Kaj pa pisalni stroj, Barbara

Objavljeno v MLADINI
18. avgust 2003
Kaj pa pisalni stroj, Barbara?

Kako je Barbara Brezigar zavarovala ponarejevalce vojaških dokumentov iz afere Depala vas

Kaj se je zgodilo s skupino ovadb zaradi ponarejanja v zadevi Depala vas, dolgo ni bilo znano. Šele leta 1999 smo v Mladini razkrili, da se je zgodba o pisalnem stroju znamke Olympia, na katerega so bili napisani ponarejeni dokumenti (in verjetno tudi pisma Civilne iniciative), končala za ponarejevalce zelo ugodno.
Pisalni stroj je najprej postal materialni dokaz v preiskavi “posebne” tožilske skupine, kriminalisti pa so izdelali zelo natančen tipkopis tega stroja. Na podlagi tega so bili izvajalci ponarejanja vojaških dokumentov - predvsem pripadnik Morisa Milan Kunstelj - v kriminalističnih analizah popolnoma razkriti. Kriminalisti so neizpodbitno ugotovili, da je Kunstelj Smolnikarju do aretacije izročil vsega skupaj trinajst podobnih ponarejenih dokumentov. Ker so bili ti sestavljeni iz različnih drugih dokumentov, kriminalistom v kasnejših analizah ni bilo težko ugotoviti, da gre za ponaredke. Grafološka analiza je pokazala, da je Njavra večinoma podpisoval Kunstelj ali pa so bili podpisi sestavljeni s fotokopiranjem. Ponarejeni dokumenti so bili napisani na pisalnem stroju, ki je last vrhniškega podjetnika Romana Kordiča. Po mnenju kriminalistov je v vseh teh primerih šlo za kaznivo dejanje ponarejanja listin, zato so v ovadbah zahtevali, da pristojni tožilec Mitjo Kunstlja in njegove sostorilce spozna za krive in jih obtoži.
Triindvajsetega januarja 1997 je Barbara Brezigar kazenske ovadbe ljubljanskih kriminalistov zoper Mitjo Kunstlja zavrgla. Sprejela je sklep, v katerem je zapisala: “... kazensko ovadbo UNZ Ljubljana zoper Mitjo Kunstlja … zavržem.” Razlogi za to “zavrženje” so še danes dobesedno šokantni. Barbara Brezigar je najprej odkrito priznala, da je bilo “z grafološkimi ekspertizami ugotovljeno, da je na njih Njavra podpisal Kunstelj”, nato pa se nenadoma pričela ukvarjati s povsem drugim vprašanjem, namesto s tistim, ki bi ga morala raziskati. Kriminalisti so trdili, da je Kunstelj ponarejal državne dokumente. To je bilo očitno res. In zgolj na podlagi tega bi Brezigarjeva preprosto morala vložiti obtožni predlog in nato prepustiti sodiščem, da odločijo o zadevi. To je bila njena dolžnost. Toda ravnala je drugače. Čeprav je v prvem osnutku obtožnega predloga zoper Mitjo Kunstlja ugotovila, da je ta kriv kaznivega dejanja ponarejanja listin, se je pričela ukvarjati z vprašanjem, kdo ga je napeljal na to, da je pričel ponarejati dokumente. Prišla je do sklepa, da “ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je osumljenca napeljal na to, da je na papirjih podpisoval Njavra ter zapisal lastnoročne pripise”, čeprav to za obstoj kaznivega dejanja, ki so ga opredelili kriminalisti, sploh ni bilo nujno. Nato je ugotovila, da za Kunstlja “ni bilo ugotovljeno, ali je tudi vsebino ponarejenih listin zapisal sam”. To za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja znova ni bilo niti najmanj pomembno. Tehnologijo ponarejanja bi moralo raziskovati sodišče. Takoj nato je Barbara Brezigar - ne da bi to posebej razložila - sklenila, da je”malo verjetno, da bi osumljenec na lastno roko ponarejal in Smolnikarju izročal takšne papirje,” ki so bili celo, kot je ugotovila sama, “podlaga pisma MNZ predsedniku slovenske vlade z dne 15. 2. 1994”.
