Počasno razkrivanje resnice... Ampak gre!

Res gre počasi!

10 let od agresije na Slovenijo je bilo potrebnih, da so novinarji in pisatelji sploh začeli kazati s prstom na dva največja švercarja, trgovca s smrtjo (z orožjem) med osamosvajanjem. Na Bavčarja in še večjega trgovca, pravzaprav veletrgovca s smrtjo Janšo. Kljub vsem kasnejšim dokazom in pričevanjem se ni zgodilo nič, ker sta poskrbela, da je vse zastaralo. Doživela nista niti prave politične diskreditacije. Nič! Prej nasprotno. Bavčar se je s svojim švercarskim znanjem zakopal v gospodarstvo, veliko bolj oblasti željan Janša pa že 25 let vztraja in »serje« v politiki. Oba sta v tem času zase, s stranpotmi  - Janša verjetno tudi s podkupninami,  ustvarila zelo veliko premoženja, doživela takšne in drugačne obsodbe, vendar kaj, ko sta bolj trdoživa kot Trdoživ, ožigalkar z veliko sposobnostjo regeneracije.

Po objavi tega sestavka me je poklical prijatelj Gusti Cvetežar, ki me je opozoril, da je on že med agresijo opozarjal na stranpoti o katerih pišim v blogu, pa tudi kasneje, ko je sodeloval v različnih polemikah. Res je Gusti (o temu sva govorila že davnaj), nekateri - kot denimo ti - smo že takrat skomigovali z rameni, opozarjali, se upirali, bili zavoljo tega v konfliktih itd... Žal nismo bili na takšnih položajih, da bi lahko spreminjali zadeve, pa tudi danes se naroda ne "prime" resnica.
ŽAL!

 Kraj, kjer bi moral imeti že dolgo svoj sedež kralj stranke SDS Janez Janša (Foto: Miloš Moretti).

Seveda ne bi obstala ne na oblasti ne na položajih, če bi bili Slovenci drugačni. Če ne bi bili še za časa Juge, nemalokrat zaradi prakse in takratnega načina življenja, kar naprej čakali na odrešenika, na kralja Matjaža, predvsem pa na nacionalista, ki bi nas ubranil vseh tujerodcev, ki Slovencem že skoraj sto let intenzivno zaplojajo in temnijo zarod. Zakaj pa je obema omenjenima tako uspel zlobni projekt »izbrisanih«, če ne ravno zaradi prej omenjenega? Ker je treba (kar imajo številni v glavah) nagnat zalego južno! Redki pa se danes spomnijo, da smo jih iz Juga vabili zato, da so nam opravljali delo, ki ga sami nismo želeli.

Si kdo sploh zamisli kakšne bi bile posledice kakšnega podobnega izbrisa v Nemčiji, v Angliji ali Italiji, kamor vsako leto prispe trikrat več ilegalnih migrantov kot je bilo naših – izbrisanih, da ne govorimo o legalnih priseljencih. Predvsem pa bi krivce za takšen ukrep v politiki zradirali, izbrisali iz političnega prizorišča.
To sem zapisal bolj zato, da pokažem, kako smo neobčutljivi za zadeve, ki nas pravzaprav pogubljajo in poneumljajo, ter kako smo v svojih razmišljanjih zastrti s plašnicami. 

Odstiranje plašnic

V zadnjih letih sem se udeležil kar nekaj srečanj in posvetovanj o vlogi TO v letu 1991. O bitkah, o ranjenih in mrtvih v teh konfliktih; o modrovanju zakaj in kako je do teh dogodkov prišlo itd.

Stokrat je bilo že povedano in zapisano, da je vojaško plat vojne za Slovenijo takrat vodila Republiška koordinacija. Kopordinacija in koordinacija, pa koordinacija… Toda ta koordinacija je funkcionirala na republiški ravni samo navidezno, v bistvu pa je vodil vojno triumvirát, kar takratni teritorialci še vedno povedo skoraj šepetaje. S strahom? Bogsigavedi zakaj? Zaradi lovk, ki jih imajo v nadaljevanju omenjeni možakarji ali samo zato, ker si ljudje v koordinaciji niso upali prevzemati takratne odgovornosti, bolj vulgarno zapisano – ker niso imeli jajc? Ups, če ne morda zato, ker so člani koordinacije skoraj vsi po vrsti imeli po vojni tudi udobne položaje. To bo, upam, povedala zgodovina.

Triumvirát so sestavljali Bavčar kot minister za notranje zadeve, Janša, kot obrambni minister in major? (morda celo na hitro povišan v polkovnika) Slapar, ki naj bi se – za razliko od Janše in Bavčarja - vsaj malo spoznal na poveljevanje. Cccc… V bistvu pa je bil tudi triumvirát samo paravan za odločitve Janeza Janše, saj je imel takrat le-ta na ostale tolikšen vpliv, da mu nihče ni niti prigovarjal. O temu se seveda ne govori, ker so tisti, ki so bili blizu »trona«, torej tisti, ki so kaj videli in izvedeli, takrat in kasneje, dobivali priznanja (v različnih oblikah), arhive pa so itak skurili.

Četudi je Slapar izdajal ukaze teritorialcem je bil takrat torej samo »poštar« Janeza Janše, kajti kar je ta rekel je rekel in tako je moralo biti. Če se je Janša čez eno uro, po izdanem ukazu, spomnil ali pa mu je prišla na misel nova ideja, kako bi ga dvignila na političnem piedestálu, je na primer spraševal zakaj teritorialci še niso napadli vojašnico ali kolono in norel…

Iz koordinacije so kasneje vendarle pricurljale informacije, da je bil Janez Janša tisti, ki je nenehno zahteval napade, torej kri in posledično žrtve za vsako ceno. Še danes pa ni junaka, ki bi to upal povedati ali zapisati naglas. Še vedno je za vse kriva famozna Republiška koordinacija: »Iz republiške koordinacije so zahtevali…«

Nekaj malega so sicer povedali častniki, ki so bili na položajih v Ljubljani, vendar so okrivili Slaparja, ki je bil v vojaški hierarhiji najbolj izpostavljen ter se je kasneje tako in drugače v imenu triumviráta  petelinil z »zaslugami,« niso pa vedeli in zmogli pokazati na pravega krivca.

