Počasno razkrivanje resnice... Ampak gre!

Res gre počasi!

10 let od agresije na Slovenijo je bilo potrebnih, da so novinarji in pisatelji sploh začeli kazati s prstom na dva največja švercarja, trgovca s smrtjo (z orožjem) med osamosvajanjem. Na Bavčarja in še večjega trgovca, pravzaprav veletrgovca s smrtjo Janšo. Kljub vsem kasnejšim dokazom in pričevanjem se ni zgodilo nič, ker sta poskrbela, da je vse zastaralo. Doživela nista niti prave politične diskreditacije. Nič! Prej nasprotno. Bavčar se je s svojim švercarskim znanjem zakopal v gospodarstvo, veliko bolj oblasti željan Janša pa že 25 let vztraja in »serje« v politiki. Oba sta v tem času zase, s stranpotmi  - Janša verjetno tudi s podkupninami,  ustvarila zelo veliko premoženja, doživela takšne in drugačne obsodbe, vendar kaj, ko sta bolj trdoživa kot Trdoživ, ožigalkar z veliko sposobnostjo regeneracije.

Po objavi tega sestavka me je poklical prijatelj Gusti Cvetežar, ki me je opozoril, da je on že med agresijo opozarjal na stranpoti o katerih pišim v blogu, pa tudi kasneje, ko je sodeloval v različnih polemikah. Res je Gusti (o temu sva govorila že davnaj), nekateri - kot denimo ti - smo že takrat skomigovali z rameni, opozarjali, se upirali, bili zavoljo tega v konfliktih itd... Žal nismo bili na takšnih položajih, da bi lahko spreminjali zadeve, pa tudi danes se naroda ne "prime" resnica.
ŽAL!

 Kraj, kjer bi moral imeti že dolgo svoj sedež kralj stranke SDS Janez Janša (Foto: Miloš Moretti).

Seveda ne bi obstala ne na oblasti ne na položajih, če bi bili Slovenci drugačni. Če ne bi bili še za časa Juge, nemalokrat zaradi prakse in takratnega načina življenja, kar naprej čakali na odrešenika, na kralja Matjaža, predvsem pa na nacionalista, ki bi nas ubranil vseh tujerodcev, ki Slovencem že skoraj sto let intenzivno zaplojajo in temnijo zarod. Zakaj pa je obema omenjenima tako uspel zlobni projekt »izbrisanih«, če ne ravno zaradi prej omenjenega? Ker je treba (kar imajo številni v glavah) nagnat zalego južno! Redki pa se danes spomnijo, da smo jih iz Juga vabili zato, da so nam opravljali delo, ki ga sami nismo želeli.

Si kdo sploh zamisli kakšne bi bile posledice kakšnega podobnega izbrisa v Nemčiji, v Angliji ali Italiji, kamor vsako leto prispe trikrat več ilegalnih migrantov kot je bilo naših – izbrisanih, da ne govorimo o legalnih priseljencih. Predvsem pa bi krivce za takšen ukrep v politiki zradirali, izbrisali iz političnega prizorišča.
To sem zapisal bolj zato, da pokažem, kako smo neobčutljivi za zadeve, ki nas pravzaprav pogubljajo in poneumljajo, ter kako smo v svojih razmišljanjih zastrti s plašnicami. 

Odstiranje plašnic

V zadnjih letih sem se udeležil kar nekaj srečanj in posvetovanj o vlogi TO v letu 1991. O bitkah, o ranjenih in mrtvih v teh konfliktih; o modrovanju zakaj in kako je do teh dogodkov prišlo itd.

Stokrat je bilo že povedano in zapisano, da je vojaško plat vojne za Slovenijo takrat vodila Republiška koordinacija. Kopordinacija in koordinacija, pa koordinacija… Toda ta koordinacija je funkcionirala na republiški ravni samo navidezno, v bistvu pa je vodil vojno triumvirát, kar takratni teritorialci še vedno povedo skoraj šepetaje. S strahom? Bogsigavedi zakaj? Zaradi lovk, ki jih imajo v nadaljevanju omenjeni možakarji ali samo zato, ker si ljudje v koordinaciji niso upali prevzemati takratne odgovornosti, bolj vulgarno zapisano – ker niso imeli jajc? Ups, če ne morda zato, ker so člani koordinacije skoraj vsi po vrsti imeli po vojni tudi udobne položaje. To bo, upam, povedala zgodovina.

Triumvirát so sestavljali Bavčar kot minister za notranje zadeve, Janša, kot obrambni minister in major? (morda celo na hitro povišan v polkovnika) Slapar, ki naj bi se – za razliko od Janše in Bavčarja - vsaj malo spoznal na poveljevanje. Cccc… V bistvu pa je bil tudi triumvirát samo paravan za odločitve Janeza Janše, saj je imel takrat le-ta na ostale tolikšen vpliv, da mu nihče ni niti prigovarjal. O temu se seveda ne govori, ker so tisti, ki so bili blizu »trona«, torej tisti, ki so kaj videli in izvedeli, takrat in kasneje, dobivali priznanja (v različnih oblikah), arhive pa so itak skurili.

