Iz Mladininega rolanja po sceni (za tiste, ki 'berejo' samo slikanice!):

Anže Logar - Klon ima prav, ko vehementno trdi, da so demokrati »prva realna politična alternativa, ki nastaja od spodaj navzgor«. (če s »spodaj« misli na zadnjico generala glanzkopfa press)

Vas ni prav nič sram?

 Leon Magdalenc

Ob gledanju košarkarske tekme, ki so jo naši izgubili v zadnjih desetih minutah, mi je na misel prišel le en stavek. Da vas ni sram. Kako ni sram sodnikov, ki tako očitno sodijo proti nam.

Kako ni sram igralcev nasprotne ekipe, ki naše igralce tepejo vso tekmo, sami pa se zvijajo od bolečin, ko se jih nihče ne dotakne. Kako ni sram krovne košarkarske organizacije, ki vse to vidi in se obnaša, kot da je vse normalno.

Četrtfinalna tekma med Slovenijo in Nemčijo je lepo pokazala, kje smo in kam gre ta civilizacija. V popolno dominacijo močnih in neumnih. Toliko kretenov na kupu, ki odločajo o usodi naše prihodnosti, se ni znašlo še nikoli v zgodovini, ki jo poznamo. Ti egoistični usmerjevalci naših usod brez morale in brez slabe vesti počnejo vse, kar jim pade na pamet. Tako v politiki kot ekonomiji in zdaj tudi v športu. Šport ni bil še nikoli tako prestreljen z interesi velikih, kot je to postal v tem tisočletju. Gremo v absolutno zaščito velikih in popolno ignoriranje malih. Sami smo si krivi, tako kot vsi mali, obrobni, drugačni in moteči, ki jih z obličja sveta brišejo veliki.

Sram je lahko sodniško trojico iz Latvije, Poljske in Španije, ki takoj na začetku najboljšemu igralcu prvenstva Luki Dončiću dosodi tehnično napako. In edinemu od zvezdnikov​ NBA na terenu piska četrto osebno napako v napadu, ko se tekma lomi. Temu se reče maščevanje ali pa strah pred velikimi Nemci. Enako naredi v zaključku tekme, ko z izmišljeno tehnično napako našim dokončno zapre vrata v polfinale. Seveda so sodniki vedno na tapeti tistih, ki izgubijo. To ni nič novega. Novo je le to, da to počnejo brez sramu. Brez sramu so nas v sredo zvečer Latvijec, Španec in Poljak poslali domov. V stilu, če smo tam mi, zakaj ne bi bili še vi. Ta sodniška trojica se je obnašala tako, kot se obnašajo vsi desničarji v Evropi. Nihče ne bo užival, če mi ne uživamo. Nihče ne bo užival na naš račun. Če gre slabo nam, bo šlo vam še slabše. Mi smo upravičeni do pogače, vam pa bomo prepustili drobtine.

Ampak če svet brez sramu gleda vse, kar si dovolijo veliki, potem bo to vse skupaj kmalu le pozabljen spomin. Ostal pa bo opomin. Ne zajebavajte se z velikimi.

Šport ni bil še nikoli tako prestreljen z interesi velikih, kot je postal v tem tisočletju. Gremo v absolutno zaščito velikih in popolno ignoriranje malih. Sami smo si krivi, tako kot vsi mali, obrobni, drugačni in moteči.

Tako kot bo pozabljen spomin misel velikega politika, da Izrael za vse nas opravlja umazano delo v Palestini. Bo pa to velik opomin za vse nas, da ne bomo več dvigovali glave v podporo malim. Projektil vas lahko zadene kjer koli in kadar koli. Včeraj Doha, danes Ljubljana. Zadane vas sredi spalnice ali kuhinje. Tako to počnejo veliki. S popolno eliminacijo druge strani.