Sklep tožilke si brez dvoma zasluži posebno mesto v zgodovini tožilskih odločitev v Sloveniji. “Glede na to, da so torej pravi razlogi za ponarejanje dokumentov drugje in da je bil Kunstelj le zadnji člen v tej verigi, prejšnji členi pa niso razkriti, je bilo treba ovadbo zoper njega zaradi pravičnosti in ob uporabi določila 14. člena KZ zavreči,” piše v sklepu o “zavržbi”, ki ga je lastnoročno podpisala Barbara Brezigar, tedaj “okrožna državna tožilka“. Kot cinizem posebne vrste sledi pripis “P. S.”: “Ta sklep nima pravnega pouka, ker ni bilo oškodovanih oseb.” To je seveda zelo daleč od resnice - s takšnim ravnanjem je Barbara Brezigar oškodovala vso državo, ker je dala jasno vedeti, da so tudi ponarejevalci vojaških dokumentov, ki s svojimi ponaredki zavajajo celo predsednika vlade, v Sloveniji popolnoma varni pred roko pravice.

Nova razkritja
Zgodba o pisalnem stroju, ki jo v Mladini razkriva Srečko Jeraj, s še nekaterimi podrobnostmi priča, da je tožilstvo takrat res zavarovalo ponarejevalce. Čeprav je imelo pisalni stroj, na katerega so bili ponaredki spisani, in je obstajala priča, ki je bila pripravljena povedati, kdo je dokumente ponarejal, se ni zgodilo nič. Priča sploh ni bila zaslišana. To je konec koncev logično, če predvidevamo, da je bil namen od samega začetka zgolj in edino zavreči vse ovadbe proti "vojaški strani" v aferi Depala vas. Priča ponarejanja bi s svojim pričevanjem onemogočila enostavno, čeprav za lase privlečeno razlago, da so naročniki ponarejanja neznani. V vrhniški videoteki dokumentov po pričevanju Srečka Jeraja ni ponarejal Mitja Kunstelj. To so počele njemu nadrejene vojaške osebe. Šlo je spet za isto skupino ljudi, za katero je Vid Drašček v prejšnji številki Mladine povedal, da so jo na ministrstvu za obrambo poimenovali "Paravomo". Razlog za zavržbo ovadbe bi tako torej odpadel. Ovaden pa ne bi bil samo Kunstelj, temveč tudi ljudje, ki so bili v vojaški hierarhiji precej višje od njega.
Potem je tu še zgodba o pisalnem stroju. Konec oktobra 1996 so bili končno najdeni tipkopisi, ki so potrdili, da so bili dokumenti iz "Depale vasi" ponarejeni točno na pisalnem stroju Romana Kordiča. Že 16. septembra 1996 je v OVS prispel zahtevek posebne tožilske skupine za dopolnitev ovadbe zoper Mitjo Kunstlja zaradi ponarejanja uradnih listin. OVS je ugotovil, da je tipkopise ponaredkov 19. januarja 1994 na pisalnem stroju, ki je bil last Romana Kordiča, izdelal Andrej Podbregar. Ta jih je izročil Kunstlju. Kunstelj pa jih je 25. januarja 1994 prodal Milanu Smolnikarju za 7000 SIT. Isti Andrej Podbregar naj bi bil pisalni stroj "zasegel", tako rekoč samemu sebi, že 18. maja 1994, a ga kljub večkratnim zahtevkom ni dostavil v prostore Voma oziroma kasneje OVS. "Zaseg" pisalnega stroja je sploh posebna zgodba. Andrej Podbregar naj bi ga bil kot vojaška oseba - pomočnik načelnika za varnost prve izpostave Voma - pravno formalno zasegel Kordiču, ki je bil civilna oseba. To je moral odobriti njegov nadrejeni Simon Krejan, in ta bi o vsem skupaj moral obvestiti ministra za obrambo Jelka Kacina. To se seveda ni zgodilo. Kakorkoli, pisalni stroj se je spet našel šele dobri dve leti kasneje. Andrej Podbregar ga je v prostore OVS dostavil 23. oktobra 1996, po grožnjah Vida Draščka, ki se je v OVS ukvarjal s primerom, da bo sicer vse skupaj spravil v javnost. Kot je ugotovil OVS, je bil do tega dne pisalni stroj nepooblaščeno v hrambi pri Darku Njavru. Dva dni kasneje, 25. oktobra 1996, je bil pisalni stroj poslan posebni skupini tožilcev, skupaj z zahtevano dopolnitvijo ovadbe.