Kako malo je Janša zaupal ljudem, ki jih ni poznal osebno, pove podatek, da je za ljubljanskega poveljnika, po razrešitvi Mihe Butare, ki je bil zamenjan, ker se je »podredil« razmeram na terenu in ne norim poveljem »Republiške koordinacije« (beri Janeza Janše), izbral za novega poveljnika svojega znanca iz Grosuplja. Mimogrede: tudi po agresiji je svojim prijateljem in znancem iz Grosuplja dajal prednost pri postavitvi na vojaške in politične položaje. Brat, poročnik Rajko, mu je pri tem na veliko asistiral. Kot je kasneje rekel Oman – važno je, da je naš (pa ni važno, če je totalno nesposoben – dodajam: četudi je - kreten!).

Torej razmere v Ljubljani so reševali brez žrtev, tako pa bi bilo lahko še marsikje. »Koordionacija« pa je kar naprej zahtevala, da je treba JLA napadati na vsakem koraku. Zaradi nepremišljenosti in udinjanju Janezu Janši, je denimo pravi polom z napadom na vojašnico doživel Janšev priročni Krkovič v Ribnici. Ni bil sicer neposredno udeležen, vendar je od svojih zahteval, da napadejo za vsako ceno.

Kot že rečeno dalo bi se reševati zadeve tudi drugače. Tudi na Medvedjeku, kjer bi se dalo s pogajanji in zavlačevanjem prisiliti enoto, da bi se vdala, kajti vojaki JLA so bili povsem na tleh. Psihično in fizično. Tako pa so v »koordinaciji« zahtevali in zahtevali, da je treba napasti za vsako ceno in ker poveljujoči na Medvedjeku niso hoteli (niti mogli) izpolniti ukaza, so jih menjavali kot po tekočem traku… Ko so naslednji dan teojevci »goli in bosi« napadli kolono, je poveljnik Prodanovič poklical na pomoč letalstvo JLA, ki vrglo iz stroja praktično vse naše tamkajšnje borce. 500 ljudi! Prodanović se je (žal) obnašal kot vojak, saj je našim pogajalcem povedal, da samo izpolnjuje, in da bo izpolnil ukaz, da mora do Brnika, in da bo zato uporabil vsa sredstva. Tudi letalsko podporo. Janez Janša je bil s tem seznanjen. Tudi s tem, da je kolona ukleščena in nemočna.

NE! Napasti je treba in jim pokazati kdo je gospodar. S štirimi armbrusti, ki so se izkazali v vojni toliko kot navadne frače!

Kaj bo treba še odstreti?

Janšev prijatelj Dobrosav Paraga, kateremu je "naš junak" šolal vojake že 

julija leta 1991, ko je šlo pri nas še zelo zares

Zelo, zelo je neraziskana tudi vloga VOMO, ki je bil od ustanovitve (in je še danes)  v »posesti« Janeza Janše. Do konca leta 1993 ga je »upravljal« preko Lovšina, dokler ni uvidel, da tudi ta krade in, da ne kadruje povsem po njegovih merilih. Zaradi tega in seveda zaradi zvestobe Krkoviča, je nato dovolil, da je ta okrepil MORiS. Mislil je, da je lahko z nekaj zvestimi in priučenimi vojaki  naredi veliko več kot VOMO, v katerem je bilo vendarle kar precej izšolanih strokovnjakov. Lovšin, ki ni prav brihten možakar, ima pa vendarle končano vojaško akademijo (bolj mu bi sicer prav prišla trgovska akademija). Hkrati pa je bil Lovšin kakšno leto tudi na Rocnu (v policijski šoli v Tacnu), kjer se je priučil nekaj pravnih zakonitosti ter pridobil precej znancev, da so mu kasneje asistirali na različnih vojaško-policijskih področjih in v neumnostih kot je bila afera Depala vas.

O tem, da je bil VOMO vojska v vojski, in da je obrambni minister z njim nadzoroval vojsko, v kateri je bilo po njegovih merilih preveč »rdečih« poveljnikov, je dejstvo.

Jaz o vlogi VOMO sicer nisem veliko pisal. Opisal sem nekaj postopkov, dejanj in nalog, ki smo jih opravili kot pripadniki VOMO, kaj več pač ne. In v več kot dvajsetih letih še vedno ni nikogar, ki bi to plat malo bolje popisal, predvsem pa raziskal s čem se je takratna varnostna srenja ukvarjala. Še nam (Vomovcem) se je takrat zdelo kot da se gremo vojno ob vojni.  

Res je tudi škoda, ker je Janševikom uspelo zapreti dostope do arhivov, sicer bi se morda še dalo kaj izbrskati, zanesljivo pa ni pisnih podatkov, da je Janša že julija 1991 (!) organiziral usposabljanje Paragovih (med vojno v črno oblečenih) vojakov pri Kočevski Reki.

Saj bo, četudi nas ne bo!

Nategovalci naroda!

Toliko življenjskih izkušenj vendarle imam, da vem komu, kdaj in zakaj zaupati. Zlasti glasnikom in razlagalcem resnice! Na eni strani gre za medije, na drugi za politike.

Seveda pa ne trdim, da se nikoli ne zmotim!

To trdim (o zaupanju) zlasti zaradi pridobljenih izkušenj skozi  novinarsko prakso in varnostno - poklicno dejavnost. Včasih že v naprej začutim komu lahko zaupam komu ne. Ni nujno, da človek pozna vsa ozadja, okoliščine in konkretne ljudi, če ima nekaj instinkta na kar sicer ne prisegam. Je pa vse skupaj – torej izkušnje, vedenje o predmetu obravnave in instinkt, odločilno za pravo sodbo. Naj spomnim, da je instinkt prirojena, nehotna težnja človeka  k določenemu ravnanju, da je to stanje, oziroma nekakšen nagon, ki v iskanju resnice še kako pride prav.

Če torej trdim, da ne verjamem, denimo časopisu Reporter ali Financam, ali spletni strani požareport.si, potem to trdim zaradi izkušenj in zaradi poznavanju ozadja. Na kratko: ker se recimo izkaže, da pompozna zgodba iz časopisa že čez dva dni ne pije vode. Primer na naslovnici: »Najdeni so udbovski in partijski dokumenti…«,  »Nekdo uničuje kriminalne zgodbe« ipd., čez dva dni pa ugotovijo, da je zgolj desničarski zgodovinar čistil dokumente za svojim očetom. In če se podobne zgodbe še nekajkrat ponovijo (ponavljajo pa se kar naprej) – vemo koliko je ura. Ne moreš samo zaradi naklade ali udinjanja politiki (denarju) blefirati naroda.