Simbolno in realno se to ves čas dogaja v politiki. Posebej pri nas doma. Eliminacija drugega je edini smisel delovanja. Nasprotovanje drugemu je edini programski načrt. In to se dogaja od začetkov demokratičnega dihanja pri nas. Predstavniki Demosa so takrat v začetku devetdesetih govorili in delali le eno. Eliminacija komunistov na celi črti. Na vseh ravneh so govorili le to, da se borijo proti komunizmu. Ironija je v tem, da dobrih trideset let še vedno govorijo enake stvari. Še vedno se borijo proti fantomskim komunajzarjem.

Na žalost enako taktiko uporablja tudi druga stran. Edini programski naboj je vedno združen v nasprotovanju vsemu, kar reprezentira Janez Janša. Strašenju pred njim in ugibanju, kaj se bo zgodilo, če se še četrtič vrne na oblast. Pred nami se bodo zvrstili najbolj črni scenariji, ki jih lahko preprečimo le tako, da izberemo tisto, kar nam ponuja zdajšnja koalicija ali Vladimir Prebilič.

Robert Golob bo spet postal rešitelj, ki ga moramo vzeti zares. Vsaj tako zares, kot je on zares vzel svojo novo intimno zvezo. S poroko za vezavo na daljše časovno obdobje. Z izlivom nesebične in predane ljubezni. Dokaz, da nas ima ta koalicija rada, je že v tem, da nas v teh letih še ni zaplinila, zaprla v domove, uvedla policijske ure in nas oglobila, ker smo na javnem mestu brali ustavo ali samo kolesarili v krogu. Skratka, ta oblast se bo naslednjega pol leta borila za našo ljubezen. To pa ji bo uspelo le s popolno demonizacijo druge strani. Z jesenjo se začne vseobsežna akcija, ki nas bo skušala prepričati, da Janezu in njegovim ne smemo za nobeno ceno pustiti še enkrat vzvodov oblasti. Lahko se mu zmeša še bolj, kot se je Donaldu Trumpu. Lahko postane maščevalen še bolj, kot so bili maščevalni sodniki na tekmi proti Nemcem.

Ampak, kdo pa še verjame sodnikom? V časih, ko nobena sodna instanca na svetu nima več avtoritete, ko nobena mednarodna organizacija nima več besed niti moralne zaveze, je vse prepuščeno barbarskemu divjanju. Ta nezadržni vdor barbarizma v vse pore življenja je simptom, ki ga moramo vzeti zares. Besede izgubljajo moč, ker so kontaminirane z umetno inteligenco in lažnimi novicami. Nobena beseda nima kredibilne vrednosti, ker je lahko vsaka izmišljotina, prevara in manipulacija. Skratka, besede so popolnoma odveč. Noben poziv ne bo več našel naslovnika oziroma nikogar ne bo spravil v dvom. Rušenje postulatov sodobne demokratične družbe gre v zaključno fazo. Prosto po Jelku Kacinu, uživajte, dokler lahko. V košarki ne boste več … 

Janša dobil tožbo proti državi, prejel bo dodatno odškodnino

 Čreprav je bilo stokrat dokazano, da je lopov, ga bodo zaslepljeni še volili!

Kranjsko okrožno sodišče je predsedniku SDS Janezu Janši dosodilo dodatnih 39.215 evrov odškodnine zaradi kazenskega postopka v zadevi Patria.

a kranjskem okrožnem sodišču so nam danes potrdili, da so že izdali in vročili sodbo v tožbi, s katero je predsednik SDS Janez Janša od države in pravosodnih funkcionarjev zahteval okoli 900.000 evrov odškodnine zaradi krivic, ki naj bi jih doživel v kazenskem postopku v zadevi Patria. 

»Odločeno je bilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 39.215,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2017 dalje do plačila,« so nam pojasnili na kranjskem sodišču. Ker je bil Janša s tožbo uspešen v manjšem delu, bo moral nasprotni strani poravnati 92 odstotkov, država pa njemu osem odstotkov stroškov. Sodba še ni pravnomočna.

