Strani

ponedeljek, 14. februar 2011

Kdo si je želel krvi?

Danilo Türk:

»Politiki Janeza Janše je treba reči ne. Dovolj je. Potrebujemo odločen prelom s to navlako tranzicijskega obdobja, od osamosvojiteljskega zaslugarstva in nerazčiščenih poslov z orožjem do zaničevanja pravosodne oblasti in ciničnega manipuliranja z naivnimi razlagami kapitalizma.«

Naivci mi na različnih ravneh šepetajo: »Si videl! Preberi kaj piše o Depali vasi pa boš videl, da Janša ni kriv. Kje je kakšen dokaz, da bi bil kriv? No, kje? Ja, za Küčana je pa dokazano! Tu nimaš kaj, da ne bi verjel! Dokazano je, da je bil vpleten v švercanje z orožjem! Janšev tiskovni predstavnik je tako povedal!«
»Ampak to so pisali samo v brezplačnikih pa v Demokraciji in v …«
»Ti bereš samo rdeče 'cajtenge', Dnevnik, Mladino…, tam lažejo kolikor so dolgi in široki.«

V vsakdanjem življenju gre torej za to, da kar kdo želel brati in prebrati in razumeti. Kadar imajo ljudje že v glavi 'recenzijo' je vse zastonj. »Kje pa, da bi bil Ivan Janez Janša kriv. Veliki osamosvojitelj. Trgoval z orožjem? Pajade! Kdo si upa očitati uvoz orožja za osamosvojitev Janši. A, da je potem trgoval, kasneje, ko smo bili že na svojem? Kje pa, šlo je samo za brezplačno pomoč Jugi. Daj, daj, kakšen trgovec s smrtjo. Pa tudi nikoli si ni želel prelivati krvi. Podtikanja. 100%!«

Zakaj je bil sestreljen Toni Mrlak, zakaj so bili mrtvi na  Primorskem v prvih dneh, kdo je za to dobil medalje? Kdo je pravzaprav dal ukaz za streljanje, kdaj, zakaj, kdo je morda »modificiral« ukaz(e). Seveda so te stvari znane, vendar nihče noče spregovoriti na glas. Šele, ko se kdo ojunači in pove javno to in to se je zgodilo, po drobcih pricurlja na dan tudi prava resnica. Kaj ni bilo rečeno, da ne smemo streljati na helikopterje z oznakami rdečega križa? Na helikopterje, ki niso bojno delovali. Ampak Morisovci so streljali. Mar v tem primeru ni šlo morda za zločin. Neoboroženo plovilo z ustreznimi oznakami? Se je kdaj kdo vprašal v zvezi s tem dejstvom?


Zakaj je bilo pravzaprav treba streljati na pripadnike JLA. So bili res tako agresivni ali pa smo si samo mi (Janša) želeli krvi. Seveda smo kasneje slišali govorice, da je Janša prve dni vojne nervozno nagovarjal teritorialce v štabu, češ »kdaj boste že sestrelili helikopter, pa tank…Dajmo fantje!« Kar predstavljam si Drnovška za mizo, ko je momljal: »jaz ne bi tako zategoval odnosov z JLA (ali nekaj podobnega).«

Meni se streljanje ni zdelo potrebno. Bil sem na zavzetju na Rožniku, v Borovnici, na Vrhniki, ponoči in podnevi, zasliševal sem ujetnike in prestopnike. Skratka, veliko sem se »srečeval« z bivšimi pripadniki JLA (do zadnjega dne, ko so odšli iz Slovenije). Večina je bila prestrašena in nobene želje po agresivnem delovanju ni bilo v njih. Razen nekaj izjem. OK. Ampak zaradi tega ni bilo treba postreliti ljudi, če se niso v petih minutah predali. Saj jih je bilo vendar strah drug drugega, strogega ukaza z vrha, vojaškega sodišča, drugih disciplinskih ukrepov in znano je bilo, da KOS in VP v JLA nista delala v rokavicah.