Stvari so bile konec oktobra torej jasne. Tako jasne, da je bilo treba ovadbo po hitrem postopku zavreči? Ponovimo - Barbara Brezigar je to storila 23. januarja 1997. Natanko tri mesece kasneje. In pisalni stroj? Tega so nekam založili. Po logiki zavržbe bi moral biti vrnjen lastniku. A to niti ni pomembno. Pisalni stroj je postal nepomemben detajl. Za pričo ponarejanja pa se je začelo nevarno življenje, v katerem je vsaka omemba znamenitega pisalnega stroja v javnosti zanj pomenila grožnjo. Namesto da bi mu tožilstvo dodelilo status varovane priče, je zavarovalo tiste, katerih početje je skušal razkriti.

7. junij 2004
Podbregar obljubil premirje
Življenje priče ponarejanja dokumentov bo odslej mirnejše
Avgusta lani je Srečko Jeraj v intervjuju za Mladino kot neposredna priča dogodkov ponarejanja dokumentov afere Depala vas, osvetlil dogodke. Za ta korak se je odločil, ker prej v sodnem postopku zoper ponarejevalce sploh ni bil klican kot priča. Zadeva se je ustavila, saj je takratna tožilka v zadevi, Barbara Brezigar, slučajno po naključju kronski obremenilni dokaz, pisalni stroj Olympia. Jeraj je v intervjuju med ponarejevalci in vpletenimi med drugim naštel Darka Njavra, Antona Krkoviča in Andreja Podbregarja.
Kmalu po objavi intervjuja je Jeraja na njegovem delovnem mestu poiskal Andrej Podbregar, sicer bolj poznan po neuspešni ugrabitvi grškega dilerja z orožjem v Celovcu. Izmenjala sta par besed. Pogovor pa ni bil prav nedolžen, saj je Jeraj na okrožnem sodišču zoper Podbregarja podal predlog za pregon zaradi suma kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ RS.
Na glavni obravnavi je sodnica Jeraja nekajkrat povprašala, če morda želi umakniti predlog za pregon, Jeraj pa ni popustil in je ponovno poudaril: “Podbregarja se od incidenta naprej bojim, saj je znano, da je zelo močan in izurjen, ter da ga včasih tudi zanese.”.
Pozneje je besedo dobil Andrej Podbregar, ki je priznal, da je Jeraja besedno napadel: “Svojih fizičnih sposobnosti nisem nikoli uporabljal za maščevanje... glede tega, kar sem rekel, pa nisem mislil kot fizično grožnjo, pač pa bolj kot grožnjo s sodiščem, vendar tudi tega ne bom uresničil, ker imam dovolj deset let sodišč že iz afere Depala vas.”
Spomnimo se, da je takrat Podbregar ravno s fizično silo obračunal z Milanom Smolnikarjem, ki je končal v bolnišnici. Za tem je Jeraj umaknil predlog za pregon, pod pogojem, da v prihodnje ne bo več imel težav. V končni zapisnik je sodnica je zato Podbregarja zaprosila tudi za izjavo za končni zapisnik, da se odslej z Jerajem ne bo več zapletal v konfliktne verbalne situacije. Podbregar je v to privoli.
“Barbika sploh ni tako slaba. Toda kadar dela napake, jih ne dela zaradi pomanjkanja znanja, ampak zato, ker jih dela namenoma. Njena edina težava je v tem, da ima v glavi Janšo - ta je kakor nekakšen rak, ki jo od znotraj povsem obvladuje,” mi je te dni pripovedoval eden od kriminalistov, ki je v zadnjih letih pogosto sestankoval s tožilko Barbaro Brezigar in pri tem s svojimi rokami na široko zakrilil okoli moje glave. Nato je pripovedoval o vsem že znanem; o pristranskem ravnanju, o tem, kako je kot tožilka pogosto zatrjevala, da "je policija ne bo nadzorovala", in o tem, kako je kršila zakone ter o svojih odločitvah sploh ni obveščala vlagateljev ovadb.
Bilo je samo nekaj minut zatem, ko me je na poti proti klubu Nove revije, kjer naj bi opravil intervju z Barbaro Brezigar, prestreglo SMS-sporočilo tiskovne predstavnice SDS, da morajo “žal zaradi nepričakovanih obveznosti neodvisne predsedniške kandidatke Barbare Brezigar intervju, ki je bil dogovorjen za danes, 22. oktobra ob 11. uri, odpovedati”. To je bila samo zadnja od nekaj podobnih odpovedi, ki so si sledile takoj zatem, ko je Barbara Brezigar v intervju za Mladino v začetku meseca že privolila.“Najprej naj se Vam najlepše zahvalimo za povabilo na intervju za Vaš cenjeni tednik. Gospa Barbara Brezigar bo z veseljem sodelovala z Vami,” je bilo zapisano v prvem odgovoru na prošnjo za intervju, kjer nam je tiskovna predstavnica SDS Patricija Šašek sporočala, kdaj nam bo “gospa Brezigar na voljo”. Ko je Brezigarjeva še zadnjič prelomila dano besedo in na neresen odlog intervjuja v uredništvu nismo več pristali, osladnih pisem iz volilnega štaba Barbare Brezigar nenadoma ni bilo več.