Na državnem odvetništvu sodbe kranjskega sodišča ne želijo komentirati, lahko pa se nanjo še pritožijo.

Napad na Ameriko: Kako hoče Trump Ameriki prinesti isto stvar kot Janša Sloveniji – svobodo

 Marcel Štefančič jr. - v Mladini

Trump, očitno fen fašistične estetike, je poosebljena doktrina šoka, katastrofa, ki je udarila Ameriko – in Amerika je tako prestrašena in šokirana in stravmatizirana, da to, kar je bilo prej nemogoče, zdaj postaja mogoče.

Tudi Slovenijo so leta 1991 osamosvojili in odcepili od Jugoslavije, toda niso je osvobodili. Janša jo hoče. Na vsak način.

Kaj počne Trump, pa je na dlani: Ameriko pripravlja na veliko spremembo. Ameriko hoče temeljito in radikalno spremeniti – a izraz spremeniti je vendarle preblag. Ameriko hoče, kot sam ponavlja, osvoboditi. Tako kot Janša – ki ponavlja, da je treba Slovenijo osvoboditi. Ponovno. Končno. Dokončno. »Osamosvojili smo se, osvoboditi pa se bo pač še treba.« Amerika v prvo ni bila povsem in scela osvobojena. Tako kot ni bila Slovenija. Ameriko so leta 1776 osamosvojili in odcepili od Velike Britanije, toda niso je osvobodili. Tudi Slovenijo so leta 1991 osamosvojili in odcepili od Jugoslavije, toda niso je osvobodili. Janša jo hoče. Na vsak način. Zato se stalno vrača – čaka le še na ugodne razmere. Tako kot Trump, ki ni dočakal samo ugodnih razmer (zlati časi za avtokrate, populiste, diktatorje, fašiste), ampak je dočakal tudi idealen zgodovinski kontekst – prihodnje leto, leta 2026, bodoAmeričani praznovali 250. obletnico nastanka Amerike, te velike osamosvojitve in odcepitve od Velike Britanije.

https://www.mladina.si/243134/napad-na-ameriko/

Ali smo v Trebnjem res tako uspešni, kot se zdi na prvi pogled?

 Ali smo v Trebnjem res tako uspešni, kot se zdi na prvi pogled?

Če bi verjeli vsemu, kar lahko preberemo in slišimo v javnosti, bi se zdelo, da je naša

občina izjemno uspešna. Da smo celo »zlati«, če uporabimo športni izraz. Žal pa je

resničnost pogosto precej drugačna.

Čeprav se Trebnje po številu prebivalcev, velikosti občine in obsegu gospodarstva

lahko primerja z mnogimi podobnimi občinami v Sloveniji, na številnih področjih ne

predstavljamo dobrega zgleda. Del težav izhaja iz preteklih odločitev, ki so bile slabe

ali pa jih sploh ni bilo. Trenutni prometni kaos je dober primer: danes ga mora

reševati Gibanje Svoboda, saj je pospešilo širitev prometnic, a bi se ga morale lotiti

že vlada pred 20 leti. Teh ukrepov niso izvedle, domnevno zaradi strahu pred

reakcijo prevoznikov in prebivalcev.

Dolgotrajne zamude pri ključnih projektih

Primer zamujenih priložnosti je tudi pobuda za rezervacijo proračunskih sredstev za

sončne elektrarne, ki smo jo v Lokalnem odboru Svobode Trebnje predlagali že na

začetku mandata, kar je bila tudi pobuda pristojnega ministrstva. Do njene dejanske

uresničitve je prišlo šele po več letih.

Podobna zgodba se ponavlja pri prizidku Varstveno-delovnem centru. Za gradnjo

imajo veljavno gradbeno dovoljenje. Že po desetletju se prerekamo, ali je bila lokacija

namenjena vrtcu ali VDC-ju. V vsem tem času bi morali najti ustrezno rešitev. Ključni

občinski uradniki so na svojih položajih že desetletje.

