v Nedeljcu

Zopet bom pisal:

Ko si nič.

Najbrž so že v našem otroštvu nekaj zajebali, da so nas vsi, najprej pa starši, učili dosledne osebne poštenosti, pravičnosti ter resnicoljubnosti, pa se zdaj, ko so me leta malo prehitela in predvsem zato, ker sem v minulih dvajsetih letih doživel toliko nasprotnega tem vrednotam, zbegan. Ne znajdem se!

Poglej zakaj.

Pred več kot dvajsetimi leti - temu se tako reče – sem podstavil glavo za novo državo. Pod nujno, ker bi nas sicer Jug požrl. 

»Sava teče dol, proti Beogradu,« so nam na nek način dopovedovali, da nas izžemajo. In verjeli smo temu, saj je bilo dokazov dovolj. Ne, smo bili odločni, ne in ne! Ne boste nas, že zaradi nas samih, in tembolj zaradi naših otrok. Dal sem glas, za novo, bolj pošteno in mojo državo. Za MOJO, ker Jugoslavije nismo več čutili kot svojo. 

Definitivno od tistega trenutka naprej, ko je Kučan zapustil partijski kongres.

Ko je zaropotalo, nas je bilo strah, da smo bili presrani, prav tako kot tisti fantički iz Makedonije ali Srbije, od koder so pač že bili in so služili vojsko po Sloveniji, ali oficirji, ki so jim poveljevali. Tiste, ki so imeli vsaj za kanček razuma, je bilo strah še bolj. Prav zaradi prepričanja, da imamo prav, smo premagali tudi strah.

Potem smo kot vojaki »glavnim osamosvojiteljem« verjeli še nekaj let, vsaj tri, ali vsaj dokler so transporti s smrtjo vozili na Jug.  Nekateri jim verjamejo še danes – torej, da so nas in nas še vodijo »poštenjaki.«

Ko vse mine razmišljaš: Saj je bilo res čudno, ko smo skoraj tri leta šteli denar, varovali transporte z orožjem ali poleti 92. na skrivaj usposabljali Abdičeve Bosance in ugotovili še kupe »čudnosti.« Ampak so nas Janez in njegovi prepričevali – vsi sami 'prvoborci in Demosovci' - da vse to delamo za državo, in da se ta naša ljuba nova država na ta način brani zunaj naših meja.  Politika nas pa pravzaprav ni zanimala.

OK in bili smo tiho kot bi bili nemi. Valjda so poštenjaki, da spoštujejo krščanske vrednote in to… Bemti, res nisem hodil v cerkev, ampak zakramente in zapovedi sem poznal najbrž celo bolj kot pravoverneži. Poštenost in resnicoljubnost je bila zame kot za vernike bog na razpelu!

Potem je prišla Depala vas in vsa ostala sranja okoli nje, ko smo spregledali. Vsaj tisti, ki nismo bili drogirani od napuha, vzvišenosti, »pomembnosti« in privilegijev, ki so nam jih  'odobrili'. Za mnoge je bil to res BUM. Težko je bilo razmišljati, da je drugačna resnica sploh mogoča, da je vse to sploh res. Zelo težko je priznati, da te je nekdo žejnega vodil čez vodo… V žargonu bi povedal – »težko je bilo sprejeti, da so nas nategnili.«

Dve leti sem nato po službeni dolžnosti brskal po »drobovju« Morisa, vlekel na dan nepoštenosti, mešetarjenja, izkoriščanje države, povezovanje s tujci, bogatenje posameznikov in posredno utrjevanje položajev politikov. Spomladi leta 1994 sem napisal prvo pričevanje silni Kacinovi notranji komisiji o doživetih stranpoteh…

Kdo je pokazal pot tajkunstvu, bogatenju čez noč, če ne trgovci s smrtjo. Kdo je bil pri koritu, ko so se je začela, prodaja, odprodaja in prikrivanje (Šurc, Zgaga), ko so bile odobrene te, takoimenovane tranzicijske poti, bogatenje na tuj račun, na račun delavcev, ki so delali za mezde… Ko se enkrat okoristiš, nekaj vpričo drugih ukradeš, je težko prepovedati krajo tistim, ki so videli tvojo navado. Plaz je bil tako sprožen…

Preklinjal sem šefe, Kacina in Drnovška. Od besa se mi je nekajkrat skoraj utrgalo. Toliko dokazov, toliko papirja, videokaset, posnetkov… Posredoval sem dokaze mimo mojih neposrednih šefov, ki so bili še zaslepljeni in do neomajnosti naklonjeni Janši, do ministra in njegovih najbližjih sodelavcev. Prepričan sem, da jih je tudi Drnovšek videl. Vsaj nekatere dokaze. Toda bali so se ga kot hudič križa. On je imel svoje misli in cilje.

Nič. Nič se ni zgodilo.

Torej, pravico so oslepili. Povsem! Iztaknili so ji oči. Zmanipulirali so nas.

Jebali so me nato deset let. Najprej moji šefi, ki so hoteli biti pomembni in pametni, ter izrabljali moje znanje in vedenje, nato, ko je zopet prišel na oblast mesija (orinc teme), še on in njegovi. Hodil sem po sodiščih zaradi 'kahlic', sam sem se branil časopisnih napadov, tresel sem se za službo, ko so me ponižanega premeščali…

Na drugi strani so se Janez in njegovi vsak dan bolj krepili. Tako, da so mimo vsega postavili svojo, paralelno pravno državo, svoja »merila poštenost in resnicoljubnosti«. Paravomo ni kar tako. Tu je, resničen je in bo še dolgo, čeravno je že skoraj povsem zlezel in se vkoreninil v nekdaj pošteni in legalni sistem represije.

Deset let sem bil -  nič! Nula. NIČ in ker se ni zgodilo nič – tudi niče!

Doživetja sem pripovedoval kot zgodbe, kot da sem pravljičar. Napisal knjigo, dodal dokaze. Žal sem bil samo Brane Praznik, manj kot Don Kihot iz romana španskega pisatelja Miguela de Cervantesa. Niti konja Rosinanta nisem imel, da bi se pregovorno naslonil na poslovenjeni pregovor: Uzdaj se vase in v svoje kljuse.

Zdaj se pač v labirintu »novih« vrednot ne znajdem najbolje. 

Ko vidim vrvenje in množice na trgih pa nisem več – NIČ.