LEON MAGDALENC V DNEVNIKU
"To, s kom bom komuniciral neko temo ali primer, je stvar moje presoje. Komuniciram z novinarji, za katere menim, da bodo temo korektno predstavljali. K ljudem, ki so brez manir, ne bom hodil."
To so besede odvetnika Stojana Zdolška po incidentu, ki je zaznamoval ta teden. In kaj je bil ta incident? Nič posebnega na prvi pogled. Odvetnik je k sebi povabil te novinarje, za katere je menil, da bodo korektno prenesli njegove misli, tam pa se je nepovabljeno znašla novinarka oddaje Tarča. Dokler novinarka ni zapustila prostora, odvetnik ni črhnil besede. Skratka, odvetnik jo je spodil iz sobe. Vrgel čez prag.
Ta minorni dogodek sproža lepo število interpretacij. Prva je ta, da je predstavnica neke oddaje pač dobila to, kar je iskala. Pregovorno so ustvarjalci oddaje Tarča poželi tisto, kar že lep čas sejejo. In sejejo res vprašljivo, pristransko, navijaško, pogromaško in aferaško obravnavo družbenih tem. Mrhovinarstvo je na žalost prava oznaka za takšno medijsko početje. Ne ozirajo se na nič in izrabljajo vsakega, da lahko napadajo. Recimo pred tednom dni čustva staršev otrok z redkimi boleznimi. Zanimiva je bila reakcija izgnane novinarke. Ob totalnem čudenju in šoku jo je zanimala le ena stvar. Ali je kamera vse to posnela. Lahko se špekulira, da je dobila to, po kar je prišla. Da kamera posname incident. Ovekoveči dogodke. Sama inscenira konflikt, ki je potem kronski dokaz neprimernega komuniciranja omenjenega odvetnika. Torej, prišla je po to, po čemer že ves čas hlepijo tovrstni mediji. Ne zanima jih vsebina, zanima jih eksces. Iz muhe narediti slona in viralno zgodbo.
Druga interpretacija se dotika reakcije novinarskih kolegov, novinarskih združenj in urednice informativnega programa nacionalne televizije. Vsi so v en glas ponavljali, kako je to nekaj nezaslišanega, kako se omejuje novinarjem pravica do informacij, kako se javni prostor zapira in privatizira ter da so kršeni vsi mogoči kodeksi novinarskega poročanja. To, da nekdo pač noče nekomu dati izjave, je njegova legitimna pravica. Zdaj pa pridemo do novinarske solidarnosti. Recimo, zakaj prisotni novinarji izgona novinarske kolegice niso protestirali? Zakaj niso vstali in rekli, da v takšni igri nočejo sodelovati? Lahko bi mirno ugasnili kamere, pospravili mikrofone in rekli adijo. Vaša izjava nas v takšnem kontekstu diskriminacije ne zanima. Lahko upravičeno sklepamo, da so prisotni novinarji na neki način tiho podprli izgon. S tem so se znebili enega konkurenta pri prejemanju informacije. Saj v bistvu že dolgo časa ne gre več za objektivno poročanje, temveč za to, kdo bo prvi, ekskluziven in bolj glasen.
Tretji pogled se ozira po tem, da tam odvetnik ni predstavljal samega sebe. Torej, zaplet je v tem, da je odvetnik predstavljal predsednika vlade Roberta Goloba. Navajeni smo, da mora šef vlade pač odgovarjati vsem. To je njegova služba. Pika. In navajeni smo, da v preteklosti pač ni bilo tako. Janez Janša ni šel nikoli v studio k Marcelu Štefančiču in taisti Janša je vsem svojim ministrom prepovedal, da komunicirajo s tednikom Mladina. In še bolj nazaj je recimo poslanec LDS Tone Anderlič novinarki odgovoril, da ne bo odgovarjal na njena provokativna vprašanja, in odkorakal iz studia. Oblast nevede dela točno to, kar ves čas razglaša za nespodobno prakso. Delitev na naše in vaše. Naenkrat smo se znašli v prostoru, kjer imamo naše medije in vaše medije. Moje novinarje in tvoje novinarje. Mojim dajem informacije, tvojim pa ne. Še več, delam segregacijo znotraj istega medija. Odvetnik je namreč med incidentom izgnani novinarki dejal, da je za izjavo dogovorjen z drugim novinarjem iz njene hiše. Kar spet naslavlja vprašanja integritete medijev. Je nacionalka res lahko še kredibilna v primerih, kot so intervjuji in pričevalci Jožeta Možine, in ekscesnih infošovih Tarče? A ni že čas, da se počisti te uravnotežene sramote medija, ki se razglaša za javnega in nacionalnega?
In ne nazadnje, ima predsednik vlade prek svojega odvetnika sploh pravico, da je užaljen in posledično maščevalen? Namreč, težko je verjeti, da je omenjeni izgon novinarke potekal na odvetnikovo lastno pest. Malo je verjetno, da takšen odnos do enega medija in ene oddaje zraste na zelniku samega odvetnika. Logično je, da odvetnik upošteva želje svojega klienta in v tem primeru, kar v kabinetu predsednika vlade sicer zanikajo, ni šlo za nič drugega kot uresničevanje želje. Izrečene ali pa le predpostavljene. V tem je neke vrste umetnost vladanja. Vsi tvoji najbližji morajo brati tvoje misli in tvoje želje. Vladar vlada s tem, da nič ne reče, nič ne naroči, pa vsi dobro vedo, kaj jim je storiti.
Skratka, kaj se dogaja v slovenski politiki, ki vsaka pade na svojem narcisizmu, svoji drži nezgrešljivosti in se tako ali drugače zaplete v spore z mediji? Hiter odgovor bi bil, da nihče noče videti drugačne slike od tiste, ki jo ima sam. O sebi in svojem delovanju. Zato je vedno prvi nasvet vsakemu šefu ali oblastniku, da z dvora odstrani vsa ogledala. Gledati sebe ni tako enostavno …
https://www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/oblast-noce-videti-svoje-podobe-v-ogledalu-2759508/
Magdalenc ima tudi tokrat večinoma prav, razen tega, da ni pojasnil kdo je z opisanimi manirami in delitvami na naše in vaše začel že pred 35. leti.
OdgovoriIzbrišiVedno pa je bil "mešetar" in v središču tega Janez Janša. Tudi, ko je po agresiji delil zaupne vojaške podatke nekaterim našim in tujim novinarjem ...