Točno to bo! Slovencljem (Slovenclja je menda izumila Svetlana Makarovič.)[1] je bilo treba dokazati, da gre za vojno in da je nujno oborožen konflikt sicer ne bomo država kot se šika.. Treba je sestreliti helikopter, uničiti tank in desant. Potolcimo jih… Dajmo pokažimo, da smo pripravljeni storiti vse za to, da gredo čefurji ven!
Še Zmago Jelinčič je vpil »čefurji raus« po Kosezah in Podutiku ter drugod po Ljubljani, povsod kjer se je pojavljal s skupino in z Rudijem Roudijem na motorju. Spomnim se, da sem zaradi njegovega rovarjenja po Ljubljani in bele knjige, ki so jo zaradi domnevnih kršitev vojnega prava spisali v Beogradu, moral pisati izjave za nekakšno komisijo na ravni republike, ki naj bi odgovorila, da tega nismo počeli teritorialci ampak paravojaške skupine. Zmago za zmago, sem zapisal v svoji prvi knjigi naslov pod katerim sem tolerantno opisal njegovo delovanje. Zapisal sem res tolerantno. Danes ne bi bil več tako takšen. Ko sem ga takrat v arestu zasliševal je bil ponižen in  majhen kot miška, opravičeval se je, izgovarjal na pijačo in družbo,  na »one, na občini in na tiste norce z motorji…Rešilca na nujni vožnji smo ustavili zato, ker bi lahko v njem pobegnil kakšen oficir iz kasarne… Tako kot je Meh! Saj v Podutiku in v Kosezah nismo počeli nič takega. Malo smo prestrašili čefurske babe pa otroke, ko smo se z motorji zapeljali v hodnik oficirskega bloka. Oboroženi? Ja seveda smo bili oboroženi. Roudi je imel potezno šibrovko. A, jaz? Pištolo in kalašnikovko…
Tank na Prevalu, nad Podutikom? Smo ga šli samo pogledat, saj ni bilo nikogar tam. Ja nekaj smo vzeli, zase, za vsak slučaj. Ja granate smo spravili pa k meni v klet…
S tistim tankom na Brezovici je bilo pa tako… Ja, sem zgrešil, ampak čisto malo, je bil neroden položaj… Vzel sem raketomet vašemu, no ja pravzaprav mi ga je dal. A, da smo ogrožali druge?... Ja, na to pa nisem pomislil. Ne, jaz nisem bil vodja, vodja je bil stotnik! Ja, seveda so bolj poslušali mene, ker oni ni bil sposoben. Sem moral prevzeti komando…!« Zmago za zmago in za svojo sleparsko nacionalistično politiko.

Saj bi tudi jaz streljal. Seveda bi, zato sem tudi odzval vpoklicu in sodeloval v vojni (varnostnike so itak posebej povabili na pogovor in treba se je bilo izjasniti ali si pripravljen sodelovati v boju zoper JLA). Ni me bilo strah ali vsaj manj kot večino naših fantov, ki so bili vsi po vrsti mlajši. Star sem bil že 42 let. Ampak za streljanje na ljudi bi moral imeti pravi razlog, ne samo »komando« Janeza Janše, ki jo je sicer (menda ustno) dal štabu, le-ta pa ga je prenesel na nižje štabe. Potem so ti ukazi z pokrajinskega štaba šli na območni štab, le-ta na nižjo enoto in končno je prišel ukaz do tistih, ki so imeli v rokah pravo oborožitev. Medtem je bil ukaz preklican. Ne ve se ne kdo ne kdaj ga je preklical, in tako je že takrat nastala zmešnjava, ki še do danes ni pojasnjena. Dobro, da naši niso začeli streljati po šentviški ali vrhniški kasarni. Ne morem si zamisliti koliko mrtvih bi bilo med civili, če bi jlajevci streljanje vrnili. Tudi v streljanju bi bili mi zmagovalci. Zanesljivo! Med mladimi fanti v JLA je bilo preveč strahu, bili so v tujem okolju, pol oficirjev bi se poskrilo, oskrbe ne bi imeli… Že tako so se na Metelkovi basali v glavnem s konzervami. Toda v primeru, da bi začeli streljati vsevprek iz vojašnic, bi bilo največ žrtev med prebivalstvom. So vrli vojščaki razmišljali o temu?
Samo v Šentvidu je bilo okoli 1600 vojakov in častnikov, skoraj dvajset oklepnih in samohodnih vozil, 27 topov, imeli so številne netrzajne topove, minomete vseh kalibrov, bili so vkopani do vratu… Če bi začelo to orožje bruhati granate po kemičnih tovarnah kot so bile Color ali Belinka (in podobne tovarne ter skladišča) ali po civilnih objektih, si ne znam predstavljati števila žrtev.

V glavnem pa je bil menda najbolj zagrizen pristaš streljanja na nasprotnike prav Krkovič, preko katerega je Janez vodil marsikatero »operacijo«. Okoli tega ni bilo nikoli povsem jasno kdo je komu kaj ukazal in na kakšen način. Dejstvo je, da so zaradi neizpolnjevanja ukaza letele najprej glave (npr.: poveljnik ljubljanske pokrajine?), nato pa so zaradi prelite krvi priletele tudi medalje.
Zakaj je trajalo toliko časa, da so rehabilitirali Tonija Mrlaka, Slovenca, stotnika, pilota helikopterja, ki je nameraval s plovilom po kruh v vojašnico na Vrhniko. Čemu, če so vedeli v štabu in v varnostni službi, da je kandidat za prestop, da je že sodeloval z našimi, da je Kacina vozil pred vojno naokoli v helikopterju z  izvidniškimi nameni. Recimo, da niso vedeli, da je v njem Mrlak. Ampak rečeno je bilo, da se na neoborožene helikopterje in z oznakami rdečega križa itak ne strelja. In kdo je resnično pritisnil na sprožilec.

