
Natočim še en taveliki krigel, ga postavim na mizo, zaklenem keuder in grem. Ura je cajt, pa še obveznosti imam. Ko se naslednje jutro vračam med potjo razmišljam: Sta vlomila, sta se pred zidanico posrala … To namreč berem. No da so ogabno nesramni! Ko pridem, vidim prazen krigel na mizi … Gledam naokoli in vidim v travi pobruhanino. Drugega nič! Ja vem, šmarnica ni bogvekaj … Je pa zdravilna! To vem! Po dveh litrih tudi jaz vse odložim. Ampak tile migranti morda niso navajeni naše pijače … Kako je že rekel blaženi: »… nikomur ne smeš zapreti vrat, ampak moraš, ob spoštovanju etičnih in teoloških vidikov, vsem pomagati, da se odprejo za Božje usmiljenje ….«
To bo to.
Jebela, kaj pa če opis migrantov ne ustreza? Ups, da nista kaj drugega, ker nista niti vlomila in nista se posrala pred kletjo, pa tudi ničesar nista pustila?
Glej, če sta migranta, sem jo dobro odnesel!
P.S: Je pa Lojz čez en teden rekel, da sta se zjutraj taista (po opisu sodeč) ustavila tudi pri njem. Razumel ju ni nič, je pa bilo slišati po zategovanju besed kot da sta Štajerca. Zalutala pohodnika. Če sta to – sem ju tudi dobro odnesel!
Zakaj?
Zato, ker ne poznam njihovih navad, onadva pa ne naših!
Včeraj sta prišla po poti, naslanjala sta se drug na drugega, opotekala sta se, videlo se je, da sta izmučena in totalno zjebana, kot, da sta prišla sem od grške meje. Z rokami sta nakazovala ali se lahko usedeta na klop pred kletjo … Seveda, seveda, sem jima prikimal in sedla sta na klop. Stežka. Videlo se je, da sta onemogla in zanemarjena. Čist? Ja ne moreta biti kaj drugega kot migranta, saj ju ne poznam!
Pazi, in to se dogodi meni, čisto v odročnem kraju, bogu in demokraciji za hrbtom. Pomislim na policijo, saj bi bila menda dolžnost, da jo pokličem? Ampak do moje zahojenosti bi hitro prišel samo policaj na konju ali s helikopterjem. Ja, kakšen šmarnopivec tudi zaide v moj rajon. Včasih.
Zalutala sta. Ja, to bo. Ali pa ju je kakšen tihotapec odložil na napačnem kraju? Uboga sta in smilita se mi! Pomislim kaj pravi odrešenik v zvezi z usmiljenjem: »Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi …«. OK, ja to bo, bom pač usmiljen!
Niti pomislil nisem, da bi me napadla, ker sta bila res čist' na čisto zjebana. Vprašam: »Žejna?« Nič, samo široko sta oprla oči, ko sem drezal vanju. Poskusim po nemško. Nekaj mi je še ostalo iz šole: »Halo, bitte, trinken?« Aha, torej ta morata še do Nemčije, da bosta kaj znala. Poskusim še angleško, tako kot sem videl v filmih, morda sta se jo učila v šoli: »Please be thirsty?« Še bolj odpreta oči in se spogledata. Jebemtiš, drek pa moja angleščina. Ziher sem narobe vprašal? Domislim se, saj sem vendar pred kletjo. Vzamem kozarec, natočim deci šmarjaka (goljufivo vleče na roza, ker sem vanjo dal malo Amerikana) in ponudim. Oba hkrati sta stegnila roki. Pohitim še po drugi kozarec in mimogrede natočim še v krigel. Niti besedice nista spregovorila. Niti med seboj. V kriglu v minuti zmanjka in grem še po drugega. Vešda! Žejna kot šolska goba! Kaj ne bi bila po strašansko dolgi poti.
Ugibam: Iranca nista, ti ne pijejo, razen, če sta kristjana. Libanonca tudi ne, sta presvetlih polti. Rusa? Drek, lej ga, ti ne hodijo po naših krajih. Albanca, aha to bosta. »Šok, si Albanec?« Ništa od ništa. Ko spraznita še tadrugi krigel se naslonita druga na drugega in – zaspita.
Kaj naj sedaj. Naj pokličem žandarje? Ne, saj nista nič naredila. A' ni oni zgoraj nekoč rekel: »Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev.«
Natočim še en taveliki krigel, ga postavim na mizo, zaklenem keuder in grem. Ura je cajt, pa še obveznosti imam. Ko se naslednje jutro vračam med potjo razmišljam: Sta vlomila, sta se pred zidanico posrala … To namreč berem. No da so ogabno nesramni! Ko pridem, vidim prazen krigel na mizi … Gledam naokoli in vidim v travi pobruhanino. Drugega nič! Ja vem, šmarnica ni bogvekaj … Je pa zdravilna! To vem! Po dveh litrih tudi jaz vse odložim. Ampak tile migranti morda niso navajeni naše pijače … Kako je že rekel blaženi: »… nikomur ne smeš zapreti vrat, ampak moraš, ob spoštovanju etičnih in teoloških vidikov, vsem pomagati, da se odprejo za Božje usmiljenje ….«
To bo to.
Jebela, kaj pa če opis migrantov ne ustreza? Ups, da nista kaj drugega, ker nista niti vlomila in nista se posrala pred kletjo, pa tudi ničesar nista pustila?
Glej, če sta migranta, sem jo dobro odnesel!
P.S: Je pa Lojz čez en teden rekel, da sta se zjutraj taista (po opisu sodeč) ustavila tudi pri njem. Razumel ju ni nič, je pa bilo slišati po zategovanju besed kot da sta Štajerca. Zalutala pohodnika. Če sta to – sem ju tudi dobro odnesel!
Zakaj?
Zato, ker ne poznam njihovih navad, onadva pa ne naših!