Šport, kultura in propadajoči grad

Tudi na področju športa občina zaostaja. Gradnjo nove športne dvorane vsi

prepoznavajo kot nujno, a spremlja jo neprijeten in drag priokus. Čeprav je bil

rebalans proračuna, ki je potrdil podražitev projekta, sprejet, se zastavlja vprašanje:

zakaj je bila gradnja tako slabo načrtovana?

Še bolj žalosten je položaj trebanjskega gradu, ki nam propada pred očmi. Zdi se, kot

da sploh ni del naše občine. A rešitve obstajajo – nekatere druge slovenske občine

so s podobnimi kulturnimi spomeniki dokazale, da je obnova mogoča. Če bi se začeli

intenzivneje pogovarjati in iskati partnerje, bi lahko v nekaj letih v gradu ustvarili

kulturni prostor, kjer bi svoje mesto našle lokalne ustanove. Novega kulturnega doma

pa Trebnje še dolgo ne bo imelo, saj so na prvem mestu projekti na področju šolstva

in zdravstva ...

Potrebujemo jasne rešitve

Našteti primeri kažejo, da se prevečkrat zadovoljimo z lepimi besedami in prepozno

izvedenimi projekti. Občina Trebnje potrebuje bolj premišljeno načrtovanje, več

odgovornosti in dialoga ter predvsem učinkovitejše rešitve.

Moralni iztirjenci

 Moralni iztirjenci

Bogdan Biščak - DNEVNIK:

V začetku avgusta nas je Katedrala svobode o(ne)srečila z Izjavo o strateški in civilizacijski uvrščenosti Slovenije. Če odmislimo tistih nekaj notranjepolitičnih domislic, s katerimi nas z znanimi očitki na račun vlade še enkrat prepričajo, da so le eden od propagandnih oddelkov sekte, vsebuje tekst nekaj odstavkov z neugodnimi moralnimi implikacijami.

Vgrobem nas podpisniki Izjave-katedralisti skušajo prepričati o dvojem. Najprej o tem, da je Slovenija, z izjemo obdobja med letoma 1945 in 1990, utemeljena na tradicijah Zahoda, to je na »močni zavezanosti demokraciji, osebni svobodi, vladavini prava …«. In drugič, da sedanja vlada s priznanjem države Palestine ter z uvedbo sankcij proti Izraelu »spodkopava temeljna načela, na katerih je bila naša republika ustanovljena leta 1991, in ne spoštuje vrednot, ki jih je slovensko ljudstvo z veliko večino podprlo na referendumih«.

Najprej naj zagotovim, da ne dvomim, da je večina Slovenije res zavezana omenjenim vrednotam, le malo sem skeptičen, da to velja tudi za onih cca 20 odstotkov, ki vpijejo o krivosodju vsakokrat, ko jim sodba ni všeč, in uživajo v zaplinjanju protestnikov. Resno pa dvomim, da to velja za kar ves Zahod, in imam pomisleke do tiste izjeme, ki so jo katedralisti vzpostavili glede Slovenije med letoma 45 in 90.

Katedralisti so na eno oko slepi. Kadar so obrnjeni proti severu, je to tisto oko, ki gleda na zahod, in zato te krvave “vrednote” Zahoda spregledajo. Ampak ta slepota, ta moralna samoprevara, je značilna za politične elite na vsem Zahodu.

