Strokovnjaki za ponarejanje dokumentov.

Časopisni naslov: SDS manipulirala z arhivskim gradivom?

(24ur) Dokumenti, s katerimi je SDS dokazovala obveščenost predsednika Danila Türka o incidentu v Velikovcu, naj bi bili ponarejeni. Dokumenta o odzivih avstrijskih medijev na napad v Velikovcu naj ne bi prejel Türk, ampak Jože Hartman…

Vendar pa ta dokument po poročanju Sobotne priloge Dela med naslovniki nima navedenega Danila Türka, temveč njegovega predhodnika na čelu Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja, Jožeta Hartmana.. Novinar Dela SDS oziroma njenemu predsedniku Janezu Janši očita, da so iz ''dveh avtentičnih dokumentov sestavili novega, ki pa je ponaredek''. Osrednji dokument (iz 25. septembra 1979), ki naj bi dokazoval ''Türkovo neposredno informiranost o velikovških dogodkih'', tako ''sploh ne sodi k dopisu'' (iz 1. julija 1980).

O ponarejanju in ponaredkih

Pred leti je k meni prišel mlad novinar s kupčkom dokumentov in želel še moje mnenje in potrditev da so le-ti pristni. Pravzaprav je bilo nekaj pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Ni mi bilo treba veliko, da sem mu na njegovo žalost (takratno žalost in kasnejše veselje) dejal, da so dokumenti »pristni ponaredki.«

»Kako je mogoče, saj sem jih dobil iz zanesljivega vira?«

»Morda, vendar so tudi tvoj vir »nategnili« kakor je dolg in širok,« je bil moj odgovor.

Ko mi je končno povedal kdo mu jih je dal, mi je bilo jasno, da gre še za eno izmed 'strašnih' predvolilnih manipulacij ponarejevalcev ter tvorcev afere Depala vas, s katero so hoteli znižati rating nasprotnikov na politični sceni.

Zakaj zopet to pogrevam in ubesedujem tu na blogu, ali kot mi pravijo nekateri: »Zakaj se greš še vedno 'Še pomnite tovariši'?«

Ko sem po agresiji na Slovenijo »zlepil« svoje videoposnetke in jih razmnožil, sem posnetke naslovil: »Še pomnite gospodje.« Tako, mimogrede, ker je čas tovarišev takrat že minil..

Še pomnite gospodje se grem pač zato, da Slovenci ne bi pozabili kaj je delal tovariš Ivan Janez (in njegovi, med katere štejem tudi Igorja) med  leti 1991 in 1994, ko so se šli trgovino z orožjem. Nekoč sem že zapisal: Nedolžno, kot dojenčki, so nas gledali v oči, istočasno pa na veliko srali. Na naš račun! Zlorabili so osamosvojitveno vojno. Šli so se vojne dobičkarje.

Spomenka Hribar je nekoč izrekla besede (povzemam po spominu), da je »trgovina z orožjem breme za sedanjo oblast takšna in tolikšna, kot so breme za nekdanjo oblast povojni poboji!«

V SDS nikakor ne morejo pozabiti udbovskih dokumentov in vedno znova nekaj prirejajo ali ponarejajo ( glej pisanje novinarja Janeza Markeša v sobotni prilogi Dela), torej tudi jaz lahko kdaj pa kdaj spomnim na švercanje z orožjem (se grem kot mi šepetajo, ko mi svetujejo naj neham pisariti, »Še pomnite gospodje?«), ob dejstvu, da jaz ne prirejam ali ponarejam.

Nekoč so ponarejali s pomočjo pisalnega stroja in s pomočjo fotokopiranja, danes je seveda veliko lažje s skenerjem in oblikovanjem na računalniku. Le kaj danes ni mogoče ponarediti?

Ko so ustvarjali afero Depala vas so uporabljali pisalni stroj in fotokopiranje. Poglejmo nekaj zanimivosti iz takratnega obdobja.

