Moralni iztirjenci

 Moralni iztirjenci

Bogdan Biščak - DNEVNIK:

V začetku avgusta nas je Katedrala svobode o(ne)srečila z Izjavo o strateški in civilizacijski uvrščenosti Slovenije. Če odmislimo tistih nekaj notranjepolitičnih domislic, s katerimi nas z znanimi očitki na račun vlade še enkrat prepričajo, da so le eden od propagandnih oddelkov sekte, vsebuje tekst nekaj odstavkov z neugodnimi moralnimi implikacijami.

Vgrobem nas podpisniki Izjave-katedralisti skušajo prepričati o dvojem. Najprej o tem, da je Slovenija, z izjemo obdobja med letoma 1945 in 1990, utemeljena na tradicijah Zahoda, to je na »močni zavezanosti demokraciji, osebni svobodi, vladavini prava …«. In drugič, da sedanja vlada s priznanjem države Palestine ter z uvedbo sankcij proti Izraelu »spodkopava temeljna načela, na katerih je bila naša republika ustanovljena leta 1991, in ne spoštuje vrednot, ki jih je slovensko ljudstvo z veliko večino podprlo na referendumih«.

Najprej naj zagotovim, da ne dvomim, da je večina Slovenije res zavezana omenjenim vrednotam, le malo sem skeptičen, da to velja tudi za onih cca 20 odstotkov, ki vpijejo o krivosodju vsakokrat, ko jim sodba ni všeč, in uživajo v zaplinjanju protestnikov. Resno pa dvomim, da to velja za kar ves Zahod, in imam pomisleke do tiste izjeme, ki so jo katedralisti vzpostavili glede Slovenije med letoma 45 in 90.

Katedralisti so na eno oko slepi. Kadar so obrnjeni proti severu, je to tisto oko, ki gleda na zahod, in zato te krvave “vrednote” Zahoda spregledajo. Ampak ta slepota, ta moralna samoprevara, je značilna za politične elite na vsem Zahodu.

Naj to pojasnim z nekaj vprašanji. Ali katedralisti zavezanost tako imenovanim zahodnim vrednotam odrekajo Sloveniji med letoma 1945 in 1990 npr. zato, ker v vojni za osamosvojitev Alžirije izpod francoskega kolonialnega jarma v letih 1954–1962 ni podprla Francije? Ker v letih 1945–1954 ni podprla te iste Francije v vojni za neodvisnost Vietnama ali kasneje v letih 1955–1957 ZDA, ko je bilo pobitih tri milijone Vietnamcev? Ker leta 1973 ni sodelovala pri s strani ZDA sponzoriranem vojaškem puču in uvedbi diktature v Čilu in leta 1953 s strani ZDA in VB sponzorirani nasilni odstavitvi ter zaprtju demokratično izvoljenega iranskega predsednika vlade Mosadeka, kar je pripeljalo najprej do šahove diktature in kasneje vzpostavitve režima mul? Kaj pa obratno? Ali katedralisti torej izven obdobja 1945–1991 priznavajo Sloveniji zavezanost omenjenim vrednotam, ker so Slovenci npr. v letih 1884–1908, molčali, ko je Belgija v Kongu pobila 10 milijonov domačinov? Ali ker so molčali, ko je Nemčija v Afriki trenirala endlösung (končna rešitev) in v letih 1904–1907 izvedla prvi genocid v 20. stoletju (135.000 mrtvih pripadnikov ljudstev Mayi Mayi, Herero in Nama)? Ali ker smo leta 2006 šli z vojaki v Irak legitimirat nezakonito agresijo ZDA na to državo?

Katedralisti so na eno oko slepi. Kadar so obrnjeni proti severu, je to tisto oko, ki gleda na zahod, in zato te krvave »vrednote« Zahoda spregledajo. Ampak ta slepota, ta moralna samoprevara, je značilna za politične elite na vsem Zahodu. Izvira pa iz nikoli do konca predelanega rasizma, ki na koncu privede naše katedraliste (pa ne le njih) do zaključka, da je večji problem, če ima država slabih 50 let enostrankarski sistem in nekaj političnih zapornikov, kot pa če pobije tri milijone nebelih nekristjanov (Vietnamcev).

