Ob gledanju košarkarske tekme, ki so jo naši izgubili v zadnjih desetih minutah, mi je na misel prišel le en stavek. Da vas ni sram. Kako ni sram sodnikov, ki tako očitno sodijo proti nam.
Kako ni sram igralcev nasprotne ekipe, ki naše igralce tepejo vso tekmo, sami pa se zvijajo od bolečin, ko se jih nihče ne dotakne. Kako ni sram krovne košarkarske organizacije, ki vse to vidi in se obnaša, kot da je vse normalno.
Četrtfinalna tekma med Slovenijo in Nemčijo je lepo pokazala, kje smo in kam gre ta civilizacija. V popolno dominacijo močnih in neumnih. Toliko kretenov na kupu, ki odločajo o usodi naše prihodnosti, se ni znašlo še nikoli v zgodovini, ki jo poznamo. Ti egoistični usmerjevalci naših usod brez morale in brez slabe vesti počnejo vse, kar jim pade na pamet. Tako v politiki kot ekonomiji in zdaj tudi v športu. Šport ni bil še nikoli tako prestreljen z interesi velikih, kot je to postal v tem tisočletju. Gremo v absolutno zaščito velikih in popolno ignoriranje malih. Sami smo si krivi, tako kot vsi mali, obrobni, drugačni in moteči, ki jih z obličja sveta brišejo veliki.
Sram je lahko sodniško trojico iz Latvije, Poljske in Španije, ki takoj na začetku najboljšemu igralcu prvenstva Luki Dončiću dosodi tehnično napako. In edinemu od zvezdnikov NBA na terenu piska četrto osebno napako v napadu, ko se tekma lomi. Temu se reče maščevanje ali pa strah pred velikimi Nemci. Enako naredi v zaključku tekme, ko z izmišljeno tehnično napako našim dokončno zapre vrata v polfinale. Seveda so sodniki vedno na tapeti tistih, ki izgubijo. To ni nič novega. Novo je le to, da to počnejo brez sramu. Brez sramu so nas v sredo zvečer Latvijec, Španec in Poljak poslali domov. V stilu, če smo tam mi, zakaj ne bi bili še vi. Ta sodniška trojica se je obnašala tako, kot se obnašajo vsi desničarji v Evropi. Nihče ne bo užival, če mi ne uživamo. Nihče ne bo užival na naš račun. Če gre slabo nam, bo šlo vam še slabše. Mi smo upravičeni do pogače, vam pa bomo prepustili drobtine.
Ampak če svet brez sramu gleda vse, kar si dovolijo veliki, potem bo to vse skupaj kmalu le pozabljen spomin. Ostal pa bo opomin. Ne zajebavajte se z velikimi.
Šport ni bil še nikoli tako prestreljen z interesi velikih, kot je postal v tem tisočletju. Gremo v absolutno zaščito velikih in popolno ignoriranje malih. Sami smo si krivi, tako kot vsi mali, obrobni, drugačni in moteči.
Tako kot bo pozabljen spomin misel velikega politika, da Izrael za vse nas opravlja umazano delo v Palestini. Bo pa to velik opomin za vse nas, da ne bomo več dvigovali glave v podporo malim. Projektil vas lahko zadene kjer koli in kadar koli. Včeraj Doha, danes Ljubljana. Zadane vas sredi spalnice ali kuhinje. Tako to počnejo veliki. S popolno eliminacijo druge strani.
Simbolno in realno se to ves čas dogaja v politiki. Posebej pri nas doma. Eliminacija drugega je edini smisel delovanja. Nasprotovanje drugemu je edini programski načrt. In to se dogaja od začetkov demokratičnega dihanja pri nas. Predstavniki Demosa so takrat v začetku devetdesetih govorili in delali le eno. Eliminacija komunistov na celi črti. Na vseh ravneh so govorili le to, da se borijo proti komunizmu. Ironija je v tem, da dobrih trideset let še vedno govorijo enake stvari. Še vedno se borijo proti fantomskim komunajzarjem.
Na žalost enako taktiko uporablja tudi druga stran. Edini programski naboj je vedno združen v nasprotovanju vsemu, kar reprezentira Janez Janša. Strašenju pred njim in ugibanju, kaj se bo zgodilo, če se še četrtič vrne na oblast. Pred nami se bodo zvrstili najbolj črni scenariji, ki jih lahko preprečimo le tako, da izberemo tisto, kar nam ponuja zdajšnja koalicija ali Vladimir Prebilič.
Robert Golob bo spet postal rešitelj, ki ga moramo vzeti zares. Vsaj tako zares, kot je on zares vzel svojo novo intimno zvezo. S poroko za vezavo na daljše časovno obdobje. Z izlivom nesebične in predane ljubezni. Dokaz, da nas ima ta koalicija rada, je že v tem, da nas v teh letih še ni zaplinila, zaprla v domove, uvedla policijske ure in nas oglobila, ker smo na javnem mestu brali ustavo ali samo kolesarili v krogu. Skratka, ta oblast se bo naslednjega pol leta borila za našo ljubezen. To pa ji bo uspelo le s popolno demonizacijo druge strani. Z jesenjo se začne vseobsežna akcija, ki nas bo skušala prepričati, da Janezu in njegovim ne smemo za nobeno ceno pustiti še enkrat vzvodov oblasti. Lahko se mu zmeša še bolj, kot se je Donaldu Trumpu. Lahko postane maščevalen še bolj, kot so bili maščevalni sodniki na tekmi proti Nemcem.
Ampak, kdo pa še verjame sodnikom? V časih, ko nobena sodna instanca na svetu nima več avtoritete, ko nobena mednarodna organizacija nima več besed niti moralne zaveze, je vse prepuščeno barbarskemu divjanju. Ta nezadržni vdor barbarizma v vse pore življenja je simptom, ki ga moramo vzeti zares. Besede izgubljajo moč, ker so kontaminirane z umetno inteligenco in lažnimi novicami. Nobena beseda nima kredibilne vrednosti, ker je lahko vsaka izmišljotina, prevara in manipulacija. Skratka, besede so popolnoma odveč. Noben poziv ne bo več našel naslovnika oziroma nikogar ne bo spravil v dvom. Rušenje postulatov sodobne demokratične družbe gre v zaključno fazo. Prosto po Jelku Kacinu, uživajte, dokler lahko. V košarki ne boste več …
