Slovenija v primežu pohlepne elite: kdo v resnici vleče vse niti v državi

 ALEKSANDER LUCU

(avtor zapisa kdaj sicer "brcne v temo," vendar ima praviloma prav. Tokrat je skoraj zadel popolno sredico!
Mnenje: BP)

Složnosti, kot je bila pred osamosvojitvijo, ko so si za isti cilj prizadevali tako politiki kot gospodarstveniki in intelektualci, ni več.

____________

Koliko jih sploh še zanima država Slovenija, že nekaj let jasno in glasno dokazujejo nepomirljivi neoliberalneži na Gospodarski zbornici Slovenije, povsem zasvojeni z lekcijami skrajnega kapitalizma, da je treba nenehno samo bogateti, pri čemer sploh ni važno, na čigav račun. Tako kot javno razmišljajo Dušan Šešok in sinovi, ki ob vsem bogastvu nenasitno še nenehno kupujejo nepremičnine po Ljubljani. Ali kot priučeni velepodjetnik Joc Pečečnik, ki je prepričan, da je država igrišče z zaslužki zanj in za druščino njegovega poslovnega kluba, ki jo vsak večer na Pop TV neutrudno zagovarja novinarski velepodjetnik Uroš Slak. Ta je postal že resna konkurenca Janševi »ta zaresni« televiziji Nova24 in njenemu voditelju Borisu Tomašiču.

Šepet NedeljskegaJanšev tajni načrt: tako namerava s Trumpovimi prijemi osvojiti oblast

Kakor koli že kdo ocenjuje nemškega kanclerja Friedricha Merza, je treba priznati, da mu je pravočasno, v pravem nasprotju z nami, uspelo Nemčijo v trenutku prebuditi iz sna, da je avtomobilska industrija večno blagostanje. V strahu pred hitro bližajočo se krizo mu je uspelo zbrati vse, kar je pomembnega v nemškem gospodarstvu, da se dogovorijo o novem poslovnem modelu države. Odzvali so se celo njegovi največji nasprotniki!

Reševalni model

In kakšen poslovni reševalni model pripravlja Slovenija? Niti slučajno ga ne more sestaviti, kajti složnosti, kot je bila pred osamosvojitvijo, ko so si za isti cilj prizadevali tako politiki kot gospodarstveniki in intelektualci, niti po naključju ni več. Vse se konča pri spravi in nespravi, ne samo zgodovinski in politični, temveč tudi gospodarski, kjer uspevajo v glavnem še najmanj sposobni, a dovolj predrzni. Razsut je tudi intelektualni in umetniški cvetober države Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ki je dobila konkurenco v nenadoma izmišljeni rešitvi države Katedrali svobode. Gospodarstvo obvladujejo pohlepne druščine, ki nimajo druge ideje kot cuzanje denarja iz proračuna in si deliti najbogatejša plačila iz družb, ki so v državni lasti. Če je uporne petrolovce, ki so grozili vsem Slovencem zaradi domnevno premajhnih marž pri prodaji goriva, zaradi česar si niso mogli deliti še več, kot si že, država kot lastnik enostavno disciplinirala in jih postavila pred vrata z generalnim direktorjem Sašem Bergerjem na čelu, bi lahko podobno naredila red tudi pri elektroenergetikih.

Brez zadrege dražijo elektriko, ki jo podjetniki še komaj zmorejo plačevati, večini Slovencev pa se že zdaj niti ne sanja, kako plačati luč. In kje je vzrok? Več kot očitno v brezsramno visokih plačah zaposlenih tako v proizvodnji kot distribuciji elektrike. Tako visokih, da bi z javno objavo zanesljivo prišlo do hudih nemirov v državi. Takih, kot se jih pričakuje, ko se bo razjasnilo, kako so podivjale cene hrane, ki pa jih ob domačih trgovcih nasilno dvigajo že preprodajalci slabe kakovosti iz tujine.