In na tej točki, to je pobitih nebelih nekristjanov, pridemo do Gaze, Hamasa in Izraela.

Katedralisti na to apokalipso najprej pogledajo skozi ono oko, obrnjeno na vzhod. In pozovejo k izpustitvi vseh Hamasovih talcev in odgovornosti odgovornih. Nato uporabijo še ono (slepo) oko, obrnjeno na zahod (naj vas ne zmoti, da tudi Izrael leži na vzhodu; kot je šef sekte JJ pred kratkim povedal, je Izrael luč Zahoda). In izrazijo zaskrbljenost zaradi humanitarnih žrtev, vendar pa pozabijo pozvati k odgovornosti odgovornih. Njihova zaskrbljenost zaradi humanitarnih žrtev je zgolj načelna. Tako kot v sekti ne zmorejo obsoditi enega samega konkretnega zločina fašistov in nacistov, ne zmorejo obsoditi niti izraelskih.

Namesto tega omenjajo pravico Izraela do samoobrambe. Čeprav so med podpisniki Izjave trije nekdanji ustavni sodniki, nekdanja vrhovna sodnica in nekdanji zunanji minister, jim njihovo slepo zahodno oko preprečuje, da bi vedeli za odločitev mednarodnega sodišča v Haagu, ki je izraelski zid na Zahodnem bregu razglasilo za nezakonit, ker država nima pravice uporabiti določbe 51. člena listine OZN o pravici do samoobrambe na okupiranem območju. Ima zgolj pravico in dolžnost preprečiti kršitve reda in miru s sredstvi za uveljavljanje reda in miru. Ne pa sprožiti vojno.

V Izjavi katedralistom »zmanjka« prostora za omembo 17.000 pobitih dojenčkov in otrok ali za načrtno stradanje tega ljudstva in celo pobijanje sestradanih Palestincev pri razdeljevanju tiste nekaj hrane, ki vendarle sme prek egiptovske meje v Gazo. Slepi so (spet tisto oko) za določila mednarodnega humanitarnega prava, ki med štiri ključne postulate oboroženih konfliktov (Izrael krši vse štiri) uvršča sorazmernost med pričakovanimi civilnimi žrtvami in vojaškimi cilji napada. Po podatkih izraelske vojske je med palestinskimi žrtvami kar 83 odstotkov civilistov.

Katera temeljna načela torej naša vlada spodkopava s priznanjem Palestine in sankcijami zoper Izrael in katere zahodne vrednote so tiste, od katerih se po mnenju katedralistov Slovenija na ta način oddaljuje? So to res tiste, zapisane v ustavah vseh zahodnih držav (demokracija, človekove pravice …), ali tiste, ki so jih in jih te države še zmeraj uveljavljajo po deželah, kjer živijo nebeli nekristjani (kolonizacija, množično pobijanje, ropanje naravnih bogastev …)? Glede na vse zapisano, očitno oboje. Prve za nas na Zahodu, druge pa za vse ostale.

V tej kolumni uporabljam prispodobo o slepem očesu. Na koncu je čas, da to poimenujem s pravim imenom: moralna iztirjenost. 
____________________________

https://www.katedralasvobode.si/
Spletno stran je ustanovil znani desničar dr. Žiga Turk

Bežite, kolumnistke gredo!

 Se vprašate kam to pelje?

Dvaindvajsetega avgusta, na mednarodni dan spomina na žrtve nasilja zaradi vere, so slovenski škofje znova opozorili na kristjanofobijo v Sloveniji. Se pravi na sodobno preganjanje kristjanov, ki se ne kaže le v sovražnem govoru, napadih na duhovnike in župnije, v vandalskem uničevanju cerkva, kapelic, križev, v grožnjah duhovnikom in drugih vsekakor široke obsodbe vrednih dejanjih. Ne, kristjanofobijo prepoznavajo tudi v člankih, intervjujih, kolumnah in javnih izjavah, v katerih je kritična ost uperjena v Cerkev in stališča njenih predstavnikov.