Mitja Kunstelj je v svojem blogu Mikstone v zvezi s ponarejanjem zapisal (citiram):

 …Če sem iskren, od ministra Janše razen pred tiskovno konferenco O dogodku v Depali vasi, nikoli nisem dobil direktnega navodila ali ukaza, verjeli smo Njavru in Krkoviču, tudi Krejan nikoli ni klical ministra, če je res ukazal to in to, pa vem da ga je Njavro večkrat zavajal na ta način. To so bili naporni časi, pod krinko proti posameznikom iz Policije in politike, pod krinko zaradi pridobivanja obveščevalnih podatkov, izleti v tujino, kar je bilo najtežje, nategovati svoje, Krejana v prvi vrsti, pa šefa VOMA Mikuša, težkih stvari so se lotili moji šefi. Zavajali smo Krejana in Podbregarja, ki sta v dobri veri skrivala pisalni stroj na Vrhniki, res umazana igra. Kako vem, da je Janša vedel za to? Zakaj bi sicer Brezigarjeva zavrgla ovadbe zoper mene in ostale? Tu je bila zadaj politika, hvala bogu, kaj naj bi pa naredil narobe, če sem poslušal ukaze nadrejenih v “top” tajni operaciji.

Še resnica o pisalnem stroju in zgoraj napisani zgodbi. Pisalni stroj sem vzel babici takratnega dekleta, vse dokumente je Njavro, nekaj pa jaz ali Suhadolnik, natipkal na ta stroj. Vedno sem ga prinesel iz Tabora do Ljubljanice, kjer je čakal Njavro z ekipo v zelenem Cheerokeju, potem pa sem odprl sivo plastično škatlo, vzel ven pisalni stroj oranžne barve italijanske znamke in tipkanje se je začelo. Pisalni stroj sem vedno vrnil na svoje mesto, zato sem prepričan, da do tega trenutka ne ve, kaj je bilo narejeno na njenem pisalnem stroju. Zdaj sem povedal dovolj, pisalni stroj čaka.

Njavro, ne drzni si, zdaj ve ves svet. Če se bo kdo lotil ekspertize ali jemanja odtisov, takih in drugačnih, bo neizpodbitno potrdil, da je zgoraj zapisano resnica (konec citata)…«

Očitno pa je bil Darko Martin Božidar Njavro le toliko korajžen, da je šel po pisalni stroj na Tabor in ga nesel Andreju Podbregarju. O temu seveda ni obvestil Kunstlja (domnevno zato, ker je bil Mitja v zaporu?)…

Zato je Mladina med drugim kasneje zapisala:

…Kakorkoli, pisalni stroj se je spet našel šele dobri dve leti kasneje. Andrej Podbregar ga je v prostore OVS dostavil 23. oktobra 1996, po grožnjah Vida Draščka, ki se je v OVS ukvarjal s primerom, da bo sicer vse skupaj spravil v javnost. Kot je ugotovil OVS, je bil do tega dne pisalni stroj nepooblaščeno v hrambi pri Darku Njavru. Dva dni kasneje, 25. oktobra 1996, je bil pisalni stroj poslan posebni skupini tožilcev, skupaj z zahtevano dopolnitvijo ovadbe.

…in še:

Stvari so bile konec oktobra torej jasne. Tako jasne, da je bilo treba ovadbo po hitrem postopku zavreči? Ponovimo - Barbara Brezigar je to storila 23. januarja 1997. Natanko tri mesece kasneje. In pisalni stroj? Tega so nekam založili. Po logiki zavržbe bi moral biti vrnjen lastniku. A to niti ni pomembno. Pisalni stroj je postal nepomemben detajl.

Brezsramnost političnih ponarejevalcev ter sprega omenjenih, je neskončna. Iz zgoraj zapisanega je to več kot jasno. So fantički, stari nekaj več kot dvajset let usmerjali politike ali so jih  zlorabljali politiki za doseganje svojih ciljev. Tu bi lahko še našteval kdaj vse so se zlagali ali ponaredili v zadnjih dvajsetih letih.

Kako so gledali, kot se temu reče, nedolžno kot dojenčki, hkrati pa z nasmehom kakali v plenice.

Pri tem me vsak dan vse bolj čudi zakaj imajo ljudje, Slovenci, tako kratek spomin, ali zakaj slepo verjamejo nekomu, na katerega sicer kot po tekočem traku letijo očitki, da je prevarant.

Pa tudi več kot samo prevarantje.