Zato se je brez sramu moralo zgoditi tudi novo neizbežno neoliberalno zaslužkarstvo, domišljeno v lobističnem ozadju s soglasjem politične opozicije in v javnosti oznanjeno kot ustanovitev družbe z itak skrajno nerazumljivo opredeljeno dejavnostjo kot družba za obrambo, varnost in odpornost Dovos, ki naj bi uradno nastala zaradi preteče vojne nevarnosti in vojaških groženj Evropi, v resnici pa se jo je domislila že dolgo neulovljiva druščina, ki iz ozadja manipulira z državo, zbrana okoli Boruta Jamnika, Mateja Narata, Žige Debeljaka in še vrste »izjemnih« biznismenov, ki jih še kako dobro pozna tudi minister za finance Klemen Boštjančič. Vsi prepričani, da so taki poslovni mojstri, da jih bo posvojila vsaka nova vlada, tudi če ne bo Golobova, so debelo gledali, ko so dobili namig z desne, da bodo prav oni prvi, ki jih bodo pospravili, če pridejo na oblast. Prvi ukrep je bil divji lov na vabilo na Golobovo poroko, drugi pa pogruntavščina Dovosa.

Prozorna domislica Dovos

Nad Dovosom drži roko predsednik Slovenskega državnega holdinga (SDH) Žiga Debeljak, ki je iz svojih vrst takoj imenoval direktorja in prvega nadzornika družbe Mateja Špragarja in Damirja Črnčeca, ki se je za udinjanje za dobro plačilo do tal priklanjal tako Janezu Janši kot Marjanu Šarcu in zdaj še Robertu Golobu, potem ko mu je potekel starostni mandat vodje navijaških Viol. Dovos je domišljen, da bo v državi imel pod nadzorom vse od tankov do pridelave krompirja, od cest do svinjskih krač, od zdravstva do prodaje alkoholnih pijač, skratka vse, kar se da zlahka ali z domišljijo povezati z vojaškim dogajanjem, ko bo na krilih Debeljaka in Črnčeca domnevno treba braniti domovino pred možno recimo rusko invazijo, ko se bo mogoče treba ukvarjati še z dobavo vodke. Seveda ob Dovosu ne bo manjkal Borut Jamnik, kajti njegova SID banka, trenutno brez pravih poslov, bo kreditirala novoustanovljeno družbo. Dobro domišljeno poslovanje banke: kreditiranje državne družbe, od katere zanesljivo stalno dobivaš obresti iz državnega denarja.

Znova kot vedno je lonček pristavil še Matej Narat in potisnil na mesto direktorja v javnosti dokaj neznanega Mateja Špragarja, ki se hudo izogiba javnim vprašanjem. Do zdaj varno zaposlen nekje v ozadju Debeljakovega SDH se bo moral spomniti tudi na službovanje v družbi Prvi faktor, d. o. o., ki jo je prav potiho ustanovila NLB, v kateri je takrat še blestel Matej Narat. Prvi faktor je bil hudo špekulantsko podjetje, ki naj bi z nakupovanjem terjatev v Sloveniji in po Jugi mlatilo strašne denarje. Ob direktorju Ernestu Ribiču je bilo pomembno ime prav Matej Špragar.

Izredne razmere?

Da končamo: prvi faktor je končal slabo, okoli so ga prinašali po vsem Balkanu, zato je padel v stečaj, izguba pa se je skrila v zloglasni bančni luknji, ki so jo seveda morali pokriti slovenski davkoplačevalci. Samo medklic: kupovale so se tudi terjatve, za katere se je izkazalo, da jih sploh ni! Tako se ob Dovosu, ki ima izjemna pooblastila, za katera ni potrebna razlaga, postavlja vprašanje, ali bodo Debeljak, Črnčec in celo Špragar upravljali tudi vlado. Lahko bodo celo razglasili izredne razmere in nam bo v telefonih zvonilo, kot se je nedavno poskusno zgodilo za vsak primer.

Koliko je vsej našteti neoliberalni druščini, ki jih zanima samo denar, sploh mar za Slovenijo!? Če nas bo stisnila za vrat huda kriza ali celo grožnja z vojno, jo bodo odkurili iz države po vzoru ukrajinskih bogatašev, ki jih samo v Sloveniji ždi nekaj 1000 in jih večina čaka na nadaljnji beg v arabske države ali pa v najbolj zaželeno nekdanjo portugalsko kolonijo v Indiji Goo, kjer so Ukrajinci skupaj z ruskimi pobeglimi bogataši že do zdaj pokupili ogromno nepremičnin in dolgoročno najeli najboljše nastanitve.

Slovenci doma bomo pač morali kot v neki evropski Gazi čakati na še neznanega spoštovanega, kreativnega in karizmatičnega politika, ki mu tudi zmerne avtoritativnosti ne bo zameril nihče. Anton Rop, Marjan Šarec, Miro Cerar in mogoče še najbolj Robert Golob so bili in so še vedno občudovalci dr. Janeza Drnovška. Mogoče bo pa šlo! 