Kdo je torej Barbara Brezigar, ta “neodvisna” kandidatka, ki ji volilno kampanjo pripravljajo v Socialdemokratski stranki Slovenije in Novi Sloveniji? Številne sporne odločitve v vlogi tožilke in še nekateri doslej neznani dokumenti iz afere Depala vas jo kažejo v veliko bolj jasni luči kot njeni sladkobesedni intervjuji. Tožilske odločitve Barbare Brezigar povsem jasno dokazujejo, da je v zadnjih letih svojo poklicno kariero brezpogojno podredila političnim interesom. In to celo za ceno kršitve zakonov. Prelomna točka, po kateri se je začela njena politična kariera, je bila Depala vas, kjer je Barbara Brezigar proti sodelavcem Janeza Janše in pretepačem Milana Smolnikarja ustavila pregon z obrazložitvijo, da so pretepači ravnali zakonito. Na enak način je ponarejevalce državnih dokumentov v nepodpisani obtožnici najprej s številnimi dokazi obtožila za kazniva dejanja, nato pa skorajda v isti sapi zgolj z dvema za lase privlečenima razlogoma zavrgla že spisano lastno obtožnico! Za popolno spremembo svoje odločitve je bila kmalu zelo bogato nagrajena. Še v času Antona Drobniča je postala vrhovna državna tožilka, leta 2000 pa je postala pravosodna ministrica v Bajukovi vladi.

Salto mortale
Če hočemo spoznati oba, pogosto popolnoma nasprotujoča si obraza Barbare Brezigar, potem si moramo natančneje ogledati eno samo odločitev tožilke Brezigarjeve - tiste, s katero je 23. 1. 1997 zavrgla kazensko ovadbo UNZ Ljubljana proti Mitji Kunstlju in ostalim obtoženim ponarejevalcem v zadevi Depala vas. Že takoj zatem, ko so pripadniki ministrstva za obrambo brutalno pretepli Milana Smolnikarja, so namreč kriminalisti spisali dve vrsti ovadb. V prvi skupini so ostale ovadbe proti storilcem, ki naj bi kršili pooblastila, protipravno odvzeli prostost Smolnikarju in mu poškodovali vozilo. Barbara Brezigar je te ovadbe zavrgla kot neutemeljene, z obrazložitvijo, “da so ovadeni uporabili le takšno silo, kot je bilo potrebno”, pregon pa po nekajletnem premoru danes nadaljuje okrožno ljubljansko tožilstvo. V drugem spisu so se znašle ovadbe zaradi ponarejanja, ki naj bi jih izvedli pooblaščeni pripadniki ministrstva za obrambo. Na osnovi tipkopisov pisalnega stroja Olympia so bili izvajalci ponarejanja vojaških dokumentov v izvedenih kriminalističnih analizah popolnoma razkriti. Vendar pa je Barbara Brezigar kljub jasnim dokazom o storilcih zavrgla tudi te ovadbe.
Kriminalisti, ki so leta 1993 in 1994 na podlagi svojih pooblastil raziskovali nepravilnosti v ministrstvu za obrambo in trgovino z orožjem, so že kmalu posumili, da je del dokumentov, ki jih je od Mitje Kunstlja dobil civilist in nekdanji pripadnik Morisa Milan Smolnikar, ponarejenih. Ponaredki so bili Milanu Smolnikarju predani prav zato, da bi zaradi njih “devalvirali” tudi originalni dokumenti o trgovini z orožjem. S temi lažnimi dokumenti pa naj bi bili na laž postavljeni tudi zelo realni posegi Morisa v civilno sfero. Kunstelj je Smolnikarju do brutalne aretacije izročil trinajst podobnih ponarejenih dokumentov. Ker so bili dokumenti sestavljeni iz različnih drugih dokumentov, kriminalistom v poznejših analizah ni bilo težko ugotoviti, da gre za ponaredke. Grafološka analiza je pokazala, da je Darka Njavra večinoma podpisoval Kunstelj ali pa da so bili podpisi sestavljeni s fotokopiranjem. Tožilstvo si je v postopku preiskave pridobilo tudi električni pisalni stroj znamke Olympia, na katerem so bili napisani ponarejeni dokumenti, zelo verjetno pa tudi pisma Civilne iniciative. Kriminalisti so ugotovili, da so bili ponarejeni dokumenti dejansko napisani na pisalnem stroju, ki je last vrhniškega podjetnika Romana Kordiča. Po mnenju kriminalistov je šlo v vseh teh primerih za kaznivo dejanje ponarejanja listine, zato so v ovadbah zahtevali, da pristojni tožilec Mitjo Kunstlja in njegove sostorilce spozna za krivega in jih obtoži.
