V bordelu noben politik ne dobi zastonj

LEON MAGDALENC, DNEVNIK

Preprosto vprašanje: ali lahko Robert Golob s svojo stranko Gibanje Svoboda zmaga na volitvah čez pol leta z enakim rezultatom kot pred tremi leti in pol? Je sploh kakšen odstotek možnosti, da bomo volilci verjeli, da je štiri leta garal za nas in naša lepša življenja?

 

Bomo to nesrečno božičnico razumeli kot podkupnino ali kot del strateške zmešnjave, ki pride ven vedno, ko se nekaj obljublja, predlaga in potem umakne z dnevnega reda. Če pa zdajle kdo iskreno verjame, da bo Robert Golob gladko dobil volitve, je v nevarnosti, da ga odpeljejo kam na pregled. Oziroma če že to misli, naj tega ne izreče naglas. Naj to lepo misel obdrži zase.

Vse pa ni tako črno ali negativno. Optimizem velja. In na strani predsednika vlade sta vsaj dve stvari. Dve dejstvi. Prvo dejstvo je pozaba. Mi pač vse pozabimo, se ne spomnimo, odvržemo na smetišče zgodovine in se ne vračamo nazaj ter šefu vlade ne serviramo vsega, kar si je prislužil. Spomin zlate ribice se utopi v neštetih norostih vsakdana tukaj in okoli nas. Možno je, da bodo nekaj tednov pred volitvami zazvonili vsi alarmi in zvonovi, ki bodo kazali na možnost, da se Janez Janša vrne na oblast s svojima satelitoma. Takrat bo potrebna mobilizacija na celi črti in Robert se bo lahko mnogim zdel takšna varna naložba. Volilčeva misel bo šla v smer, da je že res, da me je razočaral, ampak še večje razočaranje se lahko zgodi, če nam bo življenja na novo kreiral Janša s svojo falango militantnih revanšistov.

Druga dobra stvar zanj je, da se počasi spreminja v žrtev. Robert Golob je postal žrtveno jagnje, ki ga mrcvarijo vsi nonstop. Od opozicije, ki ne neha z referendumi in nezaupnicami, do medijev, ki mu preveč gledajo pod prste. Nihče noče nič slišati o veličastnih dosežkih njegove vlade in nihče noče priznati, da danes živi bolje kot pred dobrimi tremi leti. Ko se bomo podajali na volišča, se bo v nas prebudil ta refleks. Da je bilo vse skupaj nefer do njega in je bil nepošteno deležen prestroge kritiške obravnave. To iskanje slabosti, napak, majhnih spodrsljajev in malih laži je zameglilo vse tisto, kar je Robert s svojo ekipo naredil dobrega, koristnega in naprednega. Res se nam bo v nekem smislu zasmilil. Deležen bo našega pomilovanja in ni čisto nemogoče, da ne bo zaradi tega refleksa usmiljenja dobil še ene priložnosti.

Skratka, optimističen scenarij za reševanje vojaka Roberta Goloba ni tako nemogoč. Treba nas bo le še prepričati, da ni nihče v politiki nedolžen. Da so vsi malo pokvarjeni in se vsi malo spozabijo.

V bistvu gre v politiki samo za to. Vsi se v predvolilnem času spremenijo v navadne berače, ki prosijo na ulici s klobukom in prijaznim nasmehom: prosim, dajte mi še eno šanso. Vsi oblastniki si želijo popravnega izpita. Za neuspeh so jasno krivi vsi tisti pred njimi in vsi ti, ki so destruktivni in razdiralni nonstop. Janša tako ali tako nikoli ne prizna poraza, vedno so volitve ukradene in vedno nekdo na njegov račun dobi glavni dobitek.