Četudi je Slapar izdajal ukaze teritorialcem je bil takrat torej samo »poštar« Janeza Janše, kajti kar je ta rekel je rekel in tako je moralo biti. Če se je Janša čez eno uro, po izdanem ukazu, spomnil ali pa mu je prišla na misel nova ideja, kako bi ga dvignila na političnem piedestálu, je na primer spraševal zakaj teritorialci še niso napadli vojašnico ali kolono in norel…

Iz koordinacije so kasneje vendarle pricurljale informacije, da je bil Janez Janša tisti, ki je nenehno zahteval napade, torej kri in posledično žrtve za vsako ceno. Še danes pa ni junaka, ki bi to upal povedati ali zapisati naglas. Še vedno je za vse kriva famozna Republiška koordinacija: »Iz republiške koordinacije so zahtevali…«

Nekaj malega so sicer povedali častniki, ki so bili na položajih v Ljubljani, vendar so okrivili Slaparja, ki je bil v vojaški hierarhiji najbolj izpostavljen ter se je kasneje tako in drugače v imenu triumviráta  petelinil z »zaslugami,« niso pa vedeli in zmogli pokazati na pravega krivca.

Kako malo je Janša zaupal ljudem, ki jih ni poznal osebno, pove podatek, da je za ljubljanskega poveljnika, po razrešitvi Mihe Butare, ki je bil zamenjan, ker se je »podredil« razmeram na terenu in ne norim poveljem »Republiške koordinacije« (beri Janeza Janše), izbral za novega poveljnika svojega znanca iz Grosuplja. Mimogrede: tudi po agresiji je svojim prijateljem in znancem iz Grosuplja dajal prednost pri postavitvi na vojaške in politične položaje. Brat, poročnik Rajko, mu je pri tem na veliko asistiral. Kot je kasneje rekel Oman – važno je, da je naš (pa ni važno, če je totalno nesposoben – dodajam: četudi je - kreten!).

Torej razmere v Ljubljani so reševali brez žrtev, tako pa bi bilo lahko še marsikje. »Koordionacija« pa je kar naprej zahtevala, da je treba JLA napadati na vsakem koraku. Zaradi nepremišljenosti in udinjanju Janezu Janši, je denimo pravi polom z napadom na vojašnico doživel Janšev priročni Krkovič v Ribnici. Ni bil sicer neposredno udeležen, vendar je od svojih zahteval, da napadejo za vsako ceno.

Kot že rečeno dalo bi se reševati zadeve tudi drugače. Tudi na Medvedjeku, kjer bi se dalo s pogajanji in zavlačevanjem prisiliti enoto, da bi se vdala, kajti vojaki JLA so bili povsem na tleh. Psihično in fizično. Tako pa so v »koordinaciji« zahtevali in zahtevali, da je treba napasti za vsako ceno in ker poveljujoči na Medvedjeku niso hoteli (niti mogli) izpolniti ukaza, so jih menjavali kot po tekočem traku… Ko so naslednji dan teojevci »goli in bosi« napadli kolono, je poveljnik Prodanovič poklical na pomoč letalstvo JLA, ki vrglo iz stroja praktično vse naše tamkajšnje borce. 500 ljudi! Prodanović se je (žal) obnašal kot vojak, saj je našim pogajalcem povedal, da samo izpolnjuje, in da bo izpolnil ukaz, da mora do Brnika, in da bo zato uporabil vsa sredstva. Tudi letalsko podporo. Janez Janša je bil s tem seznanjen. Tudi s tem, da je kolona ukleščena in nemočna.

NE! Napasti je treba in jim pokazati kdo je gospodar. S štirimi armbrusti, ki so se izkazali v vojni toliko kot navadne frače!

Kaj bo treba še odstreti?

Janšev prijatelj Dobrosav Paraga, kateremu je "naš junak" šolal vojake že 

julija leta 1991, ko je šlo pri nas še zelo zares

Zelo, zelo je neraziskana tudi vloga VOMO, ki je bil od ustanovitve (in je še danes)  v »posesti« Janeza Janše. Do konca leta 1993 ga je »upravljal« preko Lovšina, dokler ni uvidel, da tudi ta krade in, da ne kadruje povsem po njegovih merilih. Zaradi tega in seveda zaradi zvestobe Krkoviča, je nato dovolil, da je ta okrepil MORiS. Mislil je, da je lahko z nekaj zvestimi in priučenimi vojaki  naredi veliko več kot VOMO, v katerem je bilo vendarle kar precej izšolanih strokovnjakov. Lovšin, ki ni prav brihten možakar, ima pa vendarle končano vojaško akademijo (bolj mu bi sicer prav prišla trgovska akademija). Hkrati pa je bil Lovšin kakšno leto tudi na Rocnu (v policijski šoli v Tacnu), kjer se je priučil nekaj pravnih zakonitosti ter pridobil precej znancev, da so mu kasneje asistirali na različnih vojaško-policijskih področjih in v neumnostih kot je bila afera Depala vas.

O tem, da je bil VOMO vojska v vojski, in da je obrambni minister z njim nadzoroval vojsko, v kateri je bilo po njegovih merilih preveč »rdečih« poveljnikov, je dejstvo.

Jaz o vlogi VOMO sicer nisem veliko pisal. Opisal sem nekaj postopkov, dejanj in nalog, ki smo jih opravili kot pripadniki VOMO, kaj več pač ne. In v več kot dvajsetih letih še vedno ni nikogar, ki bi to plat malo bolje popisal, predvsem pa raziskal s čem se je takratna varnostna srenja ukvarjala. Še nam (Vomovcem) se je takrat zdelo kot da se gremo vojno ob vojni.  

Res je tudi škoda, ker je Janševikom uspelo zapreti dostope do arhivov, sicer bi se morda še dalo kaj izbrskati, zanesljivo pa ni pisnih podatkov, da je Janša že julija 1991 (!) organiziral usposabljanje Paragovih (med vojno v črno oblečenih) vojakov pri Kočevski Reki.

Saj bo, četudi nas ne bo!