Ko je bil odstavljen Janez Janša bi lahko Slovenija, pravzaprav takrat vladajoča politika, ugotovila vsa povojna dejstva in 'pospravila' zadeve v zvezi s trgovanjem z orožjem, z raznoraznimi aferami in še kakšno drugo lumparijo, ki se je nabrala okoli Janše. Jok. Bali so se drug drugega ali pa so imeli vsi umazane prste. Kot pravijo: najbrž so vsi držali vrečo, ko je Janez dajal vanjo takratne devize (apoene[3]) preštete v milijonih. Kaj lahko sklepa navaden državljan, ki pri temu ni imel nič? Komu bo verjel? Logično, tistemu, ki je največ prispeval k osamosvojitvi. Glavnim osamosvojiteljem, tistim, ki so si državo prisvojili že leta 1991. 

Če bi bil Jelko Kacin, ki je nasledil Janšo, bolj odločen in bi jasno povedal v javnosti (menda ga je preprečil Drnovšek?), kaj smo odkrili VOMOvci, bi morda večina takoj verjela tej resnici. Ker pa so pustili Janezu, da je začel v javnosti manipulirati s tem, da je šlo pač za državne in obrambne interese, da bo dal odgovor na to temo na tiskovnih konferencah, da ni bilo nikakršnega švercanja, da smo švercali kot država samo čez slovensko mejo za potrebe TO itd., ipd.

Bila je ustanovljena komisija v MORS (imena članov so znana), ki je začela zbirati podatke o švercanju. Sodelovala je tudi s policijo, z Dragom Kosom in drugimi. Še sedaj to predstavlja krovne dokumente o švercanju. Bilo je vse jasno, kot beli dan. Šlo je za gotovinsko poslovanje. Denar od tega »poslovanja« pa se je izgubil.
Raziskovali smo ozadje afere Depala vas, ki je nastala samo zaradi omenjenega prekupčevanja. Klavorovi policisti in kriminalisti so že davnaj prej prišli do podatkov. Odkrivali so kdo se bogati, kdo je nosilec dejavnosti. Kje in kam so vodile poti trgovanja, kako so šle pošiljke mino policije in carine, kdaj in kako so prihajali kupci (imeli so celo posnete na video trak). Prišli so predaleč. Treba jih je bilo preprečiti, tudi za ceno konflikta med policijo in vojsko.
Tudi v VOMO smo zbirali dokumente in dokaze, da je šlo za lumparijo. Nekateri bolj, nekateri manj, zlasti tisti, ki so v Janši še vedno videli idol - manj. Glavni osamosvojitelj ne more biti kriv, ni švercal, ni delal krivic, molil je in bil je poštenjak. Od nog do glave. »Ta že nej tak, je buli, paštenakar je…,« bi zapeli na Mlačevem ali tam v okolici Grosuplja.

Gradiva  smo dajali Miklavčiču in verjeli, da jih le-ta daje Kacinu. Verjeli smo tudi, da je bil preko Jeklenega Kacota seznanjen z zadevami Drni. Kakor hočejo, ali kakor so hoteli. Mi (varnostno obveščevalni častniki) smo pošteno opravili delo. Najbolj enostavno bom zapisal: zajebali so. Do amena! Madež na slovenski samostojnosti je ostal in bo še dolgo visel nad nami, kot Damoklejev meč.

Dandanes mi očitajo: saj ni res kar pišeš in govoriš o Janši. On je pošten! Zlonamernež si… Seveda, saj mu nikoli niso hoteli tega dokazati, čeprav so imeli argumente in dokumente. Toliko pričevanj je bilo o denarju, ki ga je dobil za orožje – denarja pa nikjer. Kje so denarji od usposabljanja Hosovcev, Abdičevih Bosancev, kje je kovček s 17 milijoni mark, ki sem jih osebno preštel. Kje so kovčki denarja, ki so jih prinašali Hrvati in so jih videli naši fantje - tam, v Lovšinovi pisarni. Je bila to fata morgana? Bo zopet rekel tako kot je bil naučen njegov tiskovni predstavnik Hajdinjak: zopet si nekdo nekaj izmišljuje, imajo bujno domišljijo

Na njihovem mestu se tega tudi jaz ne bi spomnil. Nič koliko ljudi me je doslej zezalo, češ bil si poleg, zakaj nisi sunil vsaj sto tisoč mark. Saj se ne bi poznalo. Nihče ne bi vedel. Sam si bil, polno denarja je bilo. Če bi že morda kaj posumili bi si verjetno mislili, da so se nekje ušteli. Res nisem nikoli pomislil na to, da bi vzel. Niti pare ne. Bilo pa je tako, da bi lahko. Franci je pustil vse ključe pisarne in blagajne, ki so bile še vedno polne mark – sicer bolj v drobižu in ogromno ali vsaj še enkrat toliko denarja v različnih drugih deviznih apoenih, kot jih je omenjeni že odnesel čez mejo.
Čeprav je demenca sindrom, ki ga povzročajo bolezni organskega izvora in lahko prizadene ljudi v vseh starostnih obdobjih, je primarno bolezen starostnikov.