Skratka, optimističen scenarij za reševanje vojaka Roberta Goloba ni tako nemogoč. Treba nas bo le še prepričati, da ni nihče v politiki nedolžen. Da so vsi malo pokvarjeni in se vsi malo spozabijo. V naše zavesti bo treba vcepiti misel, da je eno počitnikovanje v vikendu interesno zaznamovanega osebka nekaj normalnega. To so počeli skoraj vsi, ki so malo zavohali oblast. Enim se je plačevalo golf potovanja, drugim kakšne letalske vozovnice, tretjim prenočevanja za celotno družino, četrti so se slikali na jahti skupaj z dobavitelji storitev javnemu sektorju. Nič groznega, nič usodnega in nič, kar bi direktno zmotilo vsakdan davkoplačevalca. Nič ni šlo iz našega žepa, je pa mogoče šlo kaj v žep tistih, ki vedo, da ni zastonj kosil. Če bo naša zavest sprejela tovrstno razmišljanje, bo to zelena luč za ostale na prvi pogled nesprejemljive prakse.

Kaj pa nas stane, da nekomu spregledamo malo laž, če pa nekateri lažejo še huje. In kaj nas stane, da nekomu odpustimo, ker je pač mimo zakonskih poti nekaj zahteval ali izpeljal. Navodilo, naj se policija očisti janšistov, je konec koncev legitimna zahteva, saj janšisti niso legitimni, ker so preveč prevzeti z ideologijo in strankarsko sektaško doktrino. Ko se to izpelje rokohitrsko mimo vseh regelcev in paragrafov, je to pač nuja. Edina možna solucija. V nasprotnem bi se takšni postopki vlekli v nedogled, pritožbe bi padale na vsako odločitev ali razrešitev, neprevzemanja pošte bi se vrstila po tekočem traku, zahteve za izločanje porot bi odvetniki lansirali ob vsakem sklicu sodišč in na samem koncu bi sledil še kakšen protest s transparenti ter poziv krivosodju, naj odstopi.

Torej, pol leta ima Robert Golob s svojo ekipo časa, da nas prepriča, da je politika navadna prostitutka. Da gre v bistvu za organizirano prostitucijo. Da je treba kaj plačati za to, da smo lahko skupaj v tem bordelu. Priznanje, da smo se vsi znašli v istem bordelu, mora priti čim hitrejše. Bordel ni nič slabega. Tam so pravila in principi jasni. Če hočeš uživati, moraš plačati. Vsaka ponudnica ima nabor storitev in svojo ceno. Nič ni zastonj in ničesar se tam ne dobi na lepe oči. Pa četudi se pišeš Prebilič, Han, Janša, Mesec, Logar ali Golob …

Blagoslov

 

Kralj banan Rastoder srčno upa na poraz Generala Glanzkopfa na volitvah, saj bo le tako dobil prvovrsten kader.

(hojskača bo zaposlil kot izločevalca kokaina iz banan press)

V središču / (Državni) svet stranke SDS

 

Drugi dom parlamenta je le še orodje za pomoč politični desnici in hkrati za nagajanje njenim nasprotnikom

Peter Petrovčič - MLADINA
                                                                                                                                              Že če le površno spremljate dnevne novice, lahko dobite občutek, da državni svet izglasuje veto na številne zakone sedanje vlade in tako vsaj začasno ustavi sprejetje, saj mora državni zbor o njih nato ponovno glasovati in jih potrditi z vsaj 46 glasovi, da lahko začnejo veljati. Občutek ne vara, res je tako. Res pa je tudi, da je bila slika v času prejšnje vlade, vlade Janeza Janše, popolnoma drugačna – vlada z državnim svetom in njegovim sprejemanjem veta ni imela nikakršnih težav, celo nasprotno. Javno skrivnost, da je državni svet zdaj že popolni ujetnik stranke SDS in njenih političnih in civilnodružbenih somišljenikov, potrjujejo podatki.

V državnem svetu sedi 40 svetnikov. In glede na to, da jih je velika večina voljena iz družbenih podsistemov, ki jih obvladuje SDS, je prevlada te stranke v parlamentarnem drugem domu skorajda naravno stanje. Kar 30 svetnikov prihaja iz lokalne politike (22), gospodarstva (4) ter izmed kmetov, obrtnikov in samostojnih podjetnikov (4). Na prevlado SDS pa ni mogoče sklepati le iz teh podatkov, pač pa jo potrjujejo tudi podatki, kolikokrat je državni svet izglasoval odložilni veto na zakone posamezne vlade.