Novi BOG v Ameriki

 

Jeza in cinizem / Grega Repovž, uvodnik v MLADINI

 

Uvodnik, ki ga je vredno prebrati!

Marcel Štefančič, jr., ima tudi tokrat prav: verjetno je res kriv covid. V članku »5 let po covidu«, ki ga objavljamo v tokratni Mladini – to besedilo je tako pomembno, da bi ga v resnici morali nekaj mesecev objavljati vsak teden, enakega – namreč ugotavlja, da ves čas pozabljamo, da se nam je zgodil covid.

»Covid bi moral uveljaviti znanstvenike, epidemiologe, virologe, zdravnike, a je opolnomočil prav populiste, politične šarlatane, demagoge – ustvaril je nezadovoljstvo, s katerim se hranijo in s katerim polarizirajo jezno nacijo,« pravi Štefančič. A to še ni vse: »Vrnili smo se v normalnost, a te jebene pandemije ne bo nikoli konec. Pet let po izbruhu covidne pandemije živimo v grotesknem, katastrofalnem, distopičnem svetu.« Veselje je zamenjala jeza, evforijo pa je zamenjal cinizem.

A nikar ne kažimo zdaj na tiste druge – ta covid je namreč vplival na vse, vsi smo tam, kamor kaže Štefančič. In zadnje tedne se to kaže na vseh ravneh družbe. Zadeve resnično postajajo malce mejne. Naj to pokažemo kar s primerom božičnice. Zakaj božičnica? Ne gre za volitve. Evropska ekonomija in z njo slovenska stagnirata. V krizi je zlasti Nemčija, znotraj nje avtomobilska industrija, na katero je Slovenija precej vezana. Se spomnimo zadnje finančne krize? Janševa vlada je takrat (med letoma 2006 in 2008) zavozila, saj je spodbudila privatizacijo podjetij, s tem so bile izčrpane vse javnofinančne rezerve, banke pa so se potopile prav zaradi kreditov za te privatizacije. Zato je Slovenija tako nasrkala. A nato je prišla Pahorjeva vlada – in vse njene poskuse, da bi reševala banke in s tem gospodarstvo, so ekonomisti razglasili za nore, nevarne. »Varčevati!« so kričali vsi. In zato je ne nazadnje tudi padla Pahorjeva vlada. Nasledila jo je nova Janševa vlada. In kaj je naredil Janša? Poslušal jih je. Dobesedno ustavil je vso državo. Sledili sta sekanje investicij in znižanje pokojnin, plač, socialnih dohodkov. Posledice Janše in njegovega besnečega ministra za finance Janeza Šuštaršiča so bile dobesedno pošastne. Slovenija se je znašla na robu bankrota, potrošnja je upadla, vsi smo zmrznili v grozi, proizvodnja se je ustavila, prodaja tudi. Naslednja vlada Alenke Bratušek je morala nase vzeti najhujšo razprodajo državne srebrnine – pri čemer sta jo zakuhala prav Janša in Šuštaršič. In tisti ekonomisti, ki so kričali, da je prva naloga vlade zmanjševati zadolževanje – pri čemer je imela Slovenija takrat še vedno eno najnižjih zadolženosti. Noro, absurdno, zunaj pameti. Cena je bila pošastna.

Vse to smo navedli z razlogom. Zaradi božičnice. Kaj pa ima s tem božičnica? Zelo veliko. Seveda lahko kritiziramo premiera Roberta Goloba in tudi finančnega ministra Klemna Boštjančiča – zmečemo jima lahko v glavo vse zmerljivke. A poglejmo raje, kaj v resnici počneta, zakaj sta sploh prišla na idejo božičnice. Zato, ker je treba v kriznih časih poganjati in vzdrževati potrošnjo. Je treba res opozoriti, da je tako Evropa brez resnih pretresov preživela pandemijo? Da je namreč evropska komisija v države (da, Ursula von der Leyen) poslala milijarde evrov nepovratnih sredstev in kreditov, da ne bi države obstale. Ker se je izkazalo varčevanje v krizah za uničujoče. In prav to počneta Golob in Boštjančič zdaj. Povečujeta porabo in investicije države, vzdržujeta rast in potrošnjo, da gospodarska rast ne doživi padca, predvsem pa povečujeta porabo prebivalstva. In da: to počneta z zadolževanjem. Slovenija ima dostop do najcenejših posojil, ta pa so neprimerno cenejša od gospodarske stagnacije. Delujeta torej popolnoma pravilno. Da, ključ je potrošnja prebivalstva – zato božičnica. Ker je pomembno, da ostane v tem trenutku Slovenija na pozitivni strani rasti, ob pomanjkanju tujih investicij in pešajočem izvozu (ki sta posledica evropskega zastoja) jo vzdržujeta z državnim investiranjem in krepitvijo finančne moči prebivalstva.