Naj to pojasnim z nekaj vprašanji. Ali katedralisti zavezanost tako imenovanim zahodnim vrednotam odrekajo Sloveniji med letoma 1945 in 1990 npr. zato, ker v vojni za osamosvojitev Alžirije izpod francoskega kolonialnega jarma v letih 1954–1962 ni podprla Francije? Ker v letih 1945–1954 ni podprla te iste Francije v vojni za neodvisnost Vietnama ali kasneje v letih 1955–1957 ZDA, ko je bilo pobitih tri milijone Vietnamcev? Ker leta 1973 ni sodelovala pri s strani ZDA sponzoriranem vojaškem puču in uvedbi diktature v Čilu in leta 1953 s strani ZDA in VB sponzorirani nasilni odstavitvi ter zaprtju demokratično izvoljenega iranskega predsednika vlade Mosadeka, kar je pripeljalo najprej do šahove diktature in kasneje vzpostavitve režima mul? Kaj pa obratno? Ali katedralisti torej izven obdobja 1945–1991 priznavajo Sloveniji zavezanost omenjenim vrednotam, ker so Slovenci npr. v letih 1884–1908, molčali, ko je Belgija v Kongu pobila 10 milijonov domačinov? Ali ker so molčali, ko je Nemčija v Afriki trenirala endlösung (končna rešitev) in v letih 1904–1907 izvedla prvi genocid v 20. stoletju (135.000 mrtvih pripadnikov ljudstev Mayi Mayi, Herero in Nama)? Ali ker smo leta 2006 šli z vojaki v Irak legitimirat nezakonito agresijo ZDA na to državo?

Katedralisti so na eno oko slepi. Kadar so obrnjeni proti severu, je to tisto oko, ki gleda na zahod, in zato te krvave »vrednote« Zahoda spregledajo. Ampak ta slepota, ta moralna samoprevara, je značilna za politične elite na vsem Zahodu. Izvira pa iz nikoli do konca predelanega rasizma, ki na koncu privede naše katedraliste (pa ne le njih) do zaključka, da je večji problem, če ima država slabih 50 let enostrankarski sistem in nekaj političnih zapornikov, kot pa če pobije tri milijone nebelih nekristjanov (Vietnamcev).

In na tej točki, to je pobitih nebelih nekristjanov, pridemo do Gaze, Hamasa in Izraela.

Katedralisti na to apokalipso najprej pogledajo skozi ono oko, obrnjeno na vzhod. In pozovejo k izpustitvi vseh Hamasovih talcev in odgovornosti odgovornih. Nato uporabijo še ono (slepo) oko, obrnjeno na zahod (naj vas ne zmoti, da tudi Izrael leži na vzhodu; kot je šef sekte JJ pred kratkim povedal, je Izrael luč Zahoda). In izrazijo zaskrbljenost zaradi humanitarnih žrtev, vendar pa pozabijo pozvati k odgovornosti odgovornih. Njihova zaskrbljenost zaradi humanitarnih žrtev je zgolj načelna. Tako kot v sekti ne zmorejo obsoditi enega samega konkretnega zločina fašistov in nacistov, ne zmorejo obsoditi niti izraelskih.

Namesto tega omenjajo pravico Izraela do samoobrambe. Čeprav so med podpisniki Izjave trije nekdanji ustavni sodniki, nekdanja vrhovna sodnica in nekdanji zunanji minister, jim njihovo slepo zahodno oko preprečuje, da bi vedeli za odločitev mednarodnega sodišča v Haagu, ki je izraelski zid na Zahodnem bregu razglasilo za nezakonit, ker država nima pravice uporabiti določbe 51. člena listine OZN o pravici do samoobrambe na okupiranem območju. Ima zgolj pravico in dolžnost preprečiti kršitve reda in miru s sredstvi za uveljavljanje reda in miru. Ne pa sprožiti vojno.

V Izjavi katedralistom »zmanjka« prostora za omembo 17.000 pobitih dojenčkov in otrok ali za načrtno stradanje tega ljudstva in celo pobijanje sestradanih Palestincev pri razdeljevanju tiste nekaj hrane, ki vendarle sme prek egiptovske meje v Gazo. Slepi so (spet tisto oko) za določila mednarodnega humanitarnega prava, ki med štiri ključne postulate oboroženih konfliktov (Izrael krši vse štiri) uvršča sorazmernost med pričakovanimi civilnimi žrtvami in vojaškimi cilji napada. Po podatkih izraelske vojske je med palestinskimi žrtvami kar 83 odstotkov civilistov.