Vlada Roberta Goloba je na oblasti tri leta in štiri mesece. V tem času je državni svet izglasoval 30 odložilnih vetov na sprejete zakone, skoraj veto na mesec oziroma točneje na vsakih 40 dni. Njena predhodnica, tretja vlada Janeza Janše, je bila na oblasti dve leti in slabe tri mesece. V tem času je državni svet izglasoval vsega skupaj pet odložilnih vetov, torej dva na leto oziroma v dnevih – en veto na 165 dni. Državni svet je torej v obdobju Golobove vlade relativno gledano (začasno) ustavil štirikrat več zakonov kot v času prejšnje, Janševe vlade. V absolutnih številkah celo šestkrat več zakonov.

Seveda bi lahko slišali pojasnilo, da so se državni svetniki v času »izrednih« razmer – v času pandemije, ki se je časovno ujemala z mandatom prejšnje vlade – odločili za »državotvoren« odnos in vladi pri poskusih spoprijeti se z neznanimi razmerami epidemije novega koronavirusa niso nagajali. A v resnici bi bila prav tedaj zares koristna uveljavitev pravice do izglasovanja veta, saj bi z njim vlado prisilili k ponovnemu razmisleku in sprejetju zakona, ki je prinašal poseg v človekove pravice, s kar se da veliko večino. Šlo je za razmere grobih posegov v človekove pravice tudi s spremembo zakonodaje čez noč, po skrajšanem postopku, brez kakršnekoli politične, kaj šele javne razprave. V takšnih razmerah bi torej pričakovali kak odložilni veto več, ne manj.

Državni svet je v času Janševe vlade izglasoval dva odložilna veta na leto, v času Golobove pa skoraj enega na mesec.

Sploh, če verjamemo temu, kar piše na spletni strani državnega sveta, ki se uvršča med »svetovalne in nadzorne institucije. Temeljni smisel obstoja državnega sveta je, da prispeva k sprejemanju čim bolj kakovostne zakonodaje. V skladu s tem državni svet svojo ustavno vlogo opravlja predvsem v razmerju do državnega zbora …« A tedaj se je dogajalo prav nasprotno. Ne le da se je državni svet pod »vodstvom« SDS odrekel pravici do veta, uporabljal jo je celo v nasprotju z njenim zakonitim namenom. Kadar je vlada želela takojšnjo uveljavitev kakega zakona, je državni svet še isti dan vložil predlog za odložilni veto nanj, predlog zavrnil in s tem omogočil uveljavitev zakona. To bi se sicer zgodilo šele po sedmih dneh, kolikor jih ima zgornji dom parlamenta na voljo, da preuči zakon in se odloči, ali bo vložil predlog za veto. (Večine) državnih svetnikov ni nič zanimala vsebina zakonskih sprememb ali kakovost zakonodaje, zlorabili so celo lastno zakonodajo, da so ustregli vladi.

V državnem svetu je bil tako tedaj vzpostavljen še nikoli prej viden položaj, ko je bil predlagan veto na številne zakone, le izglasovan je bil zelo redko. Predlaganih odložilnih vetov je bilo v času prejšnje vlade kar 23, izglasovanih pa le pet.

V tem pogledu lahko mirne vesti zapišemo, da ne le da državni svet ne opravlja vloge, za katero je bil ustanovljen, pač pa se je ideja o dvodomnem parlamentu izrodila. Vsaj pri veljavnem, z ustavo določenem načinu sestave sveta. A prav zato, ker gre za ustavno kategorijo, si je težko zamisliti dvotretjinsko večino v državnem zboru, ki bi to vprašanje primerno uredila. Vse, kar torej preostane politični sredini in levici, je boj za zmanjševanje vpliva SDS v državnem svetu ali celo za lastno prevlado v njem. Toda s tem ne bi bilo nič manj narobe. Državni svet je bil zamišljen kot protiutež medstrankarskim bojem, ki potekajo v državnem zboru, ne kot stopnjevanje teh.

V središču / Dvojna merila

 Objava v MLADINI:

Prav je, da protikorupcijska komisija premiera Roberta Goloba obravnava resno. Narobe je, ker drugih pomembnih politikov ne.