Pa kdo je ta Krkovič, da je še vedno oziroma se še vedno preriva na piedestal (ali pa najbolj odlikovani teritorialec Lisjak). Kdo je bil in kaj je počel pred osamosvojitvijo, preden se je spomnil, da bi zaradi sebe (ne zaradi česa drugega) dobil kontakt z Janšem in Bavčarjem in potožil, da mu bodo vzeli orožje. Zato, da bi se prerinil v ospredje. Takrat niso bili več časi za partijske funkcionarje in funkcionarje SLO s partijskim pedigrejem.. S pametjo, ki jo ima (Zame je degradirana osebnost. V njegovo glavi so se že zdavnaj začeli degenerativni procesi ki so mu skrivili možgane. Takšen bolnik dolgo ne bo mogel skrbeti zase in bo postal hudo socialno in ekonomsko breme za družbo in hkrati za svojce.)

Osamosvojitveno vojno smo se šli partijci, seveda tudi večina drugih, tudi drugače mislečih. Na vseh položajih so bili oficirji partijci! Glejte  Brejca, Krkoviča, Lisjaka…, da ne govorim o poveljujočih kadrih v vseh štabih pokrajin, da ne omenjam republiškega. V ljubljanskih štabih ali v poveljstvih enota skoraj ni bilo častnika ali podčastnika, ki je sodeloval v vojni, da ni bil v partiji. Resnično zelo redki niso bili v partiji. To pač dobro poznam. Zato so očitki, da se je šel vojno samo nekdo drug, ali da smo partijci nasprotovali tem težnjam,  ne gredo čez cedilo. Toda,  takrat ni bilo ne levih ne desnih. Krkoviči, Brejci, Lisjaki… so bili v ozadju, Janša je bil bog!

Očitajo mi, da je imela moja knjiga Trgovci s smrtjo namen diskreditirati JJ. Ja koga drugega le. Saj se je šel on trgovca s smrtjo. Ne jaz. Porkaduš!
In da stoji nekdo za menoj? Kučanov klan, Udbomafija, mafija kar tako, saj jo je v Sloveniji po pripovedi italijanskega mafijaša polno, nekdo tretji, četrti.
Moram uporabiti izraz, katerega raba mi ni všeč, ampak: "poserjem se" na tiste, ki  to trdite ali v bran jemljete Jastrebe - osamosvojitelje, ki so šli po stranpoteh.



[1] POJASNILO IN RAZLAGA  BESEDE SLOVENCELJ

·         Vi, ki to berete, niste tipični Slovenclji. Seveda ne! Tipični Slovencelj o samem sebi noče slišati ali brati ničesar grdega. Kot tak je nesprejemljiv za kritiko. Če je kje kaj narobe, so za to vselej krivi drugi. Oni to delajo, oni so krivi, ona je to rekla, on je to naredil. Ali pa v stilu - veš kaj je rekel, veš kaj vse je počel, veš kaj delajo in podobno. Sem slišal od nekoga, ki je bil poleg…
  • Tipični Slovencelj torej vse probleme projicira na druge. Kdo bi lahko bili ti drugi, se redko ali nikoli podrobno ne izve. Kajti, prisotni pri šanku, v službi, v družbi, so vselej izvzeti. Da ni zamere.
  • No, ima pa tak tipičen Slovencelj še druge metode. Je na primer vselej sumnjičav. Tako, da že diši po paranoji. Meni, da je za vsem - nekaj ali nekdo zadaj. 'Oni' so samo marionete, reče. Za njimi so tisti, pravi. Velike ribe, ki so nedotakljive in jih ni mogoče uloviti. In če je vedno nekaj zadaj, je pač bolj malo spredaj. Tako so pač številne sosednje države vedno spredaj. Ker je pri nas za vsem nekaj – zadaj.
  • Da ne boste mislili, da je ta zapis moj ali da sem si ga izmislil. Ma, kje neki. Za tem nekdo stoji. Nekaj je zadaj, vam rečem! Krivi so oni, tisti, drugi!

[2] Takrat imena MORiS še ni bilo. Imenovali so se 30. razvojna skupina.
[3] Izraz je uporabil Darko Njavro, ko je pojasnjeval , da ni šlo za trgovanje z orožjem oziroma, da ni bilo mogoče, da bi prekladali apoene po 1000 DEM.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.