Strašen greh je tako storil novinar Dela, ko je objavil intervju s poljsko aktivistko, ki je pripovedovala o pogromih nad člani LGBT-skupnosti in množečih se omejitvah v zakonodaji o abortusu. Aktivistka si je namreč drznila kritizirati vlogo poljskih škofov. V pekel bo šel tudi novinar Mladine, ki si je v članku, podprtem z ugotovitvami uglednega, vernega zgodovinarja, drznil podvomiti, da je bila Cerkev upravičena do vrnitve gozdov in kasneje še do »nemoralno visoke« odškodnine zaradi nemožnosti uporabe. In na vekov veke se bosta v svetem ognju cvrli (podpisana) kolumnistka Dnevnika, ki je »javno diskriminirala krščanstvo«, ker v članku, kritičnem do spopadanja RKC s pedofilijo, ni naštela vseh cerkvenih smernic za boj s spolnimi zlorabami, in kolumnistka, ki je molilce za nerojene otroke pred ginekološko kliniko označila za fanatične.

Narobe je torej, če si kdo upa kritizirati cerkvena stališča in pri tem uporabi tudi kakšno močnejšo označbo, na primer katolibani, pa čeprav je iz zapisanega jasno, da s to besedo avtor(ica) ne označuje kristjanov, temveč nestrpneže med tistimi, ki se za kristjane deklarirajo, a krščanskih vrednot ne živijo. Ni pa za cerkvene dušebrižnike prav nič narobe, če zagovorniki cerkvenih stališč, tudi duhovniki med njimi, nasprotnike označujejo z morilci otrok, s častilci kulture smrti, z zastrupljevalci ostarelih, hudo bolnih. Pa čeprav brez dvoma dobro vedo, na kaj asociirajo tovrstne sintagme: na zločinsko namero umora, ki je vedno storjen proti volji žrtve. Sicer pač ne bi bil umor.

Še posebej problematično je, da označevanje pomoči pri samomoru ob skrajnih oblikah trpljenja brez možnosti izboljšanja z izrazom medicinska zastrupitev dopušča celo sam nadškof Zore. Ko se je januarja lani udeležil predavanja Alexa Schadenberga, »enega največjih borcev proti medicinski zastrupitvi bolnih in starejših«, je izpostavil razliko med »zdravniki« in »krvniki«. Celo v srednjem veku so poznali razliko med zdravilci in rablji, je dejal, zdaj pa bi radi zdravnike »prisilili, da postanejo rablji«. Zdravniška pomoč pri asistiranem samomoru je torej za nadškofa Zoreta umor in pika.

Cinično, če ne kar absurdno je, da je nadškof prisotne ob tem opozoril, da ima jezik v sebi veliko moč, s katero vpliva na realnost in na njeno dojemanje, in jih pozval, naj bodo pozorni na »podtaknjene besede« v zakonu, ker da je ta ne poimenuje s pravimi besedami. Pravico do poimenovanja stvar(nost)i ima torej po mnenju cerkvenega vodstva le Cerkev, pa čeprav je ideološka konstrukcija »edino pravega« poimenovanja vidna z Lune.

Ali naj zdaj torej vsi tisti, ki se počutijo prizadete, ko jih v Cerkvi zmerjajo z morilci, rablji, krvniki, na poseben seznam vpišejo nadškofa Zoreta in kompanijo? Recimo na seznam kritikofobov? Ali demokratofobov? Liberalofobov? Ne, ne bi bilo modro. Niti za šalo. Seznami ožigosanih zaradi »miselnih« prekrškov še nikoli niso prinesli nič dobrega. Prej ali slej postanejo izhodišča za obračunavanja, najprej verbalna, potem fizična. Je morda bolj smotrno klerike zaradi sovražnega govora kazensko ovaditi? Prav to so pred časom storili zagovorniki in zagovornice 55. člena ustave, ko je generalni tajnik SŠK Tadej Strehovec, direktor zavoda Za družine in kulturo življenja, na cerkvenem portalu 24.kul objavil seznam »članov abortivnega lobija«, ki da nasprotuje »pravici do življenja nerojenih punčk in fantov«. Sodnega pregona na koncu ni bilo, toda aktivisti so si za vse večne čase prislužili mesto v poročilu o kristjanofobiji v Sloveniji.