Saj niso krivi samo novinarčki[1], ki pisarijo ali prinesejo novico uredniku in jo skušajo »okrancljati«, kot najbolj verodostojno, krivi za svoje zmote ali neresnice. Ti se zgolj pehajo za vsakdanji kruhek. Če si sposoben sestaviti deset vrstic besedila to še ne pomeni, da si sposoben novinar ali celo sposoben krojiti politiko. Za to je treba več kot samo to da veš kaj pomenijo vprašanja: kdo, kdaj, kje, kam, kako, kaj, zakaj?            

Novinar mora biti, poleg tega, da je osebno pošten, še objektiven in nepristranski.

Mater, se spomnim časov, ko so razpravljali ali je novinar družbeno politični delavec? Seveda je novinar politik. Novinar to je – pa naj hoče ali noče. Kdor kroji javno mnenje, kdor zna (spretno) ravnati z ljudmi – je politik! Ali si dober, velik, pošten, nepristranski ipd., je druga zadeva. Ravnanje pa je treba v politiki enačiti ali brati kot manipulacija.

Mimogrede: politične stranke so vsak dan manj politične organizacije, ampak čedalje bolj kot multinacionalke, ki svojim članom omogočajo prilaščanje resursov, ki so v posredni ali neposredni lasti države ali pod njenim nadzorom. Ključna opredelitev države kot javne oblasti je bila doslej vedno in povsod zastopanje občega interesa.

Ja, kje pa je danes sploh še ta obči interes.

 Muca snedla?

Nedavno sem bral intervju v katerem je ugledni filozof dejal, da je bila zadnja elita, ki je bila sposobna kaj narediti, komunistična. Doslej smo živeli in zdaj životarimo na račun modernizacije, ki jo je zastavila in izpeljala komunistična elita. Svetuje naj beremo Frančka Drenovca.

Tudi on pravi, da Nobena od elit, ki so nastopile po osamosvojitvi, ni bila sposobna razviti strategije ekonomskega in družbenega razvoja Slovenije. Še poskusile niso. O velikih imenih teh elit beremo zdaj vse bolj v črni kroniki. Razvoj, ki so nam ga prinesle, je bil vse preveč razvoj kriminala. Če naj se res izkopljemo iz krize, bi bilo treba to državo najprej dekriminalizirati.

In točno tako je. Dekriminalizirati je treba to državo. Ponovno jo je treba startati kot leta 1991, ampak se ve, da brez kriminalcev, ki bodo morda po 23. Letih šli sedet. Morda? In čisto natančno vemo kdo je začel kriminalizirati in kako - to še ne organizirano državo!

Janez, »jebemtiboga tvoj'ga!

In če se vrnem na začetek. Na vse mogoče in nemogoče načine nas nategujejo, da bi verjeli novim elitam, ki so zrasle na uporu proti Jugo. Torej ne proti komunizmu, ker kakor je videti, nimajo ideje kako nadomestiti življenje v prejšnjem sistemi, v »komunizmu« - in kako zlesti iz vsak dan bolj zagamane situacije. Ne moreš dvajset let vpiti, da je za vse kriv komunizem. Seveda pa naše elite že dvajset let kradejo in se skrivajo za parolami in pisanjem, da je kriv komunizem, rdeča oblast itd.

Še ta  se ni za vse slabosti toliko časa skliceval na kralja Petra. Ko preberem članek v rumenem časopisu na primer o strašnih lovkah foruma 21 in podobna sklicevanja na nekdanje, komunistične akterje, mi gre res na bruhanje.

---

[1] Novinarčki sem zapisal slabšalno zaradi tega, ker če se prav očitno klanjaš dnevni politiki pač ne moreš biti kaj drugega kot pisunček in kruhoborec.

Ko postane življenje za nekatere grozno zajebano.

Tokrat res namerno ne bom uporabljal pravih imen, niti poklicev, ker se bo itak kdo v zapisanem prepoznal, pa če še tako izkrivljam in ovinkarim. Res je namreč tudi dejstvo, da pišem o resničnih in aktualnih zaznavah. Večini, ki jih tako ali drugače omenjam, nimam namena uprizarjati težave, tistim, ki bi jim to želel pa ne moreš nič, ker imajo pretrdo in predebelo kožo.

V nadaljevanju naštevam samo nekaj »stranpoti«, ki jih lahko srečujemo vsi, ampak nam jih ne bi bilo treba, če bi imeli oblast, ki bi bila oblast in ne trop povzpetnežev. Najbolj jih lahko označim kot banda nesposobnežev! Pišem (razen ene  izjeme), pravzaprav o »kurjih tatovih«, ki jih sicer ne bi bilo, če bi znali zadeve sistemsko urediti.

"Kdo pa sem jaz, da bi moral nekoga 'prijavljati'," se včasih vprašam? Ko sem v življenju po dolžnosti nakazoval stranpoti,  so se le redkokdaj zganili mehanizmi "štrafenge".

Poletje je, pasja vročina. Da je res pasja vidim po moji, sicer izjemno živahni psički, kratkodlaki Istrijanki, ki je otrplo parkirala v žaganje pod drevesom.

S podporo na morje

Na obisk je prišla Urška, zgodnja najstnica, ki je v vasi pravi vaški internet. Vse ve: kdaj so kateri sosedje žurali, kje bodo imeli živalski ali človeški prirastek, kako komu kaže  s službo, kdo prodaja kdo kupuje, kateri traktor je boljši, od kdaj do kdaj je odprta lokalna trgovina… Ampak letos najraje, veselo, radoživo, še vedno polna na novo zaznanih občutenj pripoveduje o morju. Pazi, bila je na morju, čeprav sta stara kot cerkvene miši (hehe, po Stresovem – kot Mariborska škofija). Brez fičnika. Mami ima že deset let hudo novodobno bolezen in je zato brez dela, oči pa tudi brez šihta, ker se z vsakim šefom takoj skrega. Letos so ji doživetje na morju pomagali uresničiti v šoli.

»A' veš, pomagali so tistim, ki smo socialno šibki. K' smo brez 'gnarja'.  Ne znam ti povedati kako se to uštima?