Barbara Brezigar se je z njimi v začetku očitno strinjala. Kot vodja skupine državnih tožilcev za posebne namene je najprej sestavila obtožni predlog zoper Mitjo Kunstlja. V njem je predlagala, da ga sodišče obsodi, ker je “napravil krive listine in jih uporabil kot prave”. V nadaljevanju sicer nepodpisanega dokumenta sledi opis ponarejenih dokumentov, citati grafologov in povsem na koncu še sklep vodje državnih tožilcev za posebne namene Barbare Brezigar. “Po vsem navedenem nedvomno obstaja utemeljen sum, da je obdolženec sporne dokumente izdelal in tudi izročil tajnemu sodelavcu MNZ Milanu Smolnikarju. Iz že citiranih strokovnih mnenj izhaja, da je dokumenta, navedena pod tč. od 1 do 8 ter pod tč. 12, napisal obdolženec. Za dokumenta pod tč. 9, 10 in 11 izvedenec R. ugotavlja, da so prav tako ponarejeni. Res je sicer, da v nobenem mnenju ne piše, da naj bi jih ponaredil obdolženec, vendar pa je glede na to, da jih je izročil skupaj z ostalimi ponarejenimi dokumenti, mogoče povsem utemeljeno sklepati, da je tudi te dokumente ponaredil obdolženec. Od Krkoviča in Janše jih z ozirom na to, da sta njuna podpisa ponarejena, očitno ni mogel dobiti, prav tako pa tudi ne od kakšne druge uradne osebe iz Ministrstva za obrambo. Po vsem navedenem prav tako izhaja tudi utemeljen sum, da je obdolženec dokumente izročil tajnemu sodelavcu MNZ Smolnikarju z namenom, da bi MNZ v okviru svojih pristojnosti ustrezno reagiralo zaradi domnevnih kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena, če bi bila seveda vsebina dokumentov resnična. Svoj namen je nedvomno izrazil s tem, ko se je želel sestati s kriminalistom Dragom Kosom. Pri tem pa je potrebno izrecno omeniti tudi to, da je obdolženec svoj namen tudi dosegel. Uprava kriminalistične službe MNZ je na podlagi teh dokumentov odreagirala tako, da je začela izvajati več aktivnosti za zbiranje podatkov o kaznivih dejanjih, ki naj bi se dogajala znotraj MO RS. V ta namen sta se kriminalista Drago Kos in Marjan Erhatič tudi sestala z obdolžencem. Z namenom, da bi raziskal domnevna kazniva dejanja znotraj MO, je Drago Kos na sestanku v Havani poizvedoval za informacijami povsem vojaškega značaja o 1. specialni brigadi MORiS,” je zapisala Barbara Brezigar. V nadaljevanju je Barbara Brezigar zapisala še oceno, da “MNZ je na dokumente, ki jih je izročil obdolženec, odreagiralo na nepravilen način, saj je začelo delovati v nasprotju s svojimi zakonskimi pristojnostmi”. Kljub temu pa je dodala, da so ne glede na to s strani obdolženega pripadnika Morisa “podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin”, saj je Mitja Kunstelj “dokumente predal z namenom, da bi kriminalisti na neki način ukrepali in ta njegov namen že zadostuje za obstoj kaznivega dejanja”.
