Se vprašate kam to pelje?
Dvaindvajsetega avgusta, na mednarodni dan spomina na žrtve nasilja zaradi vere, so slovenski škofje znova opozorili na kristjanofobijo v Sloveniji. Se pravi na sodobno preganjanje kristjanov, ki se ne kaže le v sovražnem govoru, napadih na duhovnike in župnije, v vandalskem uničevanju cerkva, kapelic, križev, v grožnjah duhovnikom in drugih vsekakor široke obsodbe vrednih dejanjih. Ne, kristjanofobijo prepoznavajo tudi v člankih, intervjujih, kolumnah in javnih izjavah, v katerih je kritična ost uperjena v Cerkev in stališča njenih predstavnikov.
Strašen greh je tako storil novinar Dela, ko je objavil intervju s poljsko aktivistko, ki je pripovedovala o pogromih nad člani LGBT-skupnosti in množečih se omejitvah v zakonodaji o abortusu. Aktivistka si je namreč drznila kritizirati vlogo poljskih škofov. V pekel bo šel tudi novinar Mladine, ki si je v članku, podprtem z ugotovitvami uglednega, vernega zgodovinarja, drznil podvomiti, da je bila Cerkev upravičena do vrnitve gozdov in kasneje še do »nemoralno visoke« odškodnine zaradi nemožnosti uporabe. In na vekov veke se bosta v svetem ognju cvrli (podpisana) kolumnistka Dnevnika, ki je »javno diskriminirala krščanstvo«, ker v članku, kritičnem do spopadanja RKC s pedofilijo, ni naštela vseh cerkvenih smernic za boj s spolnimi zlorabami, in kolumnistka, ki je molilce za nerojene otroke pred ginekološko kliniko označila za fanatične.
Narobe je torej, če si kdo upa kritizirati cerkvena stališča in pri tem uporabi tudi kakšno močnejšo označbo, na primer katolibani, pa čeprav je iz zapisanega jasno, da s to besedo avtor(ica) ne označuje kristjanov, temveč nestrpneže med tistimi, ki se za kristjane deklarirajo, a krščanskih vrednot ne živijo. Ni pa za cerkvene dušebrižnike prav nič narobe, če zagovorniki cerkvenih stališč, tudi duhovniki med njimi, nasprotnike označujejo z morilci otrok, s častilci kulture smrti, z zastrupljevalci ostarelih, hudo bolnih. Pa čeprav brez dvoma dobro vedo, na kaj asociirajo tovrstne sintagme: na zločinsko namero umora, ki je vedno storjen proti volji žrtve. Sicer pač ne bi bil umor.
Še posebej problematično je, da označevanje pomoči pri samomoru ob skrajnih oblikah trpljenja brez možnosti izboljšanja z izrazom medicinska zastrupitev dopušča celo sam nadškof Zore. Ko se je januarja lani udeležil predavanja Alexa Schadenberga, »enega največjih borcev proti medicinski zastrupitvi bolnih in starejših«, je izpostavil razliko med »zdravniki« in »krvniki«. Celo v srednjem veku so poznali razliko med zdravilci in rablji, je dejal, zdaj pa bi radi zdravnike »prisilili, da postanejo rablji«. Zdravniška pomoč pri asistiranem samomoru je torej za nadškofa Zoreta umor in pika.
Cinično, če ne kar absurdno je, da je nadškof prisotne ob tem opozoril, da ima jezik v sebi veliko moč, s katero vpliva na realnost in na njeno dojemanje, in jih pozval, naj bodo pozorni na »podtaknjene besede« v zakonu, ker da je ta ne poimenuje s pravimi besedami. Pravico do poimenovanja stvar(nost)i ima torej po mnenju cerkvenega vodstva le Cerkev, pa čeprav je ideološka konstrukcija »edino pravega« poimenovanja vidna z Lune.
Ali naj zdaj torej vsi tisti, ki se počutijo prizadete, ko jih v Cerkvi zmerjajo z morilci, rablji, krvniki, na poseben seznam vpišejo nadškofa Zoreta in kompanijo? Recimo na seznam kritikofobov? Ali demokratofobov? Liberalofobov? Ne, ne bi bilo modro. Niti za šalo. Seznami ožigosanih zaradi »miselnih« prekrškov še nikoli niso prinesli nič dobrega. Prej ali slej postanejo izhodišča za obračunavanja, najprej verbalna, potem fizična. Je morda bolj smotrno klerike zaradi sovražnega govora kazensko ovaditi? Prav to so pred časom storili zagovorniki in zagovornice 55. člena ustave, ko je generalni tajnik SŠK Tadej Strehovec, direktor zavoda Za družine in kulturo življenja, na cerkvenem portalu 24.kul objavil seznam »članov abortivnega lobija«, ki da nasprotuje »pravici do življenja nerojenih punčk in fantov«. Sodnega pregona na koncu ni bilo, toda aktivisti so si za vse večne čase prislužili mesto v poročilu o kristjanofobiji v Sloveniji.
Kristjanofobije kot pojava, ki korenini v nestrpnosti do drugačnosti in verujočih, v neznanju, predsodkih, v zgodovinskih in osebnih travmah, sicer ne gre podcenjevati. V Cerkvi upravičeno »pričakujejo, da bo država varovala versko svobodo, svobodo izražanja in svobodo združevanja«, kot piše v enem od cerkvenih poročil o kristjanofobiji. A prav bi bilo, da bi te iste pravice – če s krščanskimi vrednotami resno mislijo – branili tudi v primerih, ko ne gre za interese in poglede Cerkve.
Katoliška cerkev v Sloveniji je večinska verska skupnost. Ima vpliv in moč. Ko poskuša tiste, ki drugače mislijo, utišati z etiketiranjem, javnim izpostavljanjem oziroma uvrščanjem na razne liste, si dela slabo uslugo. Moralno avtoriteto v družbi, ki si jo tako želi, bi lahko vzpostavila le v odprtem, strpnem, potrpežljivem dialogu in ob enakih kriterijih za presojanje žaljivosti in sovražnosti. Vse drugo vodi le v nadaljevanje kulturnega boja.
Še bolje bi bilo, če bi se javno, odprto izrekala o aktualnih družbenih temah, ki nas vse prizadevajo. Verne in neverne, vse normalno čuteče ljudi. A za nadškofa žrtve nekega drugega -izma, sionizma, očitno niso tako zelo pomembne, da bi obsodil izraelski režim ali ga vsaj pozval, naj preneha z ubijanjem in stradanjem Palestincev. »Ne smemo pozabiti Bližnjega vzhoda,« je bilo vse, kar je nadškof Stanislav Zore zmogel v pridigi ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtokratskih režimov, nacizma, fašizma in komunizma.