Je b'lo pa res super. Pa sošolka Rozi je bila tud' na morju. Kako ne veš katera? No, Rozika, s tiste tavel'ke kmetije, k' imajo pred hišo toliko kokoši in tisti največji traktor.«

»Čakaj, ampak saj pri tej hiši niso brez denarja?«

»Ja, veš, ampak Rozina mami je samohranilka, pa še brez službe je ostala. Samo nekaj malega  denarja zato dobi iz zavoda. Prvi mož ji je umrl, z Rozinim očijem pa ni poročena, samo živi pri njih...«

Požrem kepo, ker se mi zdi, da so tam res precej premožni? Velika kmetija, veliko kmetijske mehanizacije, vsaj deset bikov gre na leto iz hiše, možakar ima službo, vidim ga, da tudi drugje pomaga kmetovati…

»Veš kmetija ni pisana na Rozino mami, ampak še vedno na njeno babico, ki ima pokojnino po možu.« Urši res vse ve. Pa ne samo ona. Vsi v vasi.

»750 € penzijona ima njena Babi. To je kar precej, kajne? Za na morje je dala Rozi 100 evrov.

Ampak, če bi kmetijo babi dala hčerki potem najbrž ne bi dobivala podpore, ker je brezposelna. Najbrž tudi starejši Rozin brat, ki je že srednješolec ne bi dobil toliko pokojnine po očetu. Jaz ne vem kako to gre, samo govorijo o temu… Je pa rekla Rozi, da bodo šli sedaj še skupaj na morje. Za 14 dni. Daleč, v Dalmacijo…«

Ljudje se res vtikajo v vsak drek

Joži je po poklicu trgovka, mati dveh otrok, nezaposlena, neporočena, skratka že »na uč« uboga revca, ampak dobra »mrha«, da se moško oko kar samo obrne za njo. Res ima za enega otroka olajšave v vrtcu, za drugega v šoli, dobi doklade in nekaj finančne podpore, ampak, je v debatah mnenja, da to ni nič, saj imajo Strojanovi »še pa još« večjo podporo.

Služba jo nekaj časa prav nič ne zanima. »Joj, ko pa imam toliko drugega dela,« se vleče iz gat, če ji kdo omeni zaposlitev.

Prepirljivo pa: kaj to koga moti, če ima možakar, ki je oče njenih otrok veliko kmetijo. Pa kaj koga briga, če je ob temu še v službi ali pa, da mu gre ona včasih kaj skuhati, ali če gre pobrskati po zelenjavi na njivi? Pa kaj koga briga, če ona hodi v Ljubljano pospravljati stanovanja in likat k strankam, medtem, ko je otrok v vrtcu, drugi pa v šoli. Saj si sama plačuje prevoz, pa tudi za morje ji za družino ne bo nihče dal evra.

»Kakšen davek neki, kaj si ti zmešan. Ti drek na možgane kaplja, da bi plačevala še davek. Pa pojdi ti, ali kdor hoče, pospravljati za deset, največ 12 evrov na uro. Od stranke do stranke 8 ali včasih 10 ur,« se je razburila Joži, ko sem ji omenil, da če ne odvaja davka je pa kar lep zaslužek.

Pomislil sem: če vsak delavnik zasluži – da ne bom pretiraval – 60 ali 70 € in to 20 dni… Hja, no?

Neumen kmet in debel krompir

Če velja za koga pregovor, »da ima neumen kmet debel krompir«, potem to velja za Alojzija (ampak, da ga ne bi zaradi podobnosti zamenjali za kakšnega občinskega funkcionarja). Za povrh je še kmet z veliko sreče in dovolj butast, da kot kakšen houdre naredi tisto kar drugi ne upajo. Ne samo, da dela tisto kar se ne sklada s krščansko  moralo in dosledno krši zapoved kot je: ne želi svojega bližnjega žene in blaga (pobožen pa tako, da pri maši gleda z belim), ampak je njegovo ravnanje pogosto tudi v neskladju z zakoni. Subvencije itak pobira na vsakem koraku…

Kmetija je velika in za tlačanko je na njej njegova žena, kajti on je v redni službi. Kot šofer ponoči pobira »material« po določenih relacijah ter ga dostavlja v Ljubljano in prej, ko opravi z relacijo, prej gre domov (pogosto pa k bližnjega ženi). Doma kakšno urico odremlje in hajt na traktor. Saj se človeku kar zasmili.

No, saj z delom res nikoli ne pretirava, drugje pa že mora poriniti, ko se lepi toliko bližnjega žen nanj...

Tudi nesrečo je znal spremeniti v srečo. Zaradi udara strele in zavarovanja (ter lažnega prikaza škode – ampak temu se menda reče, da je svoje sreče kovač) ima sedaj trikrat večjo in popolnoma novo štalo.

Nekaj časa sta bila »tlačana« tudi otroka, dokler se jima ni pobliskalo, da oče le preveč ugodno živi in na njun račun preveč kasira: in denarja in mesenih užitkov.

Kako so zadeve reševali znotraj familije ni znano, nekaj pa so pač morali storiti in očitno mu ni preostalo drugega, kot da je »prepisal« kmetijo na »tamladga«. Iz tehničnih razlogov. Ker bo »tamlad« (ali hči, ker je »tamlad« obrtnik?) dobil nepovratna sredstva za mlade kmetovalce. Govorijo o nekaj deset tisočih evrov? 

»No ni veliko, nekaj pa bo že,« pravi Alojzij…

Kmetijska prekvalifikacija

Johan je šel v penzijon in kupil v naših krajih kmetijo, čeravno je do »včeraj« v Ljubljani kmetoval kot diplomirani gradbeni strokovnjak samo v cvetličnem lončku. 'Čop', je izrabil priložnost in postal je lastnik velike kmetije in...

Kmetija, ki jo je kupil je bila zaščitena, ampak dediči niso imeli kakšnega interesa in želje postati kmetje. Tudi morda zato ne, ker je bila kmetija nedeljiva, kar je seveda naša posebnost in pogosto tudi neumnost.

Toda za ljubi mir in idilo na podeželju se naredi marsikaj, predvsem pa ni kakšna velika ovira, da čez noč narediš izpit za kmetovalca, kupiš kmetijo in se seveda odločiš, da boš preostanek življenja kmet. Za to ni treba imeti, razen izpita za kmetovalca, nič drugega. Niti pameti, predrznosti pa pač veliko. 