Dokument nima datuma in nikoli ni bil uradno overjen. Le nekaj mesecev pozneje je namreč sledil vratolomen preobrat. Tožilka, ki je tako vehementno navedla vse razloge, zaradi katerih bi bilo treba ponarejevalce vojaških dokumentov obsoditi, je naredila presenetljiv salto mortale in se postavila v položaj, v katerem je oporekala lastnim sklepom. Triindvajsetega januarja leta 1997 je pod isto številko spisa namreč sprejela sklep, s katerim je zapisala, “kazensko ovadbo UNZ Ljubljana zoper Mitjo Kunstlja … zavržem“. Podvomila je celo o dopolnilu kazenske ovadbe zoper Kunstlja, ki so vsebovali dokumente, najdene jeseni leta 1996 v specialni brigadi Moris. Gre seveda za čas, ko je ministrstvo za obrambo že prevzel Jelko Kacin. “Ko se je v decembru 1996 prek medijev ugotovilo, da naj bi v javnosti zopet krožili dokumenti, povezani z dogodki v Depali vasi, kateri naj bi bili že poslani skupini državnih tožilcev za posebne zadeve, smo od MO zahtevali podatke, saj dokumentov nismo prejeli, ter v januarju 1997 prejeli njihov odgovor, da nam dokumentov niso poslali. 22. 1. 1997 pa smo od MNZ dobili poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe zoper Kunstlja zaradi zgoraj citiranih kaznivih dejanj. Priloga tega poročila pa so dokumenti, ki naj bi bili najdeni v specialni brigadi MORiS jeseni 1996 in ki naj bi dokazovali, da je Kunstelj ponarejal listine po navodilih `nekaterih pripadnikov MO'. Poročilo nakazuje, da naj bi obstajala `neformalna in izvensistemska skupina znotraj obrambnega ministrstva', po zamisli katere naj bi Kunstelj izdeloval in izročal ponarejeno dokumentacijo. K temu bi ga lahko napeljali dve konkretni osebi, vendar zaključek poročila navaja, da jim ni uspelo ugotoviti, kdo bi Kunstlja napeljal k storitvi kaznivega dejanja. V zvezi s temi dokumente smo opravili tudi nekaj razgovorov s tedanjimi pripadniki MO, ki delno prerekajo veljavnost dokumentov in zatrjujejo, da so na nekaterih pripisi, ki jih originalno na dokumentih ni bilo. Ne glede na to, da je verodostojnost takih dokumentov, najdenih po več kot dveh letih od zamenjave vodstva specialne brigade MORiS, močno sporna, pa je treba povedati, da vsebina dokumentov ne dokazuje, da bi tedanji pripadniki MO Kunstlja napeljali k izročanju krivih listin predstavnikom MNZ,” piše v svoji “zavržbi” Barbara Brezigar.
Glede kaznivega dejanja ponarejanja listin, za katere je tudi Barbara Brezigar zatrdila, da je bilo “z grafološkimi ekspertizami ugotovljeno, da je na njih Njavra podpisal Kunstelj”, je bil sklep Barbare Brezigar še precej bolj nenavaden. “Glede kaznivega dejanja ponarejanja listin ni bilo mogoče ugotovite, kdo je osumljenca napeljal na to, da je na papirjih podpisoval Njavra ter zapisal lastnoročne pripise. Ni bilo tudi ugotovljeno, ali je tudi vsebino ponarejenih listin zapisal sam ter ali je to vsebino sestavil sam. Oba akterja teh dogodkov - Smolnikar in Kunstelj - sta bila tajna sodelavca MNZ oziroma MO. Kunstelj pa naj bi proti plačilu posredoval informacije tudi MNZ. Malo je verjetno, da bi osumljenec na lastno roko ponarejal in Smolnikarju izročal takšne papirje. Državno tožilstvo pa ni moglo z gotovostjo ugotoviti, predstavniki katerega od obeh ministrstev v sporu so sodelovali pri tem plasiranju ponarejenih dokumentov. Glede na to, da so dokumenti že na prvi pogled ponarejeni, pa bi se lahko postavilo tudi vprašanje nadaljnje uporabe takšnih dokumentov, ko so bili delno podlaga pismu MNZ predsedniku slovenske vlade z dne 15. 2. 1994. Glede na to, da so torej pravi razlogi za ponarejanje dokumentov drugje in da je bil Kunstelj le zadnji člen v tej verigi, prejšnji členi pa niso razkriti, je bilo potrebno ovadbo zoper njega zaradi pravičnosti in ob uporabi določila 14. Člena KZ zavreči,” piše v sklepu o zavržbi, ki ga je lastnoročno podpisala Barbara Brezigar, tedaj okrožna državna tožilka. V posmeh pravni državi sledi še P.S.: “Ta sklep nima pravnega pouka, ker ni bilo oškodovanih oseb.”
