Strani

torek, 15. oktober 2013

Nategovalci naroda!

Toliko življenjskih izkušenj vendarle imam, da vem komu, kdaj in zakaj zaupati. Zlasti glasnikom in razlagalcem resnice! Na eni strani gre za medije, na drugi za politike.
Seveda pa ne trdim, da se nikoli ne zmotim!
To trdim (o zaupanju) zlasti zaradi pridobljenih izkušenj skozi  novinarsko prakso in varnostno - poklicno dejavnost. Včasih že v naprej začutim komu lahko zaupam komu ne. Ni nujno, da človek pozna vsa ozadja, okoliščine in konkretne ljudi, če ima nekaj instinkta na kar sicer ne prisegam. Je pa vse skupaj – torej izkušnje, vedenje o predmetu obravnave in instinkt, odločilno za pravo sodbo. Naj spomnim, da je instinkt prirojena, nehotna težnja človeka  k določenemu ravnanju, da je to stanje, oziroma nekakšen nagon, ki v iskanju resnice še kako pride prav.
Če torej trdim, da ne verjamem, denimo časopisu Reporter ali Financam, ali spletni strani požareport.si, potem to trdim zaradi izkušenj in zaradi poznavanju ozadja. Na kratko: ker se recimo izkaže, da pompozna zgodba iz časopisa že čez dva dni ne pije vode. Primer na naslovnici: »Najdeni so udbovski in partijski dokumenti…«,  »Nekdo uničuje kriminalne zgodbe« ipd., čez dva dni pa ugotovijo, da je zgolj desničarski zgodovinar čistil dokumente za svojim očetom. In če se podobne zgodbe še nekajkrat ponovijo (ponavljajo pa se kar naprej) – vemo koliko je ura. Ne moreš samo zaradi naklade ali udinjanja politiki (denarju) blefirati naroda.

Saj niso krivi samo novinarčki[1], ki pisarijo ali prinesejo novico uredniku in jo skušajo »okrancljati«, kot najbolj verodostojno, krivi za svoje zmote ali neresnice. Ti se zgolj pehajo za vsakdanji kruhek. Če si sposoben sestaviti deset vrstic besedila to še ne pomeni, da si sposoben novinar ali celo sposoben krojiti politiko. Za to je treba več kot samo to da veš kaj pomenijo vprašanja: kdo, kdaj, kje, kam, kako, kaj, zakaj?            
Novinar mora biti, poleg tega, da je osebno pošten, še objektiven in nepristranski.

Mater, se spomnim časov, ko so razpravljali ali je novinar družbeno politični delavec? Seveda je novinar politik. Novinar to je – pa naj hoče ali noče. Kdor kroji javno mnenje, kdor zna (spretno) ravnati z ljudmi – je politik! Ali si dober, velik, pošten, nepristranski ipd., je druga zadeva. Ravnanje pa je treba v politiki enačiti ali brati kot manipulacija.
Mimogrede: politične stranke so vsak dan manj politične organizacije, ampak čedalje bolj kot multinacionalke, ki svojim članom omogočajo prilaščanje resursov, ki so v posredni ali neposredni lasti države ali pod njenim nadzorom. Ključna opredelitev države kot javne oblasti je bila doslej vedno in povsod zastopanje občega interesa.
Ja, kje pa je danes sploh še ta obči interes.
 Muca snedla?
Nedavno sem bral intervju v katerem je ugledni filozof dejal, da je bila zadnja elita, ki je bila sposobna kaj narediti, komunistična. Doslej smo živeli in zdaj životarimo na račun modernizacije, ki jo je zastavila in izpeljala komunistična elita. Svetuje naj beremo Frančka Drenovca.
Tudi on pravi, da Nobena od elit, ki so nastopile po osamosvojitvi, ni bila sposobna razviti strategije ekonomskega in družbenega razvoja Slovenije. Še poskusile niso. O velikih imenih teh elit beremo zdaj vse bolj v črni kroniki. Razvoj, ki so nam ga prinesle, je bil vse preveč razvoj kriminala. Če naj se res izkopljemo iz krize, bi bilo treba to državo najprej dekriminalizirati.
In točno tako je. Dekriminalizirati je treba to državo. Ponovno jo je treba startati kot leta 1991, ampak se ve, da brez kriminalcev, ki bodo morda po 23. Letih šli sedet. Morda? In čisto natančno vemo kdo je začel kriminalizirati in kako - to še ne organizirano državo!

Janez, »jebemtiboga tvoj'ga!


In če se vrnem na začetek. Na vse mogoče in nemogoče načine nas nategujejo, da bi verjeli novim elitam, ki so zrasle na uporu proti Jugo. Torej ne proti komunizmu, ker kakor je videti, nimajo ideje kako nadomestiti življenje v prejšnjem sistemi, v »komunizmu« - in kako zlesti iz vsak dan bolj zagamane situacije. Ne moreš dvajset let vpiti, da je za vse kriv komunizem. Seveda pa naše elite že dvajset let kradejo in se skrivajo za parolami in pisanjem, da je kriv komunizem, rdeča oblast itd.

Še ta  se ni za vse slabosti toliko časa skliceval na kralja Petra. Ko preberem članek v rumenem časopisu na primer o strašnih lovkah foruma 21 in podobna sklicevanja na nekdanje, komunistične akterje, mi gre res na bruhanje.






[1] Novinarčki sem zapisal slabšalno zaradi tega, ker če se prav očitno klanjaš dnevni politiki pač ne moreš biti kaj drugega kot pisunček in kruhoborec.