No ja, za to, da si kmet s statusom, moraš menda nabaviti nekaj glav živine. In Johan je nabavil: tri konje, ki niso ne za vprego, ne za jahanje; deset ovac in štiri ponije, ki jih v glavnem od daleč opazujejo otroci. Vsa živina torej kmetuje sama, ko grizlja travo po bregovih, kar jo ne popase pa jo lastnik proda. Gospodar je torej na blagajni, ker sedaj dobiva za vso to živino celo precejšnjo subvencijo…

Ampak od takšne kmetije –zaradi »zaščite« družba nima nič! NIČ!

Pomembno je pranje

Za Metoda so govorili že takrat, ko je delal v mestu, da je znal. Ampak je bilo treba z njim zelo diskretno. Če ni bilo vse tako - na skrivaj in med štirimi očmi, si lahko leta čakal na papirje. Če si zadeve uredil tako kot je rečeno (južnjaki pravijo »u četiri oka«), si imel zadeve urejene in pošto doma, preden si se vrnil.

Je pa hudič, ko poslovanje preseže »normalne« okvire in se najdejo butci, ki mislijo, da bodo imeli zadeve urejene za drobiž. Tudi pri Metodu se je začelo komplicirati in preden so začeli organi brskati, jo je stisnil iz mestne ravni na ministrstvo.

Nekaj časa je na Ministrstvu teklo povsem v redu. Nakazovala se je celo kariera. Res pa ni bilo priliva, kar je bilo sila moteče in boleče za vzdrževanje doseženega standarda...

Ker pa je šlo za višjo raven – državno – se je odločil, da bo vendarle priskočil na pomoč starim znancem, predvsem zato, ker ni šlo več za drobiž. 

OK, saj so pri tem vsi delali diskretno. Res je, da so potem zaradi te »diskretne« pomoči pisali po časopisih, kritizirali ministra in vlado, da je imela država ogromne izgube, da se je govorilo, da je nekaj v ozadju… Ampak nobena juha se ne poje toliko vroča kot se skuha, pa se tudi ta ni. Ne smemo pozabiti, da tudi čas celi »rane.«

Problem nastane, kako zapraviti »prisluženi« denar. Šef vlade je na primer moral pravzaprav oditi, ker Protikorupcijski ni znal pojasniti od kod mu »drobiž« v transakcijah. Barabinska posla, kaj češ!

Pri Metodovem poslu pa ni šlo več samo za »drobiž«.

In ZzzKKk prileti krasna ideja o vlaganju sredstev v »divje zajce,« kar se je marsikje pokazalo kot izjemna naložba z velikim donosom. Res je v štartu treba ograditi veliko zemljišče, pripraviti teren… Predvsem pa je pomembno, da se razširijo govorice kako velik vložek je potreben v projekt. In, da s tem vložkom še ni konca!

Ampak, dajte no, kaj mislite, da bo Miklavčičeva KPK kontrolirala koliko zajcev se je samopoškodovalo z zaletavanjem v napete mreže ali pa crknilo zaradi letošnje strašanske vročine in suše ali zaradi tovrstnega pranja zajcev  - ah ne - denarja?

_________________________________________________________________

Kaj lahko naredimo posamezniki oziroma kaj imajo zapisano v KPK?

https://www.kpk-rs.si/sl/

Vsak posameznik ima pravico komisiji ali drugemu pristojnemu organu podati prijavo o ravnanju, za katerega verjame, da ima znake korupcije. Komisija je dolžna ščititi identiteto osebe, ki je podala prijavo na podlagi utemeljenega prepričanja, da so podatki v njeni prijavi resnični – ki je torej podala prijavo v dobri veri. Takoj ko komisija ugotovi, da je bila prijava podana v dobri veri, začne z njeno obravnavo in ukrene vse potrebno za zaščito identitete prijavitelja. Med ukrepe spada tudi sankcioniranje vsakogar, ki poskuša ugotavljati identiteto prijavitelja, ki želi ostati anonimen. Za vsak tovrsten poskus lahko komisija posamezniku (fizični osebi) izreče globo v višini od 400 do 1200 evrov, odgovorni osebi pravne osebe zasebnega in javnega prava globo v višini 400 do 4000 evrov, pravnim osebam javnega in zasebnega prava pa v višini 400 do 100.000 evrov. O razkritju identitete prijavitelja lahko namreč odloči le  sodišče, in sicer le v primeru, ko je to nujno potrebno za zavarovanje javnega interesa ali pravic drugih.

Varovanje identitete pa ni edini ukrep zaščite prijaviteljev, ki ga ima na voljo komisija. Če je prijavitelj zaradi svojega nasprotovanja korupciji ali drugim nezakonitim ali neetičnim ravnanjem izpostavljen ogroženosti s fizičnim ali psihičnim nasiljem v delovnem okolju (mobingu), lahko komisija uporabi nekatere vzvode delovnopravne narave, da ga pred tem zaščiti in mu pomaga. Pri tem so taki ukrepi še posebej pomembni pri nezakonitem lobiranju v zadevah javnega pomena, ko so javni uslužbenci, tudi po izkušnjah iz prakse, pogosta tarča tovrstnih poskusov in ravnanj.

V primerih, ko bi bili za zaščito prijavitelja ali njegovih družinskih članov potrebni strožji varnostni ukrepi, pa lahko komisija pristojnim organom predlaga zaščito, ki je za ogrožene osebe predpisana z Zakonom o zaščiti prič, vključno s posebnim programom zaščite z nujnimi ukrepi.

 ____________________________________________________________________________________________

Le zakaj je Čeferin tako glasen v podpori Janši?

Je prebral cel spis obtožnice?
Sem že mislil, da bom popolnoma nehal pisati blog pa je zopet naneslo, da me je nekaj stvari ruknilo kot, da me je stresla  elektrika. Najprej, ko sem poslušal odvetnika Aleksandra Čeferina, ki  je v svojem komentarju obsodbe nekdanjega premiera Janeza Janše, lastnika Rotisa Ivana Črnkoviča in brigadirja Toneta Krkoviča v zadevi Patria izrazil presenečenje nad odločitvijo sodišča… Rekel je, »da zoper Janšo glede na listine iz spisa namreč ne obstajajo niti indici, kaj šele dokazi za obsodilno sodbo.« Kako, da ga je strah v kakšni državi živi itd., itd.
In drugič, ko sem na FB prebral nekaj komentarjev na rovaš Ljerke Bizilj za tem ko je na zaključku pogovora z Janšem dodala nekaj stavkov o morebitni njegovi krivdi in o temu, da se nima namena z njim ukvarjati še 25 let…
Hudo!