Kar seveda ni res. S tem ko je Barbara Brezigar uvedla absurdno pravilo, po katerem se ne preganjajo nekateri storilci kaznivih dejanj, če se ne odkrijejo “vsi členi v verigi”, je bila oškodovana celotna država. Glede na vse zapisano se zdi ocena o zlorabi tožilskih pooblastil utemeljena. Tudi policije o zavržbi ni obvestila, čeprav je s tem kršila zakon. Njeno sklicevanje na to, da je ustavnemu sodišču podala pobudo za spremembo zakona, ki določa dolžnost tožilca, da o zavržbi ovadbe obvesti policijo, pa je seveda prazno - saj je zakon pač treba spoštovati, dokler se ne spremeni. Omenjeno pobudo je ustavno sodišče lani prepričljivo zavrnilo.

Pokop pravne države
Oba razloga za zavržbo v epizodi Depale vasi, ki ju je podpisala Barbara Brezigar, sta skregana s slovensko in primerljivo evropsko zakonodajo ter z zdravo pametjo. Kaznivo dejanje ima po slovenski zakonodaji majhen pomen le tedaj, kadar je “njegova narava neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni”. Razlog za zavrženje ovadb pa tudi ne more biti v dejstvu, da pri ponarejanju listin ni sodeloval le Mitja Kunstelj, pač pa tudi drugi, še “neidentificirani sostorilci”.
Oba razloga se že zgolj zaradi nesorazmerja med težo obremenilnih dokazov in suhoparno obrazložitvijo zdita povsem neverodostojna in neutemeljena. Teža kaznivega dejanja je bila ogromna. Del obrambnega ministrstva se je ukvarjal s prepovedanimi posli in svoja dejanja pred policijo lastne države prikrival z dezinformacijami, kakor da bi bila vojska država v državi! Zgolj na osnovi tega, ker je bil ujet le eden od storilcev, pa je mogoče izpustiti skoraj vsakega kriminalca. Vedno namreč obstaja kdo, ki ga preiskovalni organi ne odkrijejo, zato bi lahko na podlagi dosledne uporabe načel Barbare Brezigar zapore preprosto izpraznili.
Ocene Barbare Brezigar o kaznivem dejanju “majhnega pomena” ob najhujšem posegu vojske v civilno sfero po osamosvojitvi Slovenije ni mogoče označiti drugače kot cinizem. S svojo potezo je takratna tožilka naredila veliko uslugo tistim, ki so ostali v ozadju. Če bi o ovadbi lahko odločalo sodišče, bi se zelo verjetno razkrili tudi organizatorji celotne spletke. Če bi bili razkriti ponarejevalci lažnih dokumentov, potem pretepači Milana Smolnikarja ne bi več mogli trditi, da so preprečevali odtujitev “vojaških skrivnosti” in da so ravnali “legitimno”, pač pa bi bili krivi nepooblaščenega napada na civilista, ki so mu sami podtaknili lastne ponaredke. S pomočjo usodne Olympie pa bi bili morda lahko odkriti tudi avtorji drugih političnih spletk, ki so bile vezane na pisanje “anonimk”. Zgodbo je lahko prekinila samo ena oseba - tožilka Barbara Brezigar.
Nikoli ne bomo izvedeli, kako je Barbara Brezigar postala orodje v rokah neke politike. Če je korupcija res “dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev”, potem nezakonito ravnanje Barbare Brezigar v dveh uradnih zadevah, znanih pod imenom Depala vas, ki je nedvomno koristilo eni stranki, in poznejša podpora te iste stranke Barbari Brezigar v politiki, to ravnanje vrhovne državne tožilke najverjetneje uvršča v področje koruptivnih dejanj.
Zaradi razumevanja “pravičnosti” tožilke Brezigarjeve pravici v primeru Depale vasi nikoli ne bo povsem zadoščeno. Sklep ni posebej razveseljiv. Vse namreč kaže, da je po zaslugi Barbare Brezigar ponarejanje listin v Sloveniji načeloma sicer prepovedano, da pa to ne velja za določene pripadnike ministrstva za obrambo, ki lahko nekaznovano zavajajo policijo in celo predsednika vlade. Posegi vojske v civilno sfero so uradno sicer kaznivi, vendar to ne velja v primerih, kadar tako ocenijo pripadniki specialnih sil. Visoka “načela pravičnosti” nekaterih tožilcev pa ne dovoljujejo, da bi o krivdi utemeljeno osumljenih odločala sodišča. Vse to predstavlja nekdo, ki želi postati predsednica republike. Vrhovna poveljnica vojske, ki brani nasilje vojske nad civilisti in ščiti ponarejevalce državnih dokumentov.

