Sobivanje z medvedom – med naravo in človekovo ošabnostjo

V ospredju razprav o okolju so se v zadnjih letih znašli medvedi. Ne gre za vprašanje njihove krivde ali nevarnosti, temveč za preizkus naše sposobnosti sobivanja z naravo, ki jo vztrajno preoblikujemo po svoji meri. Človek se namreč že stoletja širi v prostor, ki je nekoč pripadal divjini, zdaj pa se čudi, ko se divjina vrača na njegov prag.

Do prve polovice 20. stoletja je človek medveda, pa tudi volka, divjega prašiča in drugo večjo divjad skoraj iztrebil. Po drugi svetovni vojni je prevladalo spoznanje, da mora narava ponovno zadihati. Medvedi so bili omejeni na gozdove, kjer so jim z mrhovišči zagotavljali prehransko varnost, človek pa v njihov prostor ni pretirano posegal. Sistem je deloval – dokler ni posegel vanj človekov strah in birokracija.

Po izbruhu bolezni norih krav so bila mrhovišča po evropskih predpisih ukinjena. Posledično so medvedi začeli zapuščati gozdove v iskanju hrane, hkrati pa se je njihova populacija povečala, saj lovci niso več smeli uravnavati njihove številčnosti po strokovnih merilih. Upravljanje je prevzela državna administracija, ki je z odločbami in predpisi nadomestila izkušnje ter poznavanje narave. Danes medvede srečujemo v bližini naselij, na odlagališčih in pašnikih – tam, kjer jih nekoč skoraj ni bilo.

Težava pa ni le v medvedu. V zadnjih desetletjih se je močno povečala pridelava mesa, s tem pa tudi potreba po krmi. Kmetje travo kosijo že ob prvem pomladnem zelenju in to počnejo vse leto, kar uničuje podmladek male divjadi in prekinja prehransko verigo. Dolgotrajna in pogosto nekritična zaščita nekaterih plenilcev, kot so ujede in krokarji, dodatno zmanjšuje število mladičev. Travne površine pa zaradi zgodnjih košenj redko dočakajo cvetenje, kar ogroža opraševalce in s tem naravni krog življenja.

Kmetijski in naravovarstveni strokovnjaki se teh vprašanj pogosto izogibajo ali jih predstavljajo v olepšani obliki. Medtem pa se izgublja bistvo – razumevanje ravnovesja v naravi, ki ne prenaša človekove ošabnosti.

Medved ni sovražnik. Je ogledalo našega odnosa do okolja.
Dokler bomo v naravi videli predvsem vir koristi, bomo imeli vedno težave s sobivanjem – tako z medvedom kot sami s sabo.

Brane Praznik