Najprej naj zapišem, da nad Čeferinovimi izjavami nisem presenečen. Kako pa naj bi bil, če vem, da sta mu brata Janša iz »Grasupla pamagala« splezati na slovenski »nogometni tron«, in da so medsebojne usluge med familijama Čeferin – Janša kar deževale.

Uslugo za uslugo!

Rajko Janša je denimo Čeferinu prodal po »zelo ugodni ceni« dva vikenda na vrhu Borovca nad Kočevsko Reko. O temu so že leta 1994 pisali v Mladini. Oba vikenda sem si večkrat ogledal od blizu, zato lahko trdim, da sta iz dveh brunaric (ena za konje, druga za ljudi), v katerih so nekoč bivali gozdni delavci kadar so tedne in mesece sekali po tamkajšnjih gozdovih, zrasla dva objekta, ki sta po notranjosti primerljiva s Türkovino na obali.  Prvotno sta bila seveda brez vode in elektrike. Pot do tja je bila kolovozna in je bila komaj vredna imena cesta. Vodo so lovili v vodnjake s strehe.

Za brunarici, tako so zapisali v Mladini leta 1994, naj bi se sprva zanimal prav Janez Janša, minister za obrambo. Tudi sam sem tistega leta v Kočevski Reki nekoliko spraševal o tej zgodbi in izvedel, da je bilo to res. Posrednik je bil Tone Krkovič, ki je Janši lezel v rit na vsakem koraku in bi mu menda zato dal celo lastno »orodje«. V Snežniku, ki je upravljal z gozdovi in objekti pa so bili itak čisto posrani, ko je tekla beseda o Morisu in Janši.  

Za zadevo je »prijel« Rajko, ki je imel na začetku brunarici v najemu kar na lepe oči. Šele precej kasneje je nepremičnini v skupni površini 117 kvadratnih metrov Rajko dobil v zakup prek javnega razpisa, a je bil ta objavljen zgolj v Uradnem listu. Rajko Janša se je tedaj tudi dogovoril, da bo brunarici za zgolj 40 mark najel za 99 let, in to od podjetja Snežnik, kjer je bil takrat zaposlen.

Rajko je bil nekaj časa za obe brunarici, ki ju je uredil zelo lepo, zelo zainteresiran in ju je temu primerno upravljal. Vesele družbe so tja kar velikokrat zašle. Uradno je bil lovec v Dobrepoljski lovski družini, neuradno pa na Kočevskem (raubšic). Tako so šepetali tamkajšnji lovci in pripadniki Specialne brigade Moris. Elektriko za brunarici mu je ustvarjal generator, uredili pa so tudi vodno zajetje. Cesto itak vzorno vzdržujejo gozdarji Snežnika, tako, da ni ne pozimi ne poleti na njej nikakršne jamice. Ne zaradi prevozov lesa!

Toda pred leti se je Rajku zgodil še en čudež in je s tem dokazal, da je definitivno rojen pod srečno zvezdo (v senci brata Janeza). To sem sicer že zapisal, vendar naj ponovim:

Od naselja Borovec, pa čez vso tisto kamnito gozdno jebo, čez strn in drn, kilometre in kilometre daleč, so skopali kanal in potegnili na vrh Borovca elektriko.

Rajko Janša se je torej odločil (menda je generator preveč ropotal?), da ju več ne potrebuje (njegovi interesi so že nekaj let več ali manj na obali), saj menda tudi še tako simbolične najemnine ni redno plačeval. Ampak za prodajo je manjkala še energija. Obe brunarici, ki ju je prelevil v prave vile z vso komoditeto (klima, voda, satelitska…), je prodal grosupeljskemu odvetniku Aleksandru Čeferinu.

Za »oreng gnar«, ampak z vsemi bonitetami, ki si jih ne bi mogel privoščiti navaden zemljan. Je kaj čudnega, da je tako vnet navijač Janše?

Kliknite povezavo na Vrh Borovca pri Kočevski Reki. Vikenda sta vrisana, slike Čeferinovega vikenda sem pa tudi že objavil.

https://maps.google.si/maps?hl=sl&tab=wl&authuser=0)

O Ljerki Bizilj in njenemu komentarju na koncu oddaje nočem izgubljati časa. Jaz sem jo razumel, da je naveličana nenehnega »obiranje« Janše. Kriv, ne kriv, kriv… Že 25 let.

Izmuzljiv je že 25 let. In bo še, če mu bodo ob strani stali Čeferini, Brezigarice, trikratni harvardski doktorju in nekateri ustavni sodniki… Za dober denar?

Gre pa tu še  za eno vprašanje, ki ga je zastavila FB prijateljica: "Kako si lahko RTV Slovenija privošči enourni pogovor z obsojencem o temi zakaj in kako je bil obsojen. Že res, da je nekdanji premier. Toda to mu ne daje po  obsodbi nikakršnih privilegijev.

Bodo v studio povabili sedaj še Hildo? Tudi ona je bila nekaj v politiki - na koncu pa samo obsojenka!

Računalniki in druga obveščevalna sranja

Pred kakšno uro sem ujel na TV Viaranta, ki je dejal (povzemam vsebino po spominu): »Kako bodo (navadni) državljani plačevali davke in druge obveznosti, če vidijo zgled v skorumpiranih, najvišjih politikih?«

Seveda ima prav! 

Ampak, dobro, da smo državljani tako pohlevni in nam niso ne vem kako za zgled, ter jih kljub vsemu prenašamo že dvajset let. Zgled pa so najvišji politiki (beri Janša), predvsem tistim, ki so bili njegovi politično - švercarski sopotniki - tudi že dvajset let.

Še ena zgodba:

Si lahko kdo danes misli, da smo imeli pripadniki Varnostno obveščevalne službe Ministrstva za obrambo  že leta 1992 laptope, čemur danes vendarle po slovensko rečemo prenosni računalnik.

Pred dvajsetimi leti!