Vse to so nauki zadnje finančne krize – a zakaj se zdaj vsi delajo, da ne vedo, za kaj gre in zakaj je to pomembno? Mar ni noro, da se oglašajo gospodarska združenja, čeprav gre za denar, ki je dejansko – prek prebivalstva – namenjen gospodarstvu?

Navedli smo zgolj božičnico. Namesto božičnice bi lahko napisali dolgotrajna oskrba. Saj vemo, da je to prvi novi socialni sistem, da novega socialnega sistema v teh državi nismo uvajali že od 60. let prejšnjega stoletja, torej časa Jugoslavije. Se zatika? Seveda se. Saj vendar ne gre za menjavo žarnice. Lahko bi namesto božičnice napisali tudi pokojninska reforma. Tako uravnotežene in modre pokojninske reforme v tem trenutku ni zmožna pripraviti niti ena evropska vlada, predvsem pa ne tako skrbne do socialno šibkejših. Zakaj nihče ne posluša direktorja pokojninskega zavoda – ampak besedo dobivajo neki šarlatani? In da, lahko bi namesto božičnice napisali ceste. Ta vlada je končno začela graditi tretji pas avtoceste in kaj se zgodi – cela država nori zaradi zastojev. Se da narediti nov pas avtoceste drugače?

Marcel Štefančič, jr., ima prav. Verjetno je res kriv covid.

Zloraba Tadeja Pogačarja / Bo Janša umaknil objavo?

 Dr. Boris Vezjak, komentar

Zgodovina zlorab slovenskih športnikov in njihove politične instrumentalizacije je dolga

Zgodovina zlorab slovenskih športnikov in njihove politične instrumentalizacije je dolga. Najbolj običajni primeri zadevajo klasično prisvajanje njihovih uspehov – politiki in stranke se radi »šlepajo« nanje, se z njimi fotografirajo ali objavljajo njihove fotografije, opremljene s čestitkami, ker se zavedajo, da se lahko s tem samopromovirajo tudi v apolitični sferi družbenega življenja. Takšno ravnanje še ni nujno zavržno.

Nedavno smo ob svetovnem prvenstvu v športnem plezanju v Seulu videli, da sta oba osrednja dnevnika, TV Slovenija in POP TV, dva dni zapored začenjala svoji oddaji z uspehom Janje Garnbret. Nacionalni ponos ob športnih uspehih lahko včasih po zanimanju prekosi politično dogajanje doma in v svetu, pa četudi se v njem dogajajo drame, vojni spopadi in genocid.

Lažne novice in propaganda

Ni dvoma, da je tudi kolesar Tadej Pogačar trenutno zaradi svoje popularnosti nekakšna vroča želja – njegov simbolni kapital želijo izkoristiti ne samo oglaševalci, ampak tudi politiki. Vprašanje je le, v kakšni meri se zatekajo v zlorabo in kje je meja, ki bi jo politik ob izkazovanju nacionalnega ponosa smel prestopiti. Maksimalna globalna prepoznavnost kolesarskega šampiona, ki sicer ni znan po kakršnih koli političnih stališčih, seveda omogoča, da služi kot hvaležen kanal za učinkovito lansiranje političnih sporočil in vrednot, s tem pa tudi takšnih, ki nekomu ustrezajo. Toda kako naj javnosti in volilni bazi nek politik ponudi svoje sporočilo, ki ga športnica ali športnik ne zagovarjata? Možnost je le ena: s pomočjo prirejanja in manipulacije.

Primer, v katerem je šef SDS Janez Janša objavil neresnično izjavo kolesarskega šampiona Tadeja Pogačarja o bojkotu dogodka Pride, je mogoče razumeti kot šolski primer propagandistične instrumentalizacije, ki jo je objavila stran sumljivega izvora z imenom Cycling Pulse. Čeprav je več kot jasno, da je objava neresnična, kaže na to, kako dezinformacije in lažne novice delujejo kot orodje klasične propagande.

