Ko postane življenje za nekatere grozno zajebano.

Tokrat res namerno ne bom uporabljal pravih imen, niti poklicev, ker se bo itak kdo v zapisanem prepoznal, pa če še tako izkrivljam in ovinkarim. Res je namreč tudi dejstvo, da pišem o resničnih in aktualnih zaznavah. Večini, ki jih tako ali drugače omenjam, nimam namena uprizarjati težave, tistim, ki bi jim to želel pa ne moreš nič, ker imajo pretrdo in predebelo kožo.

V nadaljevanju naštevam samo nekaj »stranpoti«, ki jih lahko srečujemo vsi, ampak nam jih ne bi bilo treba, če bi imeli oblast, ki bi bila oblast in ne trop povzpetnežev. Najbolj jih lahko označim kot banda nesposobnežev! Pišem (razen ene  izjeme), pravzaprav o »kurjih tatovih«, ki jih sicer ne bi bilo, če bi znali zadeve sistemsko urediti.

"Kdo pa sem jaz, da bi moral nekoga 'prijavljati'," se včasih vprašam? Ko sem v življenju po dolžnosti nakazoval stranpoti,  so se le redkokdaj zganili mehanizmi "štrafenge".

Poletje je, pasja vročina. Da je res pasja vidim po moji, sicer izjemno živahni psički, kratkodlaki Istrijanki, ki je otrplo parkirala v žaganje pod drevesom.

S podporo na morje

Na obisk je prišla Urška, zgodnja najstnica, ki je v vasi pravi vaški internet. Vse ve: kdaj so kateri sosedje žurali, kje bodo imeli živalski ali človeški prirastek, kako komu kaže  s službo, kdo prodaja kdo kupuje, kateri traktor je boljši, od kdaj do kdaj je odprta lokalna trgovina… Ampak letos najraje, veselo, radoživo, še vedno polna na novo zaznanih občutenj pripoveduje o morju. Pazi, bila je na morju, čeprav sta stara kot cerkvene miši (hehe, po Stresovem – kot Mariborska škofija). Brez fičnika. Mami ima že deset let hudo novodobno bolezen in je zato brez dela, oči pa tudi brez šihta, ker se z vsakim šefom takoj skrega. Letos so ji doživetje na morju pomagali uresničiti v šoli.

»A' veš, pomagali so tistim, ki smo socialno šibki. K' smo brez 'gnarja'.  Ne znam ti povedati kako se to uštima?

Je b'lo pa res super. Pa sošolka Rozi je bila tud' na morju. Kako ne veš katera? No, Rozika, s tiste tavel'ke kmetije, k' imajo pred hišo toliko kokoši in tisti največji traktor.«

»Čakaj, ampak saj pri tej hiši niso brez denarja?«

»Ja, veš, ampak Rozina mami je samohranilka, pa še brez službe je ostala. Samo nekaj malega  denarja zato dobi iz zavoda. Prvi mož ji je umrl, z Rozinim očijem pa ni poročena, samo živi pri njih...«

Požrem kepo, ker se mi zdi, da so tam res precej premožni? Velika kmetija, veliko kmetijske mehanizacije, vsaj deset bikov gre na leto iz hiše, možakar ima službo, vidim ga, da tudi drugje pomaga kmetovati…

»Veš kmetija ni pisana na Rozino mami, ampak še vedno na njeno babico, ki ima pokojnino po možu.« Urši res vse ve. Pa ne samo ona. Vsi v vasi.

»750 € penzijona ima njena Babi. To je kar precej, kajne? Za na morje je dala Rozi 100 evrov.

Ampak, če bi kmetijo babi dala hčerki potem najbrž ne bi dobivala podpore, ker je brezposelna. Najbrž tudi starejši Rozin brat, ki je že srednješolec ne bi dobil toliko pokojnine po očetu. Jaz ne vem kako to gre, samo govorijo o temu… Je pa rekla Rozi, da bodo šli sedaj še skupaj na morje. Za 14 dni. Daleč, v Dalmacijo…«

Ljudje se res vtikajo v vsak drek

Joži je po poklicu trgovka, mati dveh otrok, nezaposlena, neporočena, skratka že »na uč« uboga revca, ampak dobra »mrha«, da se moško oko kar samo obrne za njo. Res ima za enega otroka olajšave v vrtcu, za drugega v šoli, dobi doklade in nekaj finančne podpore, ampak, je v debatah mnenja, da to ni nič, saj imajo Strojanovi »še pa još« večjo podporo.

Služba jo nekaj časa prav nič ne zanima. »Joj, ko pa imam toliko drugega dela,« se vleče iz gat, če ji kdo omeni zaposlitev.