Seveda po zaslugi takratnega ministra za obrambo in njegovega brata Rajka. Imeli smo prenosne računalnike (in printerje), ki si jih še danes ne morejo privoščiti niti tisti, ki bi jih res potrebovali, pa naj bo to v državni upravi, v šolstvu ali kjerkoli drugje. Saj še danes niso poceni, toda takrat? Uhuhu, sploh ne morem primerjati!

Res je, da je bil na tem prenosnem računalniku  samo DOS 4.0 , ki je podpiral WordStar, ampak za tiste času je bilo to nekaj nepojmljivega! Pazi! Prišel si nekam, odprl torbo in računalnik ter začel pisati, denimo zapisnik o ogledu kaznivega dejanja, obveščevalno informacijo itd., itd. Še večji frajerji smo bili, ko smo lahko z disketi prišli k šefu in pri njem sneli zapis ter mu ga sprintali. Lovšin, 'ober' šef, se je hvalil, da nam je podaljšal delovni čas na 24 ur. Zato, ker smo računalnike nosili domov in še doma tipkali ter ustvarjali, pogosto nepotrebne papirje. Takrat nas je na tem področju delalo približno sto. Torej je bilo tudi 100 računalnikov x toliko in toliko tisoč mark in evo ga biznis! Rajko je bil res car!

Že res, da so bili nekateri moji kolegi (da ne govorim o šefih) pravi troti za računalnike, torej, da so ga znali komaj odpreti in pritisniti tipko za zagon, potem pa… a, a, aaa.  A', kako že gre tole… Ti kako pa to narediš…  Saj bi morda še šlo, če bi z računalniki prišlo tudi znanje (usposabljanje).  Ampak ne – pomembno je bilo čim prej prodati in kupiti, oziroma zapraviti, ali bolje rečeno oprati denar, ki so ga služili  s švercanjem orožja…

Zelo zgodaj pa s(m)o se naučili na računalniku igrati tetris in kartati.

Janez menda Rajku ni pustil, da bi se leta 1991 zaposlil v obrambnih strukturah. Tako sem ga slišal pripovedovati. Saj je bilo (kar se njega tiče) res brez veze. Ko je namreč prišel k Lovšinu, da ne govorim o temu, ko je prišel k podšefom, so vsi po vrsti stali »mirno«. Ministrov brat!
Tudi zato, ker je Rajko, poleg računalnikov, dobavljal tudi vso ostalo opremo za varnostno in obveščevalno področje.

Madona je bilo denarja.

Nekoč sem na željo šefov naredil popis, seznam avdio – video in druge opreme, ki bi jo potrebovali za operativno delo. Na seznamu so bile kamere – takšne in drugačne, fotoaparati – mali, veliki, nočni daljnogledi, snemalne naprave, mikrofončki… Skratka, ni da ni. »Če bi se našel kakšen denar,« sem jih slišal. Kmalu za tem so me celo vprašali, če bi šel v Nemčijo in Nizozemsko po nekaj materiala. Skupaj z Rajkom?

Kaj ne bi šel! Ohoho! Na izlet, če nič drugega! Ampak je bil račun brez krčmarja, ker je Rajko zbral drugega sopotnika. Sem pa videl kaj sta nakupila in pripeljala! Fijuuuu, še več kot sem napisal! In vse podvojeno! Malce sem poznal cene in v mislih sem sešteval koliko je koštalo.

Saj ni bilo res?

Več kot pol tiste opreme se je sicer nato izgubilo, kajti videl je nisem več. Malo sem ugibal, če niso kupovali tudi za Sovo, šele čez leta pa sem ugotovil, da smo imeli še eno, polprivatno varnostno obveščevalno službo, ki je tudi potrebovala opremo in so jo »upravljali« samo posvečeni… Pokazali so se samo tam – okoli Depale vasi. Danes so bolj previdni!

Ah in oh, kako smo bili naivni. 

Brat je (bil) lovec

Po dvajsetih letih in še nekaj več, zopet brskam po kotičkih spomina in se sam pri sebi zahahljam, ko se spomnim kakšne podrobnosti - eh, prej bedarije kot kakšne resne zadeve - iz leta 1991.

Kakšni zanesenjaki smo bili? Pozitivni avanturisti in na drugi strani šalabajzerji[1], ko smo se namenili narediti nekaj po svoje. Nekatere stvari, ki smo jih delali takrat,  se nam sploh niso zdele sporne. Počutili smo se kot zmagovalci in zato tako - vsemogočni.

No, nekateri so bili že takrat bolj vsemogočni. Že takrat in so še danes!

Zgodba:

Ko je bilo konec junija 91. zavzeto skladišče v Borovnici  smo iz njega najprej pobrali orožje JLA in ga – kolikor se je le dalo hitro – pošiljali po Sloveniji. Ko sem nekaj dni za tem hodil po nalogah in kolovratil po enotah, sem z veseljem 'pobiral' zadovoljstvo Teritorialcev. Kako ne, saj je bila vojna in vojak je v vojni odvisen od tistega kar drži v roki – od orožja.

V Borovnici je bil poleg podzemnih skladišč in dolgih hangarjev z orožjem in vojaško opremo, tudi objekt, v katerem je bilo shranjeno orožje TO.  Zanj smo vedeli katerim enotam pripada, kakšnih kalibrov in kakovosti je, zato se ga na začetku sploh nismo dotikali, računajoč, da bodo prišli ponj 'lastniki.' In res so prišli, vendar so iz skladišča pobrali le avtomatsko orožje in nekaj drugih uporabnih zadev. Za njimi je ostal pravi masaker, kot tudi za drugimi, ki so po tem, ko so pobrali orožje, brskali še za koristnimi zadevami. Varnostni častniki smo kasneje seveda iskali tiste, ki so odnesli iz skladišč kar ni bilo namenjeno njim. Razen, če nismo kaj »izvzeli[2]« kar sami.