Komisija za preprečevanje korupcije zoper premiera Roberta Goloba vodi dva postopka, ki se bližata koncu. V enem ugotavlja kršitev integritete zaradi domnevnega vmešavanja v delo policije v tako imenovani zadevi Bobnar, v drugem, v tako imenovani zadevi Karigador, pa ugotavlja navzkrižje interesov zaradi imenovanja Tomaža Subotiča v sveta dveh bolnišnic, celjske in psihiatrične bolnišnice v Ljubljani. Navzkrižje interesov v drugi zadevi se na prvi pogled zdi očitno, saj je Golob dopustoval v Subotičevi vili v hrvaškem Karigadorju – pri čemer pa sta res prijatelja in sočlana stranke že od prej. A očitna so tudi dvojna merila protikorupcijske komisije.

V SDS so javnost spomnili, da je Golob pred volitvami obljubil odstop, če protikorupcijska komisija pri njem ugotovi kršitev integritete, in ga pozvali k odstopu. Predsednik stranke Janez Janša je na družbenem omrežju X o tem zapisal: »Da vidimo sedaj junaka.« Janša sicer nikoli ni rekel kaj takega. Ni obljubljal, da bo odstopil zaradi pravnomočnih obsodb pred kazenskim sodiščem, kaj šele zaradi kršitev integritete. Navsezadnje je poslansko funkcijo opravljal celo iz zapora, medtem ko je prestajal kazen na podlagi pravnomočne obsodbe v zadevi Patria. Janša tudi ni odstopil, ko je Komisija za preprečevanje korupcije pri njem ugotovila istovrstno navzkrižje interesov, kot ga zdaj očita Golobu. Četrtega aprila 2022 je komisija pri Janši navzkrižje interesov ugotovila zaradi imenovanja Francija Matoza za neizvršnega direktorja upravnega odbora slabe banke (DUTB), kjer je bil potem naslednji dan izvoljen tudi na položaj predsednika upravnega odbora. Matoz je dolgoletni odvetnik Janeza Janše in drugih visokih funkcionarjev stranke ter tudi same stranke SDS. Janša je poleg tega tedaj imel tako ugodne možnosti za prikaz visoke stopnje integritete z odstopom, kot jih še dolgo ne bo imel kak predsednik vlade. Parlamentarne volitve so že bile razpisane za tri tedne kasneje, 24. aprila. Skupaj bi se odrekel – navidezno, saj novega predsednika vlade ne bi bilo mogoče izvoliti – le nekaj tednom oblasti. A se ni.

Pri tem je težko spregledati, da je protikorupcijska komisija v zadnjih letih zoper Janšo osebno vodila še dva zelo podobna postopka, v katerih je preverjala obstoj navzkrižja interesov. Obakrat je šlo za dopustovanje tedaj predsednika vlade z največjimi dobavitelji medicinske opreme na razkošnih jahtah in v eksotičnih turističnih krajih. A komisija ni ugotovila navzkrižja interesov in je postopka ustavila. Ne zoper Janšo, pač pa zoper nekdanjega direktorja JGZ Brdo Marjana Hribarja, ki je tedaj predsedniku vlade in njegovi družini omogočil poceni bivanje v protokolarnem objektu Vila Zlatorog ob Blejskem jezeru, je prav tako vodila postopek in ugotavljala kršitve integritete. Najprej je kršitve ugotovila, a si je kasneje premislila in postopek ustavila.

Komisija za preprečevanje korupcije si z neenako obravnavo različnih politikov v podobnih položajih sama jemlje kredibilnost – edino valuto, ki jo sploh lahko ima.