Prepirljivo pa: kaj to koga moti, če ima možakar, ki je oče njenih otrok veliko kmetijo. Pa kaj koga briga, če je ob temu še v službi ali pa, da mu gre ona včasih kaj skuhati, ali če gre pobrskati po zelenjavi na njivi? Pa kaj koga briga, če ona hodi v Ljubljano pospravljati stanovanja in likat k strankam, medtem, ko je otrok v vrtcu, drugi pa v šoli. Saj si sama plačuje prevoz, pa tudi za morje ji za družino ne bo nihče dal evra.

»Kakšen davek neki, kaj si ti zmešan. Ti drek na možgane kaplja, da bi plačevala še davek. Pa pojdi ti, ali kdor hoče, pospravljati za deset, največ 12 evrov na uro. Od stranke do stranke 8 ali včasih 10 ur,« se je razburila Joži, ko sem ji omenil, da če ne odvaja davka je pa kar lep zaslužek.

Pomislil sem: če vsak delavnik zasluži – da ne bom pretiraval – 60 ali 70 € in to 20 dni… Hja, no?

Neumen kmet in debel krompir

Če velja za koga pregovor, »da ima neumen kmet debel krompir«, potem to velja za Alojzija (ampak, da ga ne bi zaradi podobnosti zamenjali za kakšnega občinskega funkcionarja). Za povrh je še kmet z veliko sreče in dovolj butast, da kot kakšen houdre naredi tisto kar drugi ne upajo. Ne samo, da dela tisto kar se ne sklada s krščansko  moralo in dosledno krši zapoved kot je: ne želi svojega bližnjega žene in blaga (pobožen pa tako, da pri maši gleda z belim), ampak je njegovo ravnanje pogosto tudi v neskladju z zakoni. Subvencije itak pobira na vsakem koraku…

Kmetija je velika in za tlačanko je na njej njegova žena, kajti on je v redni službi. Kot šofer ponoči pobira »material« po določenih relacijah ter ga dostavlja v Ljubljano in prej, ko opravi z relacijo, prej gre domov (pogosto pa k bližnjega ženi). Doma kakšno urico odremlje in hajt na traktor. Saj se človeku kar zasmili.

No, saj z delom res nikoli ne pretirava, drugje pa že mora poriniti, ko se lepi toliko bližnjega žen nanj...

Tudi nesrečo je znal spremeniti v srečo. Zaradi udara strele in zavarovanja (ter lažnega prikaza škode – ampak temu se menda reče, da je svoje sreče kovač) ima sedaj trikrat večjo in popolnoma novo štalo.

Nekaj časa sta bila »tlačana« tudi otroka, dokler se jima ni pobliskalo, da oče le preveč ugodno živi in na njun račun preveč kasira: in denarja in mesenih užitkov.

Kako so zadeve reševali znotraj familije ni znano, nekaj pa so pač morali storiti in očitno mu ni preostalo drugega, kot da je »prepisal« kmetijo na »tamladga«. Iz tehničnih razlogov. Ker bo »tamlad« (ali hči, ker je »tamlad« obrtnik?) dobil nepovratna sredstva za mlade kmetovalce. Govorijo o nekaj deset tisočih evrov? 

»No ni veliko, nekaj pa bo že,« pravi Alojzij…

Kmetijska prekvalifikacija

Johan je šel v penzijon in kupil v naših krajih kmetijo, čeravno je do »včeraj« v Ljubljani kmetoval kot diplomirani gradbeni strokovnjak samo v cvetličnem lončku. 'Čop', je izrabil priložnost in postal je lastnik velike kmetije in...

Kmetija, ki jo je kupil je bila zaščitena, ampak dediči niso imeli kakšnega interesa in želje postati kmetje. Tudi morda zato ne, ker je bila kmetija nedeljiva, kar je seveda naša posebnost in pogosto tudi neumnost.

Toda za ljubi mir in idilo na podeželju se naredi marsikaj, predvsem pa ni kakšna velika ovira, da čez noč narediš izpit za kmetovalca, kupiš kmetijo in se seveda odločiš, da boš preostanek življenja kmet. Za to ni treba imeti, razen izpita za kmetovalca, nič drugega. Niti pameti, predrznosti pa pač veliko. 

No ja, za to, da si kmet s statusom, moraš menda nabaviti nekaj glav živine. In Johan je nabavil: tri konje, ki niso ne za vprego, ne za jahanje; deset ovac in štiri ponije, ki jih v glavnem od daleč opazujejo otroci. Vsa živina torej kmetuje sama, ko grizlja travo po bregovih, kar jo ne popase pa jo lastnik proda. Gospodar je torej na blagajni, ker sedaj dobiva za vso to živino celo precejšnjo subvencijo…

Ampak od takšne kmetije –zaradi »zaščite« družba nima nič! NIČ!