Strankarske zlorabe

Kolesarski šampion je kot športna ikona hvaležno »blago« za zlonamerno uporabo, saj ima v imaginariju Slovencev tako rekoč status narodnega junaka in je maksimalno priljubljen. Ko se mu pripisuje politično stališče do dogodka Pride, gre za poskus prenosa simbolnega kapitala športnika v specifično ideološko polje ideologije, usmerjene proti LGBTIQ+ skupnosti.

Čeprav se Pogačar nikoli ni izrekal o ideoloških vprašanjih, je zdaj nenadoma proti svoji volji povlečen v politično areno in zlorabljen za potrebe strankarske in ideološke agende. Proti temu verjetno sam ne bo protestiral, kar še povečuje nevarnost uspeha začetne zlorabe.

Pripisovanje izmišljenih stališč in izjav ideološko nevtralnim športnikom kot klasična propagandna tehnika deluje na več nivojih. Prvi je vsebinski, tj. ideološki, ki nam perfidno sporoča, da celo narodni junaki ne marajo LGBTIQ+ skupnosti. Naslednji nivo je kroženje te informacije v javnem prostoru, za začetek na družbenih omrežjih, kar žal deluje tudi takrat, ko je informacija razkrita kot neresnična, kjer se počasi prime.

Vidik učinkovitosti laganja, ki ima večji učinek od resnice, politiki brez vesti s pridom izkoriščajo, saj psihološke raziskave kažejo, da prvotna informacija, četudi lažna, pri medijskem uporabniku vztraja celo po tistem, ko je bila zanikana ali ovržena.

Ali prvak SDS zmore to potezo?

Korektnost bi narekovala, da se lažne novice umaknejo, če smo jim nasedli in jih delili dalje, in se opravičimo. V naslednjih dneh bomo videli, ali prvak SDS zmore to potezo in je zato njegovo ravnanje bilo zgolj nehotena naivnost, nikakor pa propagandistična gesta, kot sem predpostavil na podlagi dosedanjih praks.

**Avtorjev članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

 

Žižek: Kot je Kristusova smrt opravičevala preganjanje, tako Kirkova smrt Trumpa

 DELO:
Slovenski filozof na podlagi Trumpovega govora razkriva, zakaj brutalna politika za svoj obstoj potrebuje nedolžno žrtev in kako padec mask uničuje dialog.

Za slovenskega filozofa Slavoja Žižka je na videz protislovna izjava, ki jo je Donald Trump podal prejšnjo nedeljo v Arizoni, ključen trenutek – simptom, ki v zgoščeni obliki ujame duha današnjega časa.

Kirka je, kot je poročal CNN, najprej poveličal v skoraj svetniški lik, »misijonarja z žlahtnim duhom in velikim, velikim namenom«, ki svojim nasprotnikom ni želel hudega. Nato pa je z zanj značilno neposrednostjo dodal: »Tu se s Charliejem nisem strinjal. Jaz sovražim svoje nasprotnike. In ne želim jim najboljšega«.

Slovenski filozof v svojem eseju pojasni, zakaj to po njegovem mnenju ni zgolj še en nepremišljen spodrsljaj ameriškega predsednika, temveč ključni trenutek razkritja – simptom, ki razgalja temeljno delovanje sodobne desničarske populistične ideologije.

https://www.delo.si/novice/svet/slavoj-zizek-charlie-kirk-izrael-donald-trump

Tveganje tretje svetovne vojne: Rusko zunanje ministrstvo o načrtu Kijeva za provokacijo z ruskimi brezpilotnimi letali

V SVETOVNI JAVNOSTI SO VSE POGOSTEJŠE ANALIZE:

Kijevski režim je pripravljen storiti vse, da bi NATO potegnil v neposreden spopad z Rusijo, in pripravlja nove provokacije v Romuniji in na Poljskem, da bi okrivil Rusijo.

Ta informacija se je pojavila v madžarskih medijih in je na ozadju nedavne zgodbe o domnevnih ruskih dronih na Poljskem sprožila burno razpravo.

Ponarejanja in sabotaže so priljubljena taktika ukrajinske strani, saj se na bojišču sooča z neuspehom za neuspehom.

 tveganje-tretje-svetovne-vojne-rusko-zunanje-ministrstvo-o-nacrtu-kijeva-za-provokacijo-z