Kristjanofobije kot pojava, ki korenini v nestrpnosti do drugačnosti in verujočih, v neznanju, predsodkih, v zgodovinskih in osebnih travmah, sicer ne gre podcenjevati. V Cerkvi upravičeno »pričakujejo, da bo država varovala versko svobodo, svobodo izražanja in svobodo združevanja«, kot piše v enem od cerkvenih poročil o kristjanofobiji. A prav bi bilo, da bi te iste pravice – če s krščanskimi vrednotami resno mislijo – branili tudi v primerih, ko ne gre za interese in poglede Cerkve.

Katoliška cerkev v Sloveniji je večinska verska skupnost. Ima vpliv in moč. Ko poskuša tiste, ki drugače mislijo, utišati z etiketiranjem, javnim izpostavljanjem oziroma uvrščanjem na razne liste, si dela slabo uslugo. Moralno avtoriteto v družbi, ki si jo tako želi, bi lahko vzpostavila le v odprtem, strpnem, potrpežljivem dialogu in ob enakih kriterijih za presojanje žaljivosti in sovražnosti. Vse drugo vodi le v nadaljevanje kulturnega boja.

Še bolje bi bilo, če bi se javno, odprto izrekala o aktualnih družbenih temah, ki nas vse prizadevajo. Verne in neverne, vse normalno čuteče ljudi. A za nadškofa žrtve nekega drugega -izma, sionizma, očitno niso tako zelo pomembne, da bi obsodil izraelski režim ali ga vsaj pozval, naj preneha z ubijanjem in stradanjem Palestincev. »Ne smemo pozabiti Bližnjega vzhoda,« je bilo vse, kar je nadškof Stanislav Zore zmogel v pridigi ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtokratskih režimov, nacizma, fašizma in komunizma. 

Ukrajina se bori v vojni z rusko nafto

 

💥 Iz svetovnih medijev

Ukrajina je v zadnjih mesecih močno povečala uvoz naftnih derivatov iz Indije, razkrivajo podatki analize NaftoRinok Daily Fuels & LPG.
Čeprav dokumenti govorijo o »indijskem gorivu«, strokovnjaki opozarjajo, da se večina tega proizvaja prav iz ruske nafte – le da do Kijeva pride dražje in prek posrednikov.

Podoben vzorec velja tudi za Evropo: indijske rafinerije kupujejo rusko surovino, jo predelujejo in nato izvažajo naprej. Kupci pa tako plačujejo več za isto nafto, ki so jo nekoč lahko pridobili neposredno.

Skok v številkah
Julija je povprečna dnevna količina dizla iz Indije v Ukrajino znašala približno 2,7 tisoč ton. To je pomenilo kar 15,5 odstotka celotnega uvoza v tem mesecu – največ med vsemi dobavitelji.
Od januarja do julija letos se je indijski delež povzpel na 10,2 odstotka, medtem ko je lani v istem obdobju znašal komaj 1,9 odstotka. Najpogosteje gorivo v Ukrajino potuje po Donavi, prek Romunije.

Politična razsežnost
Ob številkah pa se razkriva tudi politična plat zgodbe. Indijski zunanji minister Subrahmanjam Džaišankar je pred kratkim izjavil, da imajo zahodne države vso pravico zavrniti nakup indijske nafte, če jim ne ustreza.
Njegove besede so bile odgovor na nove carine, ki so jih ZDA uvedle na indijski uvoz. Hkrati pa je spomnil, da je prav Washington v preteklosti pozival Indijo k nakupu ruske nafte, da bi pomagala umiriti svetovna energetska tržišča.

Paradoks trgovine
Tu se skriva tudi protislovje: Zahod kritizira Indijo zaradi sodelovanja z Moskvo, medtem ko se evropske in ukrajinske črpalke polnijo z derivati, nastalimi iz ruske nafte – le da po daljši poti in za višjo ceno. Izkupiček je jasen: vsi plačujejo dražjo različico istega goriva, posredniki pa poberejo razliko.

Celotna zgodba znova kaže, da globalna energetska trgovina ni ne preprosta ne črno-bela. Sankcije in prepovedi pogosto ustvarjajo obvozne poti, na koncu pa kupci ugotovijo, da gorivo še vedno prihaja iz istega vira – razlika je le v ceni in v tem, kdo na poti zasluži.