Pomembno je pranje

Za Metoda so govorili že takrat, ko je delal v mestu, da je znal. Ampak je bilo treba z njim zelo diskretno. Če ni bilo vse tako - na skrivaj in med štirimi očmi, si lahko leta čakal na papirje. Če si zadeve uredil tako kot je rečeno (južnjaki pravijo »u četiri oka«), si imel zadeve urejene in pošto doma, preden si se vrnil.

Je pa hudič, ko poslovanje preseže »normalne« okvire in se najdejo butci, ki mislijo, da bodo imeli zadeve urejene za drobiž. Tudi pri Metodu se je začelo komplicirati in preden so začeli organi brskati, jo je stisnil iz mestne ravni na ministrstvo.

Nekaj časa je na Ministrstvu teklo povsem v redu. Nakazovala se je celo kariera. Res pa ni bilo priliva, kar je bilo sila moteče in boleče za vzdrževanje doseženega standarda...

Ker pa je šlo za višjo raven – državno – se je odločil, da bo vendarle priskočil na pomoč starim znancem, predvsem zato, ker ni šlo več za drobiž. 

OK, saj so pri tem vsi delali diskretno. Res je, da so potem zaradi te »diskretne« pomoči pisali po časopisih, kritizirali ministra in vlado, da je imela država ogromne izgube, da se je govorilo, da je nekaj v ozadju… Ampak nobena juha se ne poje toliko vroča kot se skuha, pa se tudi ta ni. Ne smemo pozabiti, da tudi čas celi »rane.«

Problem nastane, kako zapraviti »prisluženi« denar. Šef vlade je na primer moral pravzaprav oditi, ker Protikorupcijski ni znal pojasniti od kod mu »drobiž« v transakcijah. Barabinska posla, kaj češ!

Pri Metodovem poslu pa ni šlo več samo za »drobiž«.

In ZzzKKk prileti krasna ideja o vlaganju sredstev v »divje zajce,« kar se je marsikje pokazalo kot izjemna naložba z velikim donosom. Res je v štartu treba ograditi veliko zemljišče, pripraviti teren… Predvsem pa je pomembno, da se razširijo govorice kako velik vložek je potreben v projekt. In, da s tem vložkom še ni konca!

Ampak, dajte no, kaj mislite, da bo Miklavčičeva KPK kontrolirala koliko zajcev se je samopoškodovalo z zaletavanjem v napete mreže ali pa crknilo zaradi letošnje strašanske vročine in suše ali zaradi tovrstnega pranja zajcev  - ah ne - denarja?

_________________________________________________________________

Kaj lahko naredimo posamezniki oziroma kaj imajo zapisano v KPK?

https://www.kpk-rs.si/sl/

Vsak posameznik ima pravico komisiji ali drugemu pristojnemu organu podati prijavo o ravnanju, za katerega verjame, da ima znake korupcije. Komisija je dolžna ščititi identiteto osebe, ki je podala prijavo na podlagi utemeljenega prepričanja, da so podatki v njeni prijavi resnični – ki je torej podala prijavo v dobri veri. Takoj ko komisija ugotovi, da je bila prijava podana v dobri veri, začne z njeno obravnavo in ukrene vse potrebno za zaščito identitete prijavitelja. Med ukrepe spada tudi sankcioniranje vsakogar, ki poskuša ugotavljati identiteto prijavitelja, ki želi ostati anonimen. Za vsak tovrsten poskus lahko komisija posamezniku (fizični osebi) izreče globo v višini od 400 do 1200 evrov, odgovorni osebi pravne osebe zasebnega in javnega prava globo v višini 400 do 4000 evrov, pravnim osebam javnega in zasebnega prava pa v višini 400 do 100.000 evrov. O razkritju identitete prijavitelja lahko namreč odloči le  sodišče, in sicer le v primeru, ko je to nujno potrebno za zavarovanje javnega interesa ali pravic drugih.

Varovanje identitete pa ni edini ukrep zaščite prijaviteljev, ki ga ima na voljo komisija. Če je prijavitelj zaradi svojega nasprotovanja korupciji ali drugim nezakonitim ali neetičnim ravnanjem izpostavljen ogroženosti s fizičnim ali psihičnim nasiljem v delovnem okolju (mobingu), lahko komisija uporabi nekatere vzvode delovnopravne narave, da ga pred tem zaščiti in mu pomaga. Pri tem so taki ukrepi še posebej pomembni pri nezakonitem lobiranju v zadevah javnega pomena, ko so javni uslužbenci, tudi po izkušnjah iz prakse, pogosta tarča tovrstnih poskusov in ravnanj.

V primerih, ko bi bili za zaščito prijavitelja ali njegovih družinskih članov potrebni strožji varnostni ukrepi, pa lahko komisija pristojnim organom predlaga zaščito, ki je za ogrožene osebe predpisana z Zakonom o zaščiti prič, vključno s posebnim programom zaščite z nujnimi ukrepi.

 ____________________________________________________________________________________________