Neprijetni intervju 

Vprašanja, ki smo jih želeli zastaviti Barbari Brezigar, ki je najprej pristala na intervju, eno uro pred sestankom pa se je premislila
 
Govorite o človekovih pravicah, pravni državi, zavrgli pa ste obtožnico proti vojakom, ki so na krut način pretepli civilista. Za kakšno državo vam pravzaprav gre?
Morajo po vašem mnenju v sodobni državi civilisti nadzorovati vojsko ali obratno?
Ovadbe zaradi ponarejanja listin ste v primeru Depale vasi zavrgli zaradi "načel pravičnosti". Kaj naj bi ta "načela pravičnosti" pomenila?
Ob aferi Depala vas ste dejali, da ste "vse, kar je bilo ob tem potrebno povedati, povedala v obrazložitvi pisne odločitve, pod katero sem se podpisala". Kako to, da v vaših zavržbah ni obrazložitev?
Ali morajo organi pregona, kadar ulovijo samo enega od več storilcev kaznivih dejanj, tega zato izpustiti? Boste kot predsednica države zaradi dosledne uporabe vaših "načel pravičnosti" amnestirali vse zapornike?
Zaščitili ste tiste, ki so s ponarejenimi dokumenti zavajali predsednika vlade. Boste na enak način zaščitili tudi tiste, ki bodo jutri, če boste na mestu predsednika države, morda zavajali vas?
O svojih zavržbah ovadb niste nikogar obvestili, čeprav bi po zakonu morali. Ali mislite, da ste kot oseba, ki ne spoštuje zakonov te države, primerni za položaj predsednika Slovenije?
Se vam ne zdi, da ste s tem, ko ste preprečili, da bi o utemeljenih ovadbah odločali sodniki, prispevali k temu, da mnoge sporne afere v Sloveniji ostanejo nerazčiščene, in da ste s tem omajali načela pravne države?
Se vam je Janez Janša kdaj zahvalil za to, kar ste storili v primeru Depale vasi?
Ali osebno poznate Darka Njavra in ostale, o katerih ste odločali v primeru Depale vasi? Od kdaj se poznate?
Boste v primeru, da postanete predsednica države in s tem vrhovna poveljnica vojske, uvidevni do morebitnih prestopkov bodoče profesionalne vojske? Se bomo v tem primeru morali bati vojaških udarov "pretorijanske garde", ki bo imela zaslombo v predsedniku države?
Bajukovo vlado, v kateri ste bili ministrica, ste zelo pozitivno ocenili. Ste tudi vi glasovali za sklep Bajukove vlade o "efektivnem nadzoru" slovenskega ozemlja v spornih zaselkih slovensko-hrvaške meje? Ali ni vlada s tem sklepom slovenske policije dejansko poslala v spopad s hrvaškimi policisti?
V politiko ste vstopili kot članica Zveze komunistov, danes pa priznavate, da delite "krščanske vrednote" in da ste religiozni kot "večina ljudi ter da smo "po svoje vsi verni". Od kod vam to prepričanje in takšen preobrat?
Pogosto hvalite svojega mentorja Tomaža Miklavčiča. Vas ne moti dejstvo, da gre za tožilca, ki je bil slep in gluh ob žaganju jamborov po poti okupirane Ljubljane; tožilca, ki je novinarjem, ki mu niso bili pogodu, lastnoročno vročal obtožne predloge, in tožilca, zaradi katerega je odstopil ves gospodarski oddelek na njegovem sodišču in je politično pristransko ravnal v številnih primerih kazenskih ovadb?
Ob prevzemu vodstva oddelka za gospodarski organizirani kriminal za vami novembra 1995 je okrožna državna tožilka Jožica Boljte-Brus ugotovila, da so v kazenski pisarni številna revizijska poročila o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki jih je pošiljala SDK Slovenije in niso bila vpisana v ustrezen vpisnik ter dodeljena na vpogled in delo okrožnim javnim tožilcem. S tem so bile te zadeve praktično postavljene "na led". Se vam ne zdi, da ste s svojim ravnanjem prispevali k razraščanju gospodarskega kriminala v Sloveniji?
Ali veste, da je bilo o delu vaše "posebne tožilske skupine" napisanih več revizijskih poročil, ki so kljub ugotovljenim napakam pri vašem delu končala v predalu generalnega državnega tožilca Antona Drobniča?