Katera temeljna načela torej naša vlada spodkopava s priznanjem Palestine in sankcijami zoper Izrael in katere zahodne vrednote so tiste, od katerih se po mnenju katedralistov Slovenija na ta način oddaljuje? So to res tiste, zapisane v ustavah vseh zahodnih držav (demokracija, človekove pravice …), ali tiste, ki so jih in jih te države še zmeraj uveljavljajo po deželah, kjer živijo nebeli nekristjani (kolonizacija, množično pobijanje, ropanje naravnih bogastev …)? Glede na vse zapisano, očitno oboje. Prve za nas na Zahodu, druge pa za vse ostale.

V tej kolumni uporabljam prispodobo o slepem očesu. Na koncu je čas, da to poimenujem s pravim imenom: moralna iztirjenost. 
____________________________

https://www.katedralasvobode.si/
Spletno stran je ustanovil znani desničar dr. Žiga Turk

Bežite, kolumnistke gredo!

 Se vprašate kam to pelje?

Dvaindvajsetega avgusta, na mednarodni dan spomina na žrtve nasilja zaradi vere, so slovenski škofje znova opozorili na kristjanofobijo v Sloveniji. Se pravi na sodobno preganjanje kristjanov, ki se ne kaže le v sovražnem govoru, napadih na duhovnike in župnije, v vandalskem uničevanju cerkva, kapelic, križev, v grožnjah duhovnikom in drugih vsekakor široke obsodbe vrednih dejanjih. Ne, kristjanofobijo prepoznavajo tudi v člankih, intervjujih, kolumnah in javnih izjavah, v katerih je kritična ost uperjena v Cerkev in stališča njenih predstavnikov.

Strašen greh je tako storil novinar Dela, ko je objavil intervju s poljsko aktivistko, ki je pripovedovala o pogromih nad člani LGBT-skupnosti in množečih se omejitvah v zakonodaji o abortusu. Aktivistka si je namreč drznila kritizirati vlogo poljskih škofov. V pekel bo šel tudi novinar Mladine, ki si je v članku, podprtem z ugotovitvami uglednega, vernega zgodovinarja, drznil podvomiti, da je bila Cerkev upravičena do vrnitve gozdov in kasneje še do »nemoralno visoke« odškodnine zaradi nemožnosti uporabe. In na vekov veke se bosta v svetem ognju cvrli (podpisana) kolumnistka Dnevnika, ki je »javno diskriminirala krščanstvo«, ker v članku, kritičnem do spopadanja RKC s pedofilijo, ni naštela vseh cerkvenih smernic za boj s spolnimi zlorabami, in kolumnistka, ki je molilce za nerojene otroke pred ginekološko kliniko označila za fanatične.

Narobe je torej, če si kdo upa kritizirati cerkvena stališča in pri tem uporabi tudi kakšno močnejšo označbo, na primer katolibani, pa čeprav je iz zapisanega jasno, da s to besedo avtor(ica) ne označuje kristjanov, temveč nestrpneže med tistimi, ki se za kristjane deklarirajo, a krščanskih vrednot ne živijo. Ni pa za cerkvene dušebrižnike prav nič narobe, če zagovorniki cerkvenih stališč, tudi duhovniki med njimi, nasprotnike označujejo z morilci otrok, s častilci kulture smrti, z zastrupljevalci ostarelih, hudo bolnih. Pa čeprav brez dvoma dobro vedo, na kaj asociirajo tovrstne sintagme: na zločinsko namero umora, ki je vedno storjen proti volji žrtve. Sicer pač ne bi bil umor.

