Ko sem pomladi leta 1994. prišel v Kočevsko Reko, se mi je najprej zdelo imenitno, ker so v Morisu v zvezi z varovanjem objektov prednjačili pred drugimi enotami TO. Imeli so namreč že nameščene video kamere za nadzor okolice poveljstva brigade, ki je bilo v nekdanjih prostorih policijske postaje v središču Kočevske Reke.
Na ekranih v sobi za dežurne, povezanih z vrtljivimi kamerami okoli zgradbe, se je natančno videlo kdo bo ali ima namen zakorakati – spredaj ali zadaj - proti zgradbi poveljstva. Dežurni ali njegov pomočnik sta se lahko vedno pripravila na sprejem »gosta.« Če se jim je obiskovalec zazdel sumljiv sta lahko pravočasno prijela za orožje, če ne – sta se lahko pripravila na sprejem z besedami.
Potem pa se mi je to zdelo vsak dan manj primerno, ker so dežurni častniki in podčastniki lahko nadzirali tudi družabno življenje v središču naselja. Videli so kdo je šel v en ali drugi bife, kdo je šel v trgovino, kdaj je šel Boris k frizerki … Žal je bil objekt poveljstva prav v središču naselja in se video nadzora ni dalo kaj posebej prilagajati. Široki kot kamere je 'oplaknil' prostor vse od glavnega križišča do obeh gostinskih objektov, trgovine in frizerskega salona.
Nekoč me je dežurni posebej poklical v sobo in mi zaupno šepnil: »Poglej na monitor, glej koga pelje Njavro v svojo sobo?«
Ker sem skomignil z rameni, saj me ni zanimalo, je pojasnil: »To je tista novinarka Špela. Zadnje čase sta kar naprej skupaj.«
Najbolj pa me je med raziskovanjem prostorov presenetilo, ko sem ugotovil, da so Morisovci imeli video nadzor tudi v kleti, kjer je imela nekdanja policijska postaja Kočevska Reka zapor. Danes bi sodobno imenovali to klet - prostor za pridržanje. Čemu vojski video nadzor v kletnem arestu. Čemu? So Morisovci nameravali uporabljati zapor? So ga uporabljali? Zastavljal sem si retorična vprašanja: »So Morisovci nameravali pripeljati v ta arest Smolnikarja in še koga drugega?«
Seveda odgovora med takrat poveljujočim kadrom nisem dobil. Niti kasneje. Za odgovor sta vedela verjetno dva, morda trije častniki, ki pa takrat niso bili več v specialni brigadi in morda še kakšen minister? Moji šefi pa se s temi zadevami tudi niso hoteli ukvarjati.
·
Še nekoliko kasneje sem ugotovil, da je bilo snemanje pripadnikov Morisa z različnimi video kamerami pravi hobi. Znanec mi je pripovedoval, da je imel Dare MBN nekaj časa najsodobnejšo video kamero z izjemno dobrim zoomom. Menda jo je dobil na VOMO.
Potem sem ugotovil, da so posebno kamero in video rekorder vgradili tudi v kombi. Ko sem za nabavo in to njihovo raboto našel račune podjetja, ki so bili plačani mimo proračuna, kamere in rekorderja pa ni bilo več v enoti, mi je postalo jasno, da vse skupaj najbrž ni služilo poštenim namenom.
25. januarja je Njavro prevzel v specializirani firmi posebej prilagojeno video kamero in videorekorder. Oboje so vgradili v kombi, da so lahko tajno snemali. Kombi so parkirali, prižgali kamero in rekorder, odšli in se po posnetek vrnili naslednjega dne …
O ugotovitvah sem seznanil – kot se temu reče – nadrejene. Marjan, takratni šef Voma, se je kljub mojim jasnim informacijam potuhnil, češ, to je treba še nekoliko preveriti: »Veš, to je občutljiva zadeva. Kaj pa vem? Veš situacija ni najbolj primerna za razkrivanje še ene afere … Daj počakaj malo, saj bomo rešili tudi to.«
Drekač in mevža! Po mojem je krivec tudi za to, da se je afera Depala vas razpletla kot se je, in da je še vedno neodkrito prekupčevanje z orožjem. V jeseni leta 1994 je imel kup informacij na to temo.
Ko sem vendarle drežnal in silil vanj me je vehementno preusmeril na drug skrivnostni problem:
»Dobil sem namige. Daj preveri, če kje ne skrivajo večje količine orožja? Kje v kakšnih kočah? Kaj ni oni Rajko najel lovski koči na Krokarju?«
Ko sem v korektnem postopku spraševal Dareta MBN zakaj so kupili video kamero in rekorder ter ga vgradili v kombi, je zatrokiral, saj vprašanja ni pričakoval. Seveda je refleksno, na njemu značilen način, odgovoril:
»Hja, to ni to kar ti misliš!«
»Kako veš kaj jaz mislim?«
»No mislim … Veš, poveljnik je vedel za to nabavo in jo odobril. Pričakovali smo, da bo nekdo vlomil v naš objekt kjer smo imeli orožje. Zaradi tega smo postavili pred vhod v objekt kombi z video kamero in rekorderjem za snemanje (Jezus kako plitko!). Ker potem nismo izpeljali akcije zaradi znanih dogodkov (Depale vasi op.p.), smo te naprave dali v skladišče. Če so kasneje izginile, so za to krivi prejšnji skladiščniki.«
Seveda nisem nasedel lažem, ki mi jih je ponujal Dare MBN. Že prej sem preveril kdo in kdaj je plačal račune in se pozanimal čemu bi lahko služile snemalne naprave. Za tajno snemanje! Povedali so mi, da tedanja tehnika, ki jo je bilo mogoče kupiti pri nas, ni bila prav primerna za vgradnjo v avtomobile. Če so jo hoteli zagnati v avtomobilu so morali vanj namestiti celo dva akumulatorja. To so jim proizvajalci tudi uredili in jim proces do podrobnosti demonstrirali. Vse pa se je dogajalo nekoliko pred znamenito afero Depala vsa.
Tudi obtožb zoper stare skladiščnike nisem sprejel, saj je bilo jasno, da so prejšnje zamenjali z novimi samo zato, da so lahko 'organizatorji' afere Depala vas in njihovi pomagači, prinašali in odnašali v skladiščne prostore kar so sami želeli.
»Ne, ne, mi pa nismo tajno snemali. Bog ne daj,« so bili neprepričljivi.
·
Zgodba s prisluškovanjem se seveda tukaj ne konča. Žal ima dolgo brado. Toda o tem kasneje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.