Markeš: V Sloveniji nimamo pravih avtoritet – le nadjazovske like, kot je Janša

Komentatorja, ki ju je vredno poslušati in prebrati in se ob tem zamisliti:

_______________

Komentatorja sta spregovorila o sporni Nobelovi nagradi, krizi avtoritete v družbi in politiki ter o tem, zakaj je včasih napačna odločitev bolj transparentna.

Nedavna podelitev Nobelove nagrade za mir voditeljici venezuelske opozicije Maríi Corini Machado je sprožila mešane odzive. Čeprav je režim v Venezueli opisan kot »precej neznosen«, je tesna povezanost lavreatke z Donaldom Trumpom povzročila nemalo dvomov.

Kot je v podkastu Od srede do srede poudaril komentator Janez Markeš, je Machadojeva po prejemu nagrade celo poklicala Trumpa in mu dejala, da bi jo moral v resnici dobiti on, kar je Trump z veseljem sprejel.

Ta dogodek je ponovno odprl vprašanje kredibilnosti same nagrade, ki ima v svoji zgodovini že kar nekaj »spodrsljajev«, kot sta na primer nagradi Baracku Obami, ki je bila podeljena »na zalogo«, in mjanmarski aktivistki, ki je bila kasneje vpletena v nečedne zadeve, povezane z ljudstvom Rohinga.

Duh avtoritete, ki ga vsi pogrešamo

Markeš ob tem izpostavlja, da je ključni problem zadnje podelitve »prikrita netransparentnost dogodka«. Po njegovem mnenju bi bilo bolj iskreno, če bi nagrado prejel kar Donald Trump, saj bi s tem razgalil stanje demokracije, ki to v resnici ni več.

Vprašanje Nobelove nagrade tako postaja vprašanje avtoritete. Trump, čeprav sam ni avtoriteta, po Markeševih besedah nekatere institucije, kot sta Nobelov odbor ali Vatikan, še vedno dojema kot avtoritete, od katerih pričakuje potrditev.

Tu se Markeš naveže na misel filozofa Mladena Dolarja, ki pravi, da je »govorjenje o avtoriteti refleks nečesa, kar več ni«. Avtoriteta po Dolarjevih besedah živi v nekakšnem »zagrobju«; vsi jo predpostavljamo in si želimo njene potrditve, a je v resnici ni več.

Nobelova nagrada je s svojo zadnjo odločitvijo po Markeševem mnenju znova »zgrešila« in pokazala, kako ta mehanizem hkrati prijemlje in goljufa. »Koliko časa bo še rabila, da je nihče več ne bo jemal resno?« se sprašuje.

Danes avtoritet nihče več ne jemlje resno, a jih hkrati vsi strašno pogrešamo, saj z njimi pogrešamo standarde, na podlagi katerih bi lahko uravnavali sebe in svet, meni Markeš.

Iskanje oprijemališč v praznini

Na vprašanje Žerdina, kdo zanj osebno še predstavlja avtoriteto, Markeš odgovarja, da med posamezniki težko najde koga, potem ko je umrl papež Frančišek (Bergoglio).

Novi papež ga ne prepriča, saj je med drugim razveljavil sklepe predhodnika o finančni disciplini, s čimer je vatikanskim borznim posrednikom znova omogočil, da denar »brez kakršnihkoli moralnih kriterijev premetavajo levo in desno«, na primer v orožarsko industrijo, da bi popravili vatikanski proračun.

Kljub temu Markeš še vedno vidi določene institucije kot avtoritete. Med njimi sta Generalna skupščina Združenih narodov in Listina o temeljnih človekovih pravicah, ki delujeta kot »civilizacijska avtoriteta«.

Varnostni svet OZN je na drugi strani zaradi vgrajenih mehanizmov postal vir »neavtoritete«. Podobno je z monoteističnimi religijami, ki so bile nekoč tipičen primer vzpostavljenih avtoritet, a je danes njihov vpliv »popolnoma zbledel«. Na njihovo mesto je stopila nova religija – »ekonomizem«.

Slovenski oder brez avtoritete

Kriza avtoritete se po Markeševih besedah jasno kaže tudi na slovenskem notranjepolitičnem prizorišču. V Sloveniji nimamo pravih avtoritet, temveč »nadjazovske like«, kot je Janez Janša, ki ne deluje kot avtoriteta, ampak kot »nadjazovska grožnja«.

Kot odziv nanj nastajajo »amorfni liki«, ki poskušajo zapolniti potrebo po uravnoteženju. Politika je tako zašla v vode, kjer ni več moralne avtoritete ali avtoritete, ki bi izhajala iz vrednot ustave in demokracije.

Vse skupaj se spreminja v »podij za neoliberalno ekonomistično ideologijo«, kjer se državo kot družbeno entiteto poskuša reducirati zgolj na gospodarske interese.

Izrazit primer spodkopavanja avtoritete je bil nekdanji predsednik Borut Pahor, ki je javno izjavil, da ne želi biti moralna avtoriteta, in mu je, kot cinično pripomni Markeš, to tudi uspelo.

Pahorja opiše kot »všečkarja«, ki je funkcijo predsednika degradiral in »iz Slovenije naredil intagram namesto države«. S tem je ponazoril širši problem sodobnih voditeljev, ki prevzamejo funkcijo z zgodovinsko in moralno težo, a je ne poosebijo, temveč njeno vrednost prenesejo nase in na koncu razglasijo: »Država sem jaz«.

Institucije, ki spodkopavajo same sebe

Propadanje avtoritete se kaže tudi v delovanju institucij, ki bi morale uživati najvišji ugled. Markeš se osredotoči na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) in navaja poročanje portala Necenzurirano, ki naj bi bil blizu Robertu Golobu.

Če so navedbe portala točne, je stanje »grozljivo«. Po teh navedbah naj bi predsednik KPK zaposloval kadre, povezane z desnico, kot sta sin Petra Jančiča in kadri Romane Tomc.

S tem se po Markeševem mnenju institucija, ki bi morala biti nepristranska, »vgrajuje vase pristranskost, zato da bi govorila o pristranskosti premierja vlade, ki je pristranski, seveda«.

To spominja na čase, ko je Borut Pahor na čelo KPK nastavil Borisa Štefaneca, da bi »stvar zdrobil« in umaknil politične obremenitve.

Zakaj bi pa mi rabili KPK, če v bistvu deluje podtalno?« se sprašuje Markeš.

Optimizem kljub vsemu

Čeprav je slika videti mračna, saj se zdi, da je Slovenija demokratična le na videz, v ozadju pa delujejo prepletanja in pogojevanja, Markeš na koncu ponudi žarek optimizma.

Prepričan je, da so zdaj, ko so »maske padle« in so strukture moči postale bolj transparentne, prišli na dan pravi vzroki za svetovne nemire in družbene procese. »Mislim, da je treba svet zdaj na novo pozidati in to je pozitivna in optimistična pozicija v smeri izgradnje avtoritete,« zaključi.

Po letih nazadovanja je po njegovem mnenju prišel čas, da se trend obrne, ne le v Sloveniji, ampak po vsem svetu.