Še posebej problematično je, da označevanje pomoči pri samomoru ob skrajnih oblikah trpljenja brez možnosti izboljšanja z izrazom medicinska zastrupitev dopušča celo sam nadškof Zore. Ko se je januarja lani udeležil predavanja Alexa Schadenberga, »enega največjih borcev proti medicinski zastrupitvi bolnih in starejših«, je izpostavil razliko med »zdravniki« in »krvniki«. Celo v srednjem veku so poznali razliko med zdravilci in rablji, je dejal, zdaj pa bi radi zdravnike »prisilili, da postanejo rablji«. Zdravniška pomoč pri asistiranem samomoru je torej za nadškofa Zoreta umor in pika.

Cinično, če ne kar absurdno je, da je nadškof prisotne ob tem opozoril, da ima jezik v sebi veliko moč, s katero vpliva na realnost in na njeno dojemanje, in jih pozval, naj bodo pozorni na »podtaknjene besede« v zakonu, ker da je ta ne poimenuje s pravimi besedami. Pravico do poimenovanja stvar(nost)i ima torej po mnenju cerkvenega vodstva le Cerkev, pa čeprav je ideološka konstrukcija »edino pravega« poimenovanja vidna z Lune.

Ali naj zdaj torej vsi tisti, ki se počutijo prizadete, ko jih v Cerkvi zmerjajo z morilci, rablji, krvniki, na poseben seznam vpišejo nadškofa Zoreta in kompanijo? Recimo na seznam kritikofobov? Ali demokratofobov? Liberalofobov? Ne, ne bi bilo modro. Niti za šalo. Seznami ožigosanih zaradi »miselnih« prekrškov še nikoli niso prinesli nič dobrega. Prej ali slej postanejo izhodišča za obračunavanja, najprej verbalna, potem fizična. Je morda bolj smotrno klerike zaradi sovražnega govora kazensko ovaditi? Prav to so pred časom storili zagovorniki in zagovornice 55. člena ustave, ko je generalni tajnik SŠK Tadej Strehovec, direktor zavoda Za družine in kulturo življenja, na cerkvenem portalu 24.kul objavil seznam »članov abortivnega lobija«, ki da nasprotuje »pravici do življenja nerojenih punčk in fantov«. Sodnega pregona na koncu ni bilo, toda aktivisti so si za vse večne čase prislužili mesto v poročilu o kristjanofobiji v Sloveniji.

Kristjanofobije kot pojava, ki korenini v nestrpnosti do drugačnosti in verujočih, v neznanju, predsodkih, v zgodovinskih in osebnih travmah, sicer ne gre podcenjevati. V Cerkvi upravičeno »pričakujejo, da bo država varovala versko svobodo, svobodo izražanja in svobodo združevanja«, kot piše v enem od cerkvenih poročil o kristjanofobiji. A prav bi bilo, da bi te iste pravice – če s krščanskimi vrednotami resno mislijo – branili tudi v primerih, ko ne gre za interese in poglede Cerkve.

Katoliška cerkev v Sloveniji je večinska verska skupnost. Ima vpliv in moč. Ko poskuša tiste, ki drugače mislijo, utišati z etiketiranjem, javnim izpostavljanjem oziroma uvrščanjem na razne liste, si dela slabo uslugo. Moralno avtoriteto v družbi, ki si jo tako želi, bi lahko vzpostavila le v odprtem, strpnem, potrpežljivem dialogu in ob enakih kriterijih za presojanje žaljivosti in sovražnosti. Vse drugo vodi le v nadaljevanje kulturnega boja.

Še bolje bi bilo, če bi se javno, odprto izrekala o aktualnih družbenih temah, ki nas vse prizadevajo. Verne in neverne, vse normalno čuteče ljudi. A za nadškofa žrtve nekega drugega -izma, sionizma, očitno niso tako zelo pomembne, da bi obsodil izraelski režim ali ga vsaj pozval, naj preneha z ubijanjem in stradanjem Palestincev. »Ne smemo pozabiti Bližnjega vzhoda,« je bilo vse, kar je nadškof Stanislav Zore zmogel v pridigi ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtokratskih režimov, nacizma, fašizma in komunizma.