Prav zares dvojna merila komisije pa so očitna tudi pri v uvodu omenjeni zadevi Bobnar. V njej Golobu očitajo, da se je vmešaval v kadrovsko politiko v policiji. Kronski dokaz sta benigni SMS-sporočili tedanji notranji ministrici Tatjani Bobnar – v enem je Golob napisal, da je »resno zaskrbljen nad kadrovsko sliko v policiji«, v drugem, da »se ni izvršilo nič od dogovora«. Pred tem so vse druge dosedanje vlade takoj po prevzemu oblasti prioritetno izpeljale večjo ali manjšo kadrovsko čistko v vrhu policije, meni nič, tebi nič. Janez Janša pa je recimo 29. septembra 2021 menjavo na čelu Policijske uprave Ljubljana od notranjega ministra Aleša Hojsa zahteval celo javno, prek tedanjega Twitterja z besedami: »Vodstvo policije v LJ očitno ni sposobno preventive in čas je, da MNZ ukrepa.« Dva dni kasneje je bila njegova zahteva uslišana, ko je tedanji prvi mož policije Anton Olaj direktorja ljubljanske policijske uprave Boštjana Glaviča zamenjal z začasnim direktorjem Janezom Rupnikom. V Komisiji za preprečevanje korupcije niso niti trznili.

V torek je sicer portal Necenzurirano opozoril, da so se v komisiji v zadnjem obdobju zaposlili ljudje, ki bi jih zlahka označili za »kadre stranke SDS«. Na primer Dijana Jevtić, nekdanja sodelavka evropske poslanke SDS Romane Tomc v njeni bruseljski pisarni, ki se je konec lanskega leta zaposlila v službi za odnose z javnostmi. In Jevtićeva ni edina.

PIŠE: Peter Petrovčič






MLADINA, št. 41, 10. 10. 2025

Markeš: V Sloveniji nimamo pravih avtoritet – le nadjazovske like, kot je Janša

Komentatorja, ki ju je vredno poslušati in prebrati in se ob tem zamisliti:

_______________

Komentatorja sta spregovorila o sporni Nobelovi nagradi, krizi avtoritete v družbi in politiki ter o tem, zakaj je včasih napačna odločitev bolj transparentna.

Nedavna podelitev Nobelove nagrade za mir voditeljici venezuelske opozicije Maríi Corini Machado je sprožila mešane odzive. Čeprav je režim v Venezueli opisan kot »precej neznosen«, je tesna povezanost lavreatke z Donaldom Trumpom povzročila nemalo dvomov.

Kot je v podkastu Od srede do srede poudaril komentator Janez Markeš, je Machadojeva po prejemu nagrade celo poklicala Trumpa in mu dejala, da bi jo moral v resnici dobiti on, kar je Trump z veseljem sprejel.

Ta dogodek je ponovno odprl vprašanje kredibilnosti same nagrade, ki ima v svoji zgodovini že kar nekaj »spodrsljajev«, kot sta na primer nagradi Baracku Obami, ki je bila podeljena »na zalogo«, in mjanmarski aktivistki, ki je bila kasneje vpletena v nečedne zadeve, povezane z ljudstvom Rohinga.

Duh avtoritete, ki ga vsi pogrešamo

Markeš ob tem izpostavlja, da je ključni problem zadnje podelitve »prikrita netransparentnost dogodka«. Po njegovem mnenju bi bilo bolj iskreno, če bi nagrado prejel kar Donald Trump, saj bi s tem razgalil stanje demokracije, ki to v resnici ni več.

Vprašanje Nobelove nagrade tako postaja vprašanje avtoritete. Trump, čeprav sam ni avtoriteta, po Markeševih besedah nekatere institucije, kot sta Nobelov odbor ali Vatikan, še vedno dojema kot avtoritete, od katerih pričakuje potrditev.

Tu se Markeš naveže na misel filozofa Mladena Dolarja, ki pravi, da je »govorjenje o avtoriteti refleks nečesa, kar več ni«. Avtoriteta po Dolarjevih besedah živi v nekakšnem »zagrobju«; vsi jo predpostavljamo in si želimo njene potrditve, a je v resnici ni več.

Nobelova nagrada je s svojo zadnjo odločitvijo po Markeševem mnenju znova »zgrešila« in pokazala, kako ta mehanizem hkrati prijemlje in goljufa. »Koliko časa bo še rabila, da je nihče več ne bo jemal resno?« se sprašuje.

Danes avtoritet nihče več ne jemlje resno, a jih hkrati vsi strašno pogrešamo, saj z njimi pogrešamo standarde, na podlagi katerih bi lahko uravnavali sebe in svet, meni Markeš.