Tam so ostali v glavnem prevrnjeni zaboji in v njih Mauserke, puške M 48, sicer nove in nerabljene, vendar model iz leta 1924, ki jih je tovarna iz Kraguljevca izdelovala vse do 1965. Z njimi so bile oborožene v glavnem samo še enote TO. Puške so na splošno slovele po svoji natančnosti in kakovostni izdelavi, vendar so postale za sodobno vojskovanje 'prepočasne'. S Kalašnikovim s pritiskom na petelina frrrk izstreliš 30 nabojev, medtem, ko z M 48 30 nabojev streljaš vse »dopoldne.« Za nepoznavalca naj zapišem, da je bilo treba v tej puški z zaklepom vsak naboj posamično vložiti v cev, šele nato je bilo mogoče ustreliti. Tovarna Crvena zastava, ki je izdelovala najrazličnejše orožje, je po enakem modelu kot je bila Mauserka, izdelovala tudi lovsko orožje. Tudi to je slovelo po vsestranski kakovosti. Vsaj za slovenske puškarske mojstre pa lahko trdim, da so znali M 48 (Mauserko) predelati v lovsko puško tako, da je bila to potem vrhunska jagerska puška, ki so jo zavidali tudi Nemci. Lovci, ki imajo puške te vrste, jih bodo lahko vsi po vrsti pustili že za tri generacije zanamcev.

Poročnik Rajko se je takrat že navdušeno spogledoval z jagri. Med ljubljanskimi varnostniki smo bili vsaj trije, v pokrajinskem štabu pa jih je bilo še nekaj. Bojči, kakor smo ga klicali, je bil v okolici Grosuplja celo starešina v eni izmed tamkajšnjih lovskih družin. Bil je tudi eden izmed redkih, ki so imeli kakšen tečaj za varnostnike pred agresijo. On je Rajka pravzaprav zvabil v zeleno bratovščino, saj sta se poznala že od prej. Nekje sem že zapisal, da sem bil med redkimi, ki smo bili v VOMO ponovno vključeni, brez posebnih poprejšnjih znanstev ali kakšnih »hudih« zvez, ampak samo zato, ker sem bil že v Jugi izšolan na tem področju. Za ta posel je bilo takrat pomembneje (kot da je danes drugače), da »si naš«, kot da si kaj znal in vedel.

V glavnem, Rajko se je dal »zastrupiti« z lovstvom in je zato paralelno (ob vojskovanju in biznisiranju) začel skrbeti še za to, da bi se čim prej vključil v lovsko bratovščino. Pot za včlanitev mu je strasiral Bojan. Rajko je poskrbel samo za »mazanje,« kar njemu takrat niti ni bilo težko. Halo, ministrov brat!

Kot rečeno, ko je bilo skladišče izpraznjeno in je bila v njem samo še nerabna intendantska oprema, na gore tankovskega streliva, nekaj pokvarjenih vozil, in v teritorialskem skladišču gora zabojev z Mausericami, smo začeli varnostniki iskati denimo kdo je odpeljal traktor, zakaj so ostale namerilne naprave za minomete 120 mm itd.  In porkaduš glej, zmanjkalo je tudi nekaj Mauseric!

Kdo je najprej izpljunil, da so jih verjetno vzeli Teritorialci - lovci, se ne spomnim. Najbrž pa je prišel na dan z besedo prav Bojan, ko nam je vrinil misel, da so jih vzeli kakšni »naši« lovci, ker jih bodo verjetno predelali v lovske karabinke[3]. Vem pa, da sem naše ogledovanje Mauseric in prevračanje zabojev posnel celo z videokamero. Rajko je seveda idejo o predelavi pušk nato »razvil« do potankosti in bodoče lovske karabinke so postale izjemno dobro mazilo za včlanitev v lovsko družino. Koliko jih je kdo odnesel (in kolikokrat jih je potem še kdo prišel iskat), ne vem. Jaz je nisem potreboval, saj sem imel doma lastno, podmazati pa mi tudi ni bilo treba. Rajko je pač moral »mazati« že na štartu, da je vse ostalo steklo hitreje.
Preiskavo, preiskovancev so preiskovalci seveda zaključili hitro!

Spomnim pa se kako so teritorialske M 48,  prej kot čez eno leto, Abdičevci z veseljem  prijemali v roke in jih obešali na rame, ko smo jih usposabljali v Svetlem potoku. Tudi to vem, da so jih Bosanci Janši plačali kot bi bile zlate!

Na ravnici, na vrhu Borovca, v senci mogočnih dreves, se bohoti nekdanje počitniško bivališče brata Rajka.

Rajko je hitro postal lovec še v tistem letu,  velelovec pa že v naslednjem. Kako, in če mu je bilo sploh treba delati lovsko pripravništvo, ne vem. Morda je tudi za to uporabil mazilo? Ko so me leta 1994 poslali v Kočevsko Reko, sem ugotovil, da je imel tam, na Borovcu, že dve leti v najemu lovsko kočo. Menda je bil – tako so vedeli povedati nekdanji poklicni lovci na tem območju – tudi »najemnik« lovišča.

»Najemnik?«

Dobesedno v narekovaju, saj je območje opredeljeno kot lovišče posebnega pomena. Ampak, če imaš brata ministra?

Rajko je kočo seveda vzel v najem, ko se je že vedelo, da bo šel Snežnik cugrunt in ko je Janez v Demosu že naredil načrt lastninjenja, postavljanje »naših« na prava mesta itd. Ne vem komu bi sicer uspel dolgoročni najem brunaric na Borovcu s prednostno pravico odkupa. No, nad tem je bdel Tone, nekdanji operativec v 30. Razvojni skupini TO, kasnejši velemojster za ploščice…

Koči, ki so ju nekoč uporabljali gozdarji, ki so izpod Krokarja z bosanskimi konjički spravljali po cele tedne les iz gozdov, sta bili brez elektrike in tekoče vode. Vodo so lovili v vodnjake s strehe.
Toda pred leti se je Rajku zgodil še en čudež. Od Borovca, pa vse čez tisto kamnito gozdno jebo, kilometre in kilometre daleč, so skopali kanal in potegnili na vrh Borovca elektriko. Potem je obe brunarici, ki jih je prelevil v vile z vso komoditeto (klima, voda, satelitska…), prodal grosupeljskemu odvetniku.
Za »oreng gnar«.

Dediščina, zemljišče v Trenti ali v Grosupljem ipd… je v tej družini pi… dim.

---

[1] Šalabajzer po nekaterih razlagah pomeni kot bob ob steno.

[2] Priljubljen izraz v rabi v vojaškem poslu. Izvzeli smo sto kosov…

[3] Karabinka je oznaka za puško s krajšo cevjo. Uporablja se izraz Lovska karabinka.