Iskanje oprijemališč v praznini

Na vprašanje Žerdina, kdo zanj osebno še predstavlja avtoriteto, Markeš odgovarja, da med posamezniki težko najde koga, potem ko je umrl papež Frančišek (Bergoglio).

Novi papež ga ne prepriča, saj je med drugim razveljavil sklepe predhodnika o finančni disciplini, s čimer je vatikanskim borznim posrednikom znova omogočil, da denar »brez kakršnihkoli moralnih kriterijev premetavajo levo in desno«, na primer v orožarsko industrijo, da bi popravili vatikanski proračun.

Kljub temu Markeš še vedno vidi določene institucije kot avtoritete. Med njimi sta Generalna skupščina Združenih narodov in Listina o temeljnih človekovih pravicah, ki delujeta kot »civilizacijska avtoriteta«.

Varnostni svet OZN je na drugi strani zaradi vgrajenih mehanizmov postal vir »neavtoritete«. Podobno je z monoteističnimi religijami, ki so bile nekoč tipičen primer vzpostavljenih avtoritet, a je danes njihov vpliv »popolnoma zbledel«. Na njihovo mesto je stopila nova religija – »ekonomizem«.

Slovenski oder brez avtoritete

Kriza avtoritete se po Markeševih besedah jasno kaže tudi na slovenskem notranjepolitičnem prizorišču. V Sloveniji nimamo pravih avtoritet, temveč »nadjazovske like«, kot je Janez Janša, ki ne deluje kot avtoriteta, ampak kot »nadjazovska grožnja«.

Kot odziv nanj nastajajo »amorfni liki«, ki poskušajo zapolniti potrebo po uravnoteženju. Politika je tako zašla v vode, kjer ni več moralne avtoritete ali avtoritete, ki bi izhajala iz vrednot ustave in demokracije.

Vse skupaj se spreminja v »podij za neoliberalno ekonomistično ideologijo«, kjer se državo kot družbeno entiteto poskuša reducirati zgolj na gospodarske interese.

Izrazit primer spodkopavanja avtoritete je bil nekdanji predsednik Borut Pahor, ki je javno izjavil, da ne želi biti moralna avtoriteta, in mu je, kot cinično pripomni Markeš, to tudi uspelo.

Pahorja opiše kot »všečkarja«, ki je funkcijo predsednika degradiral in »iz Slovenije naredil intagram namesto države«. S tem je ponazoril širši problem sodobnih voditeljev, ki prevzamejo funkcijo z zgodovinsko in moralno težo, a je ne poosebijo, temveč njeno vrednost prenesejo nase in na koncu razglasijo: »Država sem jaz«.

Institucije, ki spodkopavajo same sebe

Propadanje avtoritete se kaže tudi v delovanju institucij, ki bi morale uživati najvišji ugled. Markeš se osredotoči na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) in navaja poročanje portala Necenzurirano, ki naj bi bil blizu Robertu Golobu.

Če so navedbe portala točne, je stanje »grozljivo«. Po teh navedbah naj bi predsednik KPK zaposloval kadre, povezane z desnico, kot sta sin Petra Jančiča in kadri Romane Tomc.

S tem se po Markeševem mnenju institucija, ki bi morala biti nepristranska, »vgrajuje vase pristranskost, zato da bi govorila o pristranskosti premierja vlade, ki je pristranski, seveda«.

To spominja na čase, ko je Borut Pahor na čelo KPK nastavil Borisa Štefaneca, da bi »stvar zdrobil« in umaknil politične obremenitve.

Zakaj bi pa mi rabili KPK, če v bistvu deluje podtalno?« se sprašuje Markeš.

Optimizem kljub vsemu

Čeprav je slika videti mračna, saj se zdi, da je Slovenija demokratična le na videz, v ozadju pa delujejo prepletanja in pogojevanja, Markeš na koncu ponudi žarek optimizma.

Prepričan je, da so zdaj, ko so »maske padle« in so strukture moči postale bolj transparentne, prišli na dan pravi vzroki za svetovne nemire in družbene procese. »Mislim, da je treba svet zdaj na novo pozidati in to je pozitivna in optimistična pozicija v smeri izgradnje avtoritete,« zaključi.

Po letih nazadovanja je po njegovem mnenju prišel čas, da se trend obrne, ne le v Sloveniji, ampak po vsem svetu.

37 LET od ustanovtve medvoške TV postaje

Kar morem verjeti, da je minilo že toliko časa, odkar sem začel urednikovati na medvoški kabelski televiziji, kot smo jo imenovali takrat. Prav na današnji dan, torej 14. oktobra 1988, sem na TV objavil prve informacije, ki so se kot telopi vrtele na televizorjih povsod tam, kjer smo imeli v Medvodah in okolici že nameščen kabel za priključitev telefonov in televizijskih sprejemnikov.

SPOMIN:
Na začetku je trajalo ure in ure, da sem na takratnem računalniku – Commodoreju – oblikoval iz zvezdic, črt in besedila spodobno obvestilo, denimo, kdaj delajo ambulante v ZD, kakšen je delovni čas pošte, kaj je novega na medvoškem območju itd.
Kasneje smo program nadgrajevali in začeli predvajati tudi video posnetke. Najbolj se spomnim maše, ki sem jo posnel v cerkvi v Sori in nato objavil na TV. Še dobro, da sem imel (in morda še imam) trdo kožo, saj bi me nekateri takrat najraje utopili v žlici vode – eni zaradi zavisti, drugi zaradi političnih razmer in različnih pogledov na svet.

Televizija pa je rasla in rasla – s pomočjo igralcev Kulturnega društva Svoboda ter mladih nadobudnežev. Še danes deluje, in s ponosom jo včasih pogledam ter spremljam. Jaz se seveda v začetku devetdesetih zaplul v druge, osamosvojiteljske vode i po nekaj letih prepustil delo drugim.

Domnevam, da bo Iztok, ki me je s slikico in besedilom spomnil na ta začetek, zaslužil na tej TV kar poln penzion!
Bravo, „moja“ TV! 🎥📺

Oblast noče videti svoje podobe v ogledalu

 LEON MAGDALENC V DNEVNIKU

"To, s kom bom komuniciral neko temo ali primer, je stvar moje presoje. Komuniciram z novinarji, za katere menim, da bodo temo korektno predstavljali. K ljudem, ki so brez manir, ne bom hodil."

To so besede odvetnika Stojana Zdolška po incidentu, ki je zaznamoval ta teden. In kaj je bil ta incident? Nič posebnega na prvi pogled. Odvetnik je k sebi povabil te novinarje, za katere je menil, da bodo korektno prenesli njegove misli, tam pa se je nepovabljeno znašla novinarka oddaje Tarča. Dokler novinarka ni zapustila prostora, odvetnik ni črhnil besede. Skratka, odvetnik jo je spodil iz sobe. Vrgel čez prag.

Ta minorni dogodek sproža lepo število interpretacij. Prva je ta, da je predstavnica neke oddaje pač dobila to, kar je iskala. Pregovorno so ustvarjalci oddaje Tarča poželi tisto, kar že lep čas sejejo. In sejejo res vprašljivo, pristransko, navijaško, pogromaško in aferaško obravnavo družbenih tem. Mrhovinarstvo je na žalost prava oznaka za takšno medijsko početje. Ne ozirajo se na nič in izrabljajo vsakega, da lahko napadajo. Recimo pred tednom dni čustva staršev otrok z redkimi boleznimi. Zanimiva je bila reakcija izgnane novinarke. Ob totalnem čudenju in šoku jo je zanimala le ena stvar. Ali je kamera vse to posnela. Lahko se špekulira, da je dobila to, po kar je prišla. Da kamera posname incident. Ovekoveči dogodke. Sama inscenira konflikt, ki je potem kronski dokaz neprimernega komuniciranja omenjenega odvetnika. Torej, prišla je po to, po čemer že ves čas hlepijo tovrstni mediji. Ne zanima jih vsebina, zanima jih eksces. Iz muhe narediti slona in viralno zgodbo.

Druga interpretacija se dotika reakcije novinarskih kolegov, novinarskih združenj in urednice informativnega programa nacionalne televizije. Vsi so v en glas ponavljali, kako je to nekaj nezaslišanega, kako se omejuje novinarjem pravica do informacij, kako se javni prostor zapira in privatizira ter da so kršeni vsi mogoči kodeksi novinarskega poročanja. To, da nekdo pač noče nekomu dati izjave, je njegova legitimna pravica. Zdaj pa pridemo do novinarske solidarnosti. Recimo, zakaj prisotni novinarji izgona novinarske kolegice niso protestirali? Zakaj niso vstali in rekli, da v takšni igri nočejo sodelovati? Lahko bi mirno ugasnili kamere, pospravili mikrofone in rekli adijo. Vaša izjava nas v takšnem kontekstu diskriminacije ne zanima. Lahko upravičeno sklepamo, da so prisotni novinarji na neki način tiho podprli izgon. S tem so se znebili enega konkurenta pri prejemanju informacije. Saj v bistvu že dolgo časa ne gre več za objektivno poročanje, temveč za to, kdo bo prvi, ekskluziven in bolj glasen.

V tem je neke vrste umetnost vladanja. Vsi tvoji najbližji morajo brati tvoje misli in tvoje želje. Vladar vlada s tem, da nič ne reče, nič ne naroči, pa vsi dobro vedo, kaj jim je storiti.

Tretji pogled se ozira po tem, da tam odvetnik ni predstavljal samega sebe. Torej, zaplet je v tem, da je odvetnik predstavljal predsednika vlade Roberta Goloba. Navajeni smo, da mora šef vlade pač odgovarjati vsem. To je njegova služba. Pika. In navajeni smo, da v preteklosti pač ni bilo tako. Janez Janša ni šel nikoli v studio k Marcelu Štefančiču in taisti Janša je vsem svojim ministrom prepovedal, da komunicirajo s tednikom Mladina. In še bolj nazaj je recimo poslanec LDS Tone Anderlič novinarki odgovoril, da ne bo odgovarjal na njena provokativna vprašanja, in odkorakal iz studia. Oblast nevede dela točno to, kar ves čas razglaša za nespodobno prakso. Delitev na naše in vaše. Naenkrat smo se znašli v prostoru, kjer imamo naše medije in vaše medije. Moje novinarje in tvoje novinarje. Mojim dajem informacije, tvojim pa ne. Še več, delam segregacijo znotraj istega medija. Odvetnik je namreč med incidentom izgnani novinarki dejal, da je za izjavo dogovorjen z drugim novinarjem iz njene hiše. Kar spet naslavlja vprašanja integritete medijev. Je nacionalka res lahko še kredibilna v primerih, kot so intervjuji in pričevalci Jožeta Možine, in ekscesnih infošovih Tarče? A ni že čas, da se počisti te uravnotežene sramote medija, ki se razglaša za javnega in nacionalnega?

In ne nazadnje, ima predsednik vlade prek svojega odvetnika sploh pravico, da je užaljen in posledično maščevalen? Namreč, težko je verjeti, da je omenjeni izgon novinarke potekal na odvetnikovo lastno pest. Malo je verjetno, da takšen odnos do enega medija in ene oddaje zraste na zelniku samega odvetnika. Logično je, da odvetnik upošteva želje svojega klienta in v tem primeru, kar v kabinetu predsednika vlade sicer zanikajo, ni šlo za nič drugega kot uresničevanje želje. Izrečene ali pa le predpostavljene. V tem je neke vrste umetnost vladanja. Vsi tvoji najbližji morajo brati tvoje misli in tvoje želje. Vladar vlada s tem, da nič ne reče, nič ne naroči, pa vsi dobro vedo, kaj jim je storiti.

Skratka, kaj se dogaja v slovenski politiki, ki vsaka pade na svojem narcisizmu, svoji drži nezgrešljivosti in se tako ali drugače zaplete v spore z mediji? Hiter odgovor bi bil, da nihče noče videti drugačne slike od tiste, ki jo ima sam. O sebi in svojem delovanju. Zato je vedno prvi nasvet vsakemu šefu ali oblastniku, da z dvora odstrani vsa ogledala. Gledati sebe ni tako enostavno … 

https://www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/oblast-noce-videti-svoje-podobe